Jedro

Iz določb prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč in le v primeru, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, določi tako osebo organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo št. Bpp 360/2022 z dne 9. 6. 2022 ugodilo prošnji prosilca A. A. (v nadaljevanju prosilec) za dodelitev brezplačne pravne pomoči in mu dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na I. stopnji v postopku, ki se vodi zoper njega kot obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. I Kpr 17550/2022 in v morebitnem nadaljnjem kazenskem postopku do vročitve sodbe sodišča I. stopnje (I. točka izreka). Prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje na II. stopnji v tem postopku je tožena stranka zavrnila (II. točka izreka), za izvajanje brezplačne pravne pomoči pa določila odvetnika B. B. iz Odvetniške družbe A., d. o. o. iz Ljubljane (III. točka izreka) in določila njegove obveznosti glede vrnitve napotnice (IV. točka izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da prosilec izpolnjuje materialni in objektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči v odobrenem obsegu, medtem ko glede morebitnega postopka na II. stopnji ti kriteriji niso izpolnjeni, saj je taka zahtevka, dokler postopek na I. stopnji ne bo zaključen, nerazumna, po zaključku postopka na tej stopnji pa bo prosilec lahko vložil novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pojasnila je še, da je na podlagi določbe prvega odstavka 29. člena in prvega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), kot izvajalca brezplačne pravne pomoči določila odvetnika B. B., pri čemer je upoštevala željo prosilca.

2. Državno odvetništvo RS, Zunanji oddelek v Kopru (v nadaljevanju tožeča stranka) je zoper I. točko izreka odločbe tožene stranke št. Bpp 360/2022 z dne 9. 6. 2022 (v nadaljevanju odločba) vložilo tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je tožena stranka ugodila prosilčevemu predlogu za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v delu, kjer je zahteval izbranega odvetnika iz relativno oddaljenega kraja, ne da bi to obrazložila, pač pa le navedla, da je upoštevala željo upravičenca. Trdi, da bi bilo treba ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, okoliščin primera in ob pravilni uporabi določb ZBPP, skladno z namenom zakona, njegovimi splošnimi načeli in ustavno pravico posameznika do uresničevanja pravice do sodnega varstva, dodelitev brezplačne pomoči prosilcu omejiti na način, da bi se mu ta dodelila v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem, ne pa tudi za kritje stroškov, povezanih z izbiro odvetnika iz drugega območja, ali pa zaradi nesorazmernih stroškov omejiti nagrado in stroške za opravljene poti zgolj za zastopanje na narokih, ne pa tudi za prihode v Koper na sestanke oziroma posvete s prosilcem. Tožena stranka ni upoštevala, da je imel prosilec do 23. 5. 2022 pravico do zagovornika po uradni dolžnosti, to je odvetnico C. C., ki je prosilca zastopala na zaslišanju dne 9. 4. 2022 in pridobila tudi potrdilo za obiskovanje prosilca v priporu. Prosilec je kasneje, dne 25. 5. 2022 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in kot izbranega odvetnika navedel odvetnika B. B., ni pa pojasnil, zakaj bi ravno s tem odvetnikom ustvaril posebej zaupen odnos, ali da bi imel ta odvetnik specialistično znanje za njegovo zastopanje v kazenski zadevi. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je prosilec izbranega odvetnika prvič videl na isti dan, ko sta skupaj izpolnila obrazec za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Prosilec je osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, pri čemer pa tako iz vrste kaznivega dejanja in opisa znakov storjenega kaznivega dejanja ni moč sklepati, da bi bilo za obrambo potrebno posebno strokovno znanje.

3. Tožeča stranka meni, da s spremembo določb ZBPP z novelo iz leta 2008 ni bila predvidena možnost izbire odvetnika kot absolutna izbira prosilca, brez utemeljitve razlogov za tako izbiro. Gre za javna, proračunska sredstva, za porabo katerih je treba spoštovati tudi druge predpise, npr. Zakon o javnih financah (ZJF), ki določa, da je treba spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Prosta izbira odvetnika ni nujno in vedno neposredno povezana z uresničevanjem pravice do sodnega varstva, prav tako ne brezpogojno z načelom enakopravnosti med finančno šibkejšimi in finančno preskrbljenimi strankami sodnih postopkov. Stroški, ki jih odvetnik na podlagi Odvetniške tarife (OT) zaračuna iz naslova urnine in kilometrine, niso zanemarljivi, tako da tudi finančno preskrbljena stranka presodi, ali bo za zastopanje pooblastila odvetnika iz oddaljenega kraja. V skladu z usklajeno sodno prakso (tožeča stranka se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1644/2019) potni stroški pooblaščenca izven kraja sodišča niso vedno potrebni stroški postopka. Inštitut t.i. potrebnih stroškov sicer v ZBPP ni predviden.

4. V konkretni zadevi bi morala tožena stranka pravico do sodnega varstva in enakih pravic prosilca tehtati z vidika smotrne in koristne porabe javnih sredstev, saj se s tem posredno uresničuje ustavno načelo socialne države. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč ni dolžan dodeliti te pomoči v celotnem obsegu, kot jo zahteva prosilec, kar dopušča določba tretjega odstavka 1. člena ZBPP. Tožena stranka bi morala upoštevati, da je prosilec za zastopanje v predmetni kazenski zadevi, brez navedbe opravičljivih in tehtnih razlogov, odpovedal pooblastilno razmerje brezplačno dodeljenemu odvetniku po uradni dolžnosti iz območja koprskega območnega zbora, nato pa ni izbral drugega odvetnika iz tega območja, pač pa iz območja Ljubljane. Razdalja med Koprom iz Ljubljano znaša 109 km v eno smer, kar pomeni, da bi kilometrina za enkratno pot znašala 80,66 EUR, odvetniku pa bi pripadala tudi urnina v višini najmanj 60 EUR. Če prosilec brez upravičenega razloga vztraja pri izbranem odvetniku, bi zadoščala dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu nagrade takemu odvetniku, medtem ko visoki stroški za opravljene poti in porabljeni čas za zagotavljanje pravic prosilcu niso neobhodni potrebni in jih država iz javnih sredstev ni dolžna kriti. Omejitev brezplačne pravne pomoči predvideva tudi 28. člen ZBPP, tožena stranka pa bi morala omejiti število obiskov izbranega odvetnika pri prosilcu oziroma izbrati kakšno drugačno omejitev storitev, ki so povezane z nesorazmernimi stroški, kar zlasti pride v poštev v primerih, ko imajo prosilci zaradi pripora omejeno gibanje. V konkretni zadevi je tožena stranka še pred iztekom roka za sprožitev upravnega spora prejela sklep o odmeri nagrade in stroškov odvetniku za zastopanje dne 27. 6. 2022 v višini 937,88 EUR, od tega mu je bilo odmerjeno 216,00 EUR urnine in 239,44 EUR kilometrine.

5. Sodna praksa se je glede vprašanja proste izbire odvetnika opredeljevala različno. Pred spremembo ZBPP, in tudi še nekoliko kasneje, je bil zavzeto stališče, da je v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti, da je prosilcu za brezplačno pravno pomoči določen odvetnik z območja sodišča, kjer se bo dejanje opravilo (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 73/2007, sodbi Upravnega sodišča III U 204/2013 in I U 85/2017, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3099/2014). Kasneje so sodišča prosto izbiro odvetnika dopuščala z utemeljitvijo, da načela ekonomičnosti vodenja postopka ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomičnosti odločitve, konkretno na način omejevanja prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo njegovi stroški za izvajanje pravne pomoči manjše breme za proračun kot pri izbranem odvetniku. Temu v zadnjih odločitvah sledi tudi Upravno sodišče, npr. v zadevi III U 9/2017, ki pa ni primerljiva predmetni zadevi, saj je sodišče odločala o tožbi, ki jo je za priznanje vseh stroškov postopka vložil odvetnik.

6. Tožeča stranka glede na vse navedeno meni, da tožena stranka v postopku odločanja o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni postopala pravilno, ni opravila testa sorazmernosti med pravico prosilca do izbire odvetnika, obsegom brezplačne pravne pomoči ter smotrno, učinkovito in gospodarno porabo javnih sredstev. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo v I. točki izreka odpravi ter samo meritorno odloči o omejitvi pravice prosilca do brezplačne pravne pomoči na način, da se upravičencu dodeli brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje, brez pravice do povračila stroškov, potrebnih za prihod izbranega odvetnika na razdalji med Ljubljano in Koprom, za čas trajanja postopka pred sodiščem I. stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kopru št. I Kpr 17550/2022. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s tožbo seznanilo tudi prosilca, kot osebo, v katere pravice ali neposredno na zakon oprte osebne koristi bi lahko posegla ureditev predmetnega spornega pravnega razmerja. Ker lahko taka oseba v postopek upravnega spora vstopi le, kolikor to izrecno izjavi, je sodišče prosilca s pozivom z dne 8. 11. 2022 pozvalo, naj se v roku 8 dni po prejemu poziva izjavi, ali vstopa v postopek ter ga seznanilo, da bo, če se na poziv ne bo odzval, štelo, da udeležbe v upravnem sporu ni priglasil. Ker prosilec na tožbo ni odgovoril in se tudi ni izjavil, da vstopa v postopek, sodišče šteje, da udeležbe ni priglasil. 9. Tožba ni utemeljena.

10. Dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno. Prosilec je pri toženi stranki zaprosil za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je njegovi prošnji ugodila tako, da mu je dodelila redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na I. stopnji v postopku, ki se vodi zoper njega kot obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. I Kpr 17550/2022 in v morebitnem nadaljnjem kazenskem postopku do vročitve sodbe sodišča I. stopnje, za izvajalca te brezplačne pravne pomoči pa določila odvetnika B. B. iz Odvetniške družbe A., d. o. o. iz Ljubljane. Prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje na II. stopnji v tem postopku je tožena stranka zavrnila, kar med strankama ni sporno, niti tega tožeča stranka ne izpodbija in se zato sodišče do te odločitve tožene stranke (II. točka izreka) ni opredeljevalo. Tožena stranka je ugotovila, da prosilec izpolnjuje tako finančni kot tudi objektivni kriterij za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči, čemur tožeča stranka ne oporeka, meni pa, da bi morala tožena stranka pri določitvi odvetnika, ki bo izvajalec brezplačne pravne pomoči, upoštevati tudi načelo ekonomičnosti in gospodarnosti in da bi zato morala dodeljeno brezplačno pravno pomoč omejiti tako, da bi prosilcu dodelila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje, vendar pa brez pravice do povračila stroškov izbranega odvetnika, potrebnih za njegov prihod iz Ljubljane v Koper.

11. Sodišče je izhajalo iz določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP, po kateri lahko prosilec za brezplačno pravno pomoč sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in jo navede v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Le v primeru, če prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči sam ne izbere, jo določi pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije (drugi odstavek 30. člena ZBPP).

12. Sodišče ugotavlja, da se je do vprašanja pravilne uporabe določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči že opredelilo Vrhovno sodišče in sodišče temu stališču tudi sledi. V sodbi št. X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017 je pojasnilo, da z načelom ekonomičnosti postopka, ki se nanaša na vodenje postopka, ni mogoče utemeljiti odločitve o izbiri izvajalca pravne pomoči. Poudarilo je, da iz določb prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč in le v primeru, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, določi tako osebo organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

13. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da prosta izbira odvetnika pomeni uresničitev načela enakopravnosti kot enega od ciljev, ki ga je zasledoval Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP-B). Predlagatelj te novele je pri pojasnjevanju njenih ciljev v zvezi z omenjenim načelom izpostavil (Poročevalec DZ, št. 131/2007), da bo prosilec lahko po noveli zakona sam izbral izvajalca brezplačne pravne pomoči, s čimer bo postavljen v enakopraven položaj s tistimi, ki imajo zadosti sredstev in si nudenje pravne pomoči lahko zagotovijo brez pomoči države. Cilj je omogočiti upravičencem brezplačno pravno pomoč zaradi uveljavljanja pravice do sodnega varstva. Drago zastopanje v civilnih, kazenskih in upravnih postopkih včasih bistveno otežujejo socialno najšibkejšemu sloju državljanov in vsem prebivalcem dostop do sodišča, zaradi česar naj brezplačna pravna pomoč posredno uveljavi tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS in zlasti načelo socialne države iz 2. člena Ustave RS. Glede možnosti prosilca, da si sam izbere izvajalca brezplačne pravne pomoči, je bilo v 3. točki predloga (Poglavitne rešitve zakona) pojasnjeno, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom, zato mora imeti prosilec najprej možnost, da si odvetnika, s katerim bo takšen odnos izgradil, izbere sam. Le v primeru, da si ga prosilec sam ne izbere, mu bo ta dodeljen s strani pristojnega organa. Po ureditvi, ki je veljala do sprejema ZBPP-B, je lahko prosilec za izvajalca izbral le odvetnika s seznama, ki ga je organu predložil območni zbor odvetnikov, oziroma s seznama, ki ga je predložila Notarska zbornica Slovenije, oziroma iz registra, ki ga je vodilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Predlagatelj novele zakona je pred sprejemom ZBPP-B pojasnil, da se s takšno omejitvijo pri izbiri izvajalca prosilca spravlja v neenak položaj v pravici do sodnega varstva z osebami, ki si pooblaščenca prosto izbirajo, takrat predlagana novela pa je tako neenakost odpravila in dala tudi prosilcu za brezplačno pravno pomoč možnost izbire izvajalca te pomoči. 14. Opisana stališča predlagatelja zakonodajne spremembe so bila upoštevala v 14. členu ZBPP-B, s katerim sta bila spremenjena dotedanja prvi in drugi odstavek 30. člena ZBPP. Obrazložitev k temu členu, poleg sklicevanja na pomen proste izbire za zgraditev zaupnega odnosa med klientom in odvetnikom ter s tem za učinkovito in uspešno zastopanje, posebej dodaja, da prosta izbira upravičenca ni omejena le na listo, ki jo predloži območni zbor odvetnikov, ampak si lahko upravičenec izbere odvetnika po svojih željah, tako kot bi to storil, če bi imel zadosti finančnih sredstev, da bi njegove storitve plačal sam.

15. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da iz navedenega izhaja zakonodajalčev namen omogočiti prosilcu prosto izbiro odvetnika na način, da njegova izbira ne bo omejena le na listo območnega zbora odvetnikov, kar pomeni, da si lahko izbere tudi odvetnika, ki ni na navedeni listi. Da bi bila ta razširjena izbira vezana izključno na odvetnike s sedežem na teritoriju območnega zbora s sedežem na območju okrožnega sodišča, pri katerem namerava prosilec sprožiti sodni postopek, za katerega potrebuje pravno pomoč, ne izhaja niti iz predloga niti iz zakonskega besedila ZBPP-B. Te meje ne postavlja niti neopredeljen obseg finančnih sredstev osebe, s katero naj bi se prosilec izenačil, saj ni izključeno, da si oseba z "zadosti sredstvi, da si nudenje pravne pomoči lahko zagotovi brez pomoči države," ne bi izbrala odvetnika iz drugega sodnega okrožja. Vrhovno sodišče ob tem ne izključuje, da bi zakonodajalec prosilčevo prosto izbiro lahko zamejil in uravnotežil s finančnimi zmožnostmi države, vendar tega ni storil in je spremenil do tedaj veljavni prvi odstavek 30. člena ZBPP tudi v delu, ki je pristojnemu organu dotedaj omogočal, da za izvajanje pravne pomoči ni določil odvetnika ali osebe iz 11. odstavka 31. člena tega zakona, ki jo je predlagal prosilec, pri čemer je moral v odločbi navesti razloge za takšno odločitev. Vrhovno sodišče izpostavlja, da je, ob upoštevanju, da je namen uzakonitve možnosti izbire odvetnika v vzpostavitvi enakega položaja pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva med prosilcem in osebami z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo izbranega odvetnika, ter ob odsotnosti zakonsko določenega okvirja, v katerem se zagotavlja uresničevanje prosilčeve proste izbire in pooblastil organa pri prekoračitvi meja te izbire, treba prvi odstavek 30. člena ZBPP razumeti tako, da prosilcu dopušča tudi izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja.

16. Vrhovno sodišče RS je še pojasnilo, da omejitev izbire odvetnika ne izhaja niti iz določbe prvega odstavka 37. člena ZBPP, ki določa, da mora pristojni organ pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Že iz same umestitve te določbe v poglavje VI.A "Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči" je razvidno, da je treba omenjeno načelo spoštovati pri vodenju postopka v zvezi z vloženo prošnjo. Gre za načelo, ki opredeljuje način izvedbe postopka, ki naj bo hiter, brez zavlačevanja in ob čim manjših stroških tako za organ kot za stranko. Ker je zakonsko predpisani postopek formaliziran niz pravil, ki omogoča sprejem materialnopravno pravilne odločitve, postopkovnega načela ni mogoče uporabiti še kot načela, ki bi se raztezal na vsebinsko odločitev glede imenovanja izvajalca pravne pomoči. Načela ekonomičnosti vodenja postopka zato ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomičnosti (ekonomsko upravičene) odločitve, konkretno na način omejevanja prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo njegovi stroški za izvajanje pravne pomoči manjše breme za proračun kot pri izbranem odvetniku.

17. Glede na povzeta stališča Vrhovnega sodišča RS, ugovorom, ki jih v tožbi uveljavlja tožeča stranka, ni mogoče slediti. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je prosilec, ki je upravičen do brezplačne pravne pomoči, v vlogi za dodelitev te pomoči navedel, da želi, da se za nudenje te pomoči imenuje odvetnik B. B. in je zato tožena stranka ravnala pravilno in v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZBPP, ko je takemu predlogu sledila. Tega zaključka ne more omajati sklicevanje tožeče stranke, da sta se prosilec in odvetnik prvič srečala isti dan, ko sta skupaj izpolnila obrazec za dodelitev BPP in kar naj bi po navedbah tožeče stranke izkazovalo, da nista mogla zgraditi posebno zaupnega odnosa. Svoje trditve namreč tožena stranka ni z ničemer izkazala in tako ostaja zgolj na ravni domneve, kar enako velja tudi za trditev, da posamezniki, ki niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči in krijejo odvetniške stroške sami, pri izbiri odvetnika upoštevajo tudi njegovo oddaljenost in s tem povezane stroške. Glede na povedano, sodišče ne najde materialne podlage, da bi lahko sledilo predlogu tožeče stranke ter brezplačno pravno pomoč, ki jo je tožena stranka dodelila prosilcu, omejilo s tem, da ta ne bi obsegala tudi do pravice do povračila stroškov, potrebnih za prihod izbranega odvetnika na razdalji med Ljubljano in Koprom (kilometrina in urnina).

18. Na odločitev sodišča tudi ne more vplivati dejstvo, da je prosilca pred tem, ko mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, v kazenskem postopku zagovarjala odvetnica, postavljena po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je sodbi X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015 (v kateri je sprejelo drugačno odločitev od dotedanjih stališč in to tudi utemeljilo) pojasnilo, da pomeni ureditev iz 97. člena ZKP z vidika ureditve brezplačne pravne pomoči lex specialis. S tem se splošna ureditev ZBPP izključuje (le) toliko in v tistem delu, ki je s to posebno ureditvijo izključen. Glede na 97. člen ZKP bodo stroški zagovornika bremenili proračun le tedaj, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, pa bi bilo ogroženo vzdrževanje obdolženca ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke. Primeri, v katerih je zagovornik postavljen obdolžencu po uradni dolžnosti, so urejeni v 70. členu ZKP in temeljijo na tem, da si obdolženec v primerih obvezne obrambe sam ne vzame zagovornika (četrti odstavek 70. člena ZKP). Specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP torej nastopi le v primerih obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je zato postavljen zagovornik s strani sodišča. Vprašanje plačila zagovornika, postavljenega v takem primeru po uradni dolžnosti, se rešuje šele kot naknadno vprašanje, saj bo navedene stroške nosil proračun le, če obdolženec za to ne bo imel dovolj finančnih sredstev oziroma premoženja. Razlaga 3. člena ZBPP na način, da se šteje, da specialna ureditev ZKP izključuje (ali omejuje) uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, se torej kaže kot napačna.

19. Vrhovno sodišče nadalje utemeljuje, da ZBPP ne ureja pravice do izbire zagovornika v kazenskem postopku, temveč daje le pravno podlago za priznanje pravne pomoči v primeru, če za plačilo stroškov zastopanja z izbranim zagovornikom v kazenskem postopku prosilec nima zadostnih sredstev (1. člen ter 11. člen in naslednji ZBPP). Pravice do izbire zagovornika ZKP ne omejuje niti v primerih obvezne obrambe. Obdolženec si po zakonski ureditvi ZKP lahko namesto postavitve zagovornika po uradni dolžnosti oziroma tudi po tem, ko je bil ta že postavljen (prvi odstavek 72. člena ZKP), vselej izbere svojega zagovornika, kar je skladno tudi z zahtevami Ustave (19. člen in 29. člen). Posledično postavitev zagovornika po uradni dolžnosti po svoji naravi ni pravica obdolženca, temveč obveznost sodišča, ki šele sledi odpovedi pravici do izbire zagovornika s strani obdolženca (70. člen ZKP). V obravnavani zadevi pa je očitno, da si je pritožnik želel zagovornika v kazenski zadevi izbrati sam po svoji izbiri. Vprašanje plačila stroškov zagovornika je od odločitve o tem, ali si bo v primeru obvezne obrambe (70. člen ZKP) obdolženec izbral zagovornika sam ali pa mu bo ta postavljen po uradni dolžnosti, ločeno vprašanje, ki tej odločitvi šele sledi.

20. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo. Dejansko stanje zadeve namreč med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa gre za vprašanja pravilne razlage določb ZBPP. Stranki postopka sta tudi soglašali, da sodišče odloči brez glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov.