Jedro

Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij, dogovorjen s tako imenovano brionsko deklaracijo, kot zmotno meni revident, ker z njim ni bilo vzpostavljeno formalnopravno stanje pred 25.6.1991. Suspenzivno naravo imajo le nekatere točke priloge I, ki pa se izrecno nanašajo na posamezna ožja področja delovanja oziroma na konkretne ukrepe, česar pa ni mogoče raztegniti na stanovanjsko področje, kot to poskuša doseči revizija. Poenostavljeno povedano: skupna deklaracija na vsebino pravne ureditve, ki jo določa prvi odstavek 9. člena ustavnega zakona o izvrševanju temeljne ustavne listine, se za čas moratorija ni spremenila. Drugačna revizijska izvajanja so zato brez pravne podlage. Na pravno presojo spora pa tudi ni mogel vplivati v reviziji navedeni pravilnik o merilih, načinu in postopku za dodeljevanje stanovanj z dne 17.12.1991, tako glede na datum njegove veljavnosti kot dejstva, da je urejal postopek zamenjave stanovanj med dvema imetnikoma stanovanjske pravice in zgolj za zakonito pridobljena stanovanja.

Na podlagi povedanega se pokaže, da je pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da stanovanjski organ bivše JLA po 25.6.1991 ni mogel več pravno veljavno razpolagati s stanovanji na območju Republike Slovenije, da toženec zato na podlagi odločbe z dne 22.8.1991 ni mogel pridobiti nobenih pravic na spornem stanovanju, da zato le-tega zaseda brez veljavnega pravnega naslova in da ga mora zato izprazniti na podlagi določb 58. člena stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora tožena stranka izprazniti trosobno stanovanje v M., št. stanovanja 6 in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki Republiki Sloveniji, ko ji bo ta izročila v uporabo njeno prejšnje stanovanje v B., št. stanovanja 9 ali temu enakovredno stanovanje. Tako odločitev je sprejelo po ugotovitvi, da zaseda toženec sporno stanovanje v M. na podlagi odločbe Garnizijske komande M. bivše JLA z dne 22.8.1991, ki ni veljavna ter da je toženec pred tem zasedal veljavno pridobljeno stanovanje v B. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvaja, da se sodišče ni ukvarjalo z bistvenimi okoliščinami pritožbe. Toženec pogreša pravno teoretično razlago zaključka, da Republika Slovenija upravlja že od 25.6.1991 vse premoženje, s katerim so upravljali dotedaj zvezni organi ter poveljstva JLA. Pa tudi tistih določb skupne deklaracije, po katerih je bilo za nekatera področja vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991 in kar bi lahko veljalo tudi za stanovanjski sklad, posebno v primerih zamenjave stanovanj, kakršen je tudi ta primer.

Sodišče v svojih razlogih ni upoštevalo 31. člena pravilnika o merilih, načinu in postopku za dodeljevanje stanovanj z dne 17.12.1991, po katerem je Ministrstvo za obrambo RS prevzelo v upravljanje vojaški stanovanjski sklad v skladu z ustavnim zakonom in dogovorom z dne 18.10.1991. V toženčevem primeru bi se moralo v skladu s citiranimi določbami upoštevati, da gre v njegovem primeru za zamenjavo stanovanja v B. za spornega v M., da tako zamenjavo dovoljuje pravilnik z dne 17.12.1991, da je bil toženčev stanovanjski problem kot upokojenca dokončno rešen z dodelitvijo spornega stanovanja, da je bil ob prejetju stanovanja v dobri veri in da bi tožnica morala reševati dodeljevanje stanovanj po 25.6.1991 selektivno. Pri odločbi o stroških pa bi bilo potrebno upoštevati, da so bili stroški do te zadnje odločitve nepotrebni.

Tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vsebinska izvajanja revizije, ki se nanašajo na postopkovne kršitve v postopku na drugi stopnji, očitno merijo na določilo prvega odstavka 375. člena ZPP, ki nalaga sodišču druge stopnje, da mora v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsebuje obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje razloge o vseh odločilnih navedbah pritožbe, ki so dovolj izčrpni in tudi razumljivi, tako da ni bila zagrešena očitana kršitev postopka. Zadevna revizijska izvajanja dejansko odražajo revidentovo nestrinjanje z materialnopravno presojo, ker želi drugačno razumevanje pozitivnih predpisov in drugačno odločitev. Na ta izvajanja bo odgovorjeno v sklopu razlogov, ki se bodo nanašali na revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. V ta sklop sodi zgolj še ugotovitev, da v okviru uradno naloženega preizkusa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila zagrešena v postopkih na nižjih stopnjah bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Nadaljnji materialnopravni preizkus pobijane sodbe je pokazal, da revizija toženca ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Pravno odločilne okoliščine po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so bile naslednje: da je bil toženec imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v B., na B. (preje U.), da mu je sporno trosobno stanovanje v M. dodelila Garnizijska komanda v M. z odločbo 22.8.1991, kamor se je toženec zatem tudi preselil in hkrati izpraznil stanovanje v B. ter ga vrnil v stanovanjski fond bivše JLA.

Odločilnega pomena za rešitev spora je bila ugotovitev, da zaseda toženec sporno stanovanje v M. na podlagi odločbe Garnizijske komande M., ki je bila izdana 22.8.1991. Ta odločba glede na čas izdaje ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za pridobitev stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ker je od 25.6.1991 dalje, ko je bila sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, prevzela Republika Slovenija vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij, dogovorjen s tako imenovano brionsko deklaracijo, kot zmotno meni revident, ker z njim ni bilo vzpostavljeno formalnopravno stanje pred 25.6.1991. Suspenzivno naravo imajo le nekatere točke priloge I, ki pa se izrecno nanašajo na posamezna ožja področja delovanja oziroma na konkretne ukrepe, česar pa ni mogoče raztegniti na stanovanjsko področje, kot to poskuša doseči revizija. Poenostavljeno povedano: skupna deklaracija na vsebino pravne ureditve, ki jo določa prvi odstavek 9. člena ustavnega zakona o izvrševanju temeljne ustavne listine, se za čas moratorija ni spremenila. Drugačna revizijska izvajanja so zato brez pravne podlage. Na pravno presojo spora pa tudi ni mogel vplivati v reviziji navedeni pravilnik o merilih, načinu in postopku za dodeljevanje stanovanj z dne 17.12.1991, tako glede na datum njegove veljavnosti kot dejstva, da je urejal postopek zamenjave stanovanj med dvema imetnikoma stanovanjske pravice in zgolj za zakonito pridobljena stanovanja.

Na podlagi povedanega se pokaže, da je pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da stanovanjski organ bivše JLA po 25.6.1991 ni mogel več pravno veljavno razpolagati s stanovanji na območju Republike Slovenije, da toženec zato na podlagi odločbe z dne 22.8.1991 ni mogel pridobiti nobenih pravic na spornem stanovanju, da zato le-tega zaseda brez veljavnega pravnega naslova in da ga mora zato izprazniti na podlagi določb 58. člena stanovanjskega zakona. To pomeni, da sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili in da drugačna revizijska izvajanja, ki poudarjajo še posebej pomen toženčevega specifičnega položaja, niso utemeljena. V presojo o stroškovni odločbi se revizijsko sodišče ni moglo spuščati, ker ima odločba o stroških postopka naravo sklepa, s katerim postopek ni bil pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP). Toženčevo revizijo, ki ni utemeljena, je moralo revizijsko sodišče na podlagi vsega povedanega zavrniti (393. člen ZPP).