Jedro

19.10.1991 (na dan uveljavitve stanovanjskega zakona - Ur. list RS, št. 18/91) tožnica ni bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju in zato po privatizacijskih določbah tega zakona nima pravice do njegovega odkupa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo po določbah členov 117 do 133 stanovanjskega zakona o prodaji dvosobnega stanovanja št. 3 v izmeri 49,31 m2 v stanovanjski hiši S. v O. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. V sodbi sodišča prve stopnje je navedeno, da ni pomembno, ali je tožnici bila "odpovedana stanovanjska pravica" in kdo jo je odpovedal, ker je bistveno, ali je tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona bila imetnica stanovanjske pravice ali ne. Navedeno predstavlja nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih. To je tožeča stranka že pritožbeno uveljavljala, sodišče druge stopnje pa je menilo, da zatrjevanega nasprotja ni. Zato je tudi samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sicer pa je tožnici pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona stanovanjsko razmerje lahko odpovedal le stanodajalec, ne pa druga oseba. Odpovedati bi ga torej mogla le Občina O., ne pa Z. d. O., kakor napačno razlagata sodbi nižjih sodišč. Odločba sodišča združenega dela pa je vsebinsko takšna, da na njeni podlagi ni mogoče ugotavljati, da je stanovanjsko razmerje bilo tožnici odpovedano.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica sicer v reviziji pove, da njeno stališče v tej pravdi "ne pomeni poseganja v pravnomočno odločbo sodišča združenega dela" (s katero je po predlogu stanodajalca Z. d. O. ugotovljen zakonit razlog za odpoved njenega stanovanjskega razmerja in ji je tudi naloženo, da mora sporno stanovanje izprazniti), vendar ves čas deluje prav v tej smeri. Odločba sodišča združenega dela je bila izdana na predlog stanodajalca Z. d. O., ki ji je stanovanje dodelil kot svoji delavki, temu stanodajalcu pa je tudi plačala lastno udeležbo. V razmerju do tega stanodajalca je bil ugotovljen odpovedni razlog (pri njem je tožnici prenehalo delovno razmerje) in temu stanodajalcu je bila po odločitvi sodišča dolžna izročiti stanovanje. Gre za pretežno dejanske ugotovitve, ki tudi niso bile sporne. V tej pravdi pa tožnica trdi, da je stanodajalec bila tožena stranka in da bi ji lahko samo ta odpovedala stanovanjsko razmerje. Gre torej za ponovno odpiranje dileme, o kateri je že pravnomočno odločeno. Nižji sodišči nista ravnali napak, ko sta navedene ugotovitve povzeli za potrebe te pravde s posledično ugotovitvijo, da 19.10.1991 (na dan uveljavitve stanovanjskega zakona - Ur. list RS, št. 18/91) tožnica ni bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju in da zato po privatizacijskih določbah tega zakona nima pravice do njegovega odkupa. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem obsegu izčrpni. Posebej se ukvarjajo z zatrjevano bistveno kršitvo določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila storjena na prvi stopnji, pa takšnih kršitev ne najdejo. Sodišče prve stopnje se je namreč izrecno oprlo na odločbo sodišča združenega dela, katere vsebina je po povedanem tako jasna, da ne potrebuje interpretacije.

Po določbi 128. člena stanovanjskega zakona je lastniku stanovanja celo dana možnost odklonitve prodaje stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje mogoče odpovedati skladno z določbami prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. V obravnavanem primeru pa tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni bila več imetnica stanovanjske pravice. Zavrnitev tožbenega zahtevka je torej pravno utemeljena. Ker revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni našlo kršitev, na katere mora po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).