Jedro

Sodišče postavi izvedenca za ugotovitev ali razjasnitev zgolj pravno relevantnih dejstev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v II. točki izreka glede zneska 36.415,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2007 dalje do plačila ter v celoti v III. točki (stroškovni del) izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 21.995,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je tožbeni zahtevek (za glavnico v višini 36.415,91 EUR s pripadki) zavrnilo ter vsaki stranki naložilo plačilo njenih pravdnih stroškov.

2. Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe ter odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnjenem delu, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni odredilo dopolnitve izvedenskega mnenja z vprašanji, ki jih je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2012 in ponovil v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2012. Uveljavlja kršitev kontradiktornosti postopka po 7. členu ZPP, saj je sodišča od izvedenca zahtevalo dopolnitev izvedeniškega mnenja samo glede pripomb tožene stranke. Dodaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo odškodnine za nezmožnost uporabe stanovanjskega objekta na parceli 648/5 k.o. x. pa bi ga v skladu z načelom superficies solo cedit moralo. Meni, da je z vrnitvijo 1349/1410-tin parcele 648/5 k.o. x. pridobila idealni delež na vseh objektih, vključno na stanovanjskem objektu z geodetsko oznako 138. Dejstvo, da je v denacionalizacijski odločbi navedeno, da je potrebno vračati gospodarsko poslopje in dvorišče, je posledica namembnosti zemljišča, ki je stvar katastrskih podatkov in ne dejanske rabe stavb. Meni, da je bil predmet vrnitve tudi stanovanjski objekt, saj velikost objekta (118,45 m2) ne ustreza razliki med 1410 m2 in 1349/1410, kolikor znaša vrnjen delež. Dodaja, da se je tožena stranka na tovrstno okoliščino (izključitev objekta iz denacionalizacije) sklicevala prepozno. V zvezi z valorizacijo izpostavlja, da sta bila tožba oziroma zahtevek pred pravdo vložena konec leta 2007, zato bi bilo potrebno odškodnino glede nezmožnosti uporabe ugotoviti po takratnih valutnih razmerah. Znesek najemnin bi izvedenec moral tudi revalorizirati, česar pa ni storil, saj sodišče ni dopustilo dokaznega predloga tožnice. Za izračun najemnine bi moral izvedenec nadalje uporabiti profitno in ne neprofitno najemnino. Ker je potrebno izgubo koristi določiti po valutnih razmerah v času postavitve zahtevka ali vsaj v času vložitve tožbe (konec leta 2007), je mogoče za navedeno obdobje pridobiti tudi podatke o profitnih najemninah.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pred začetkom dokazovanja z izvedencem je treba izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene ter da naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili stroke (prvi odstavek 251. člena ZPP). Sodišče tudi odloči, ali naj izvedenec poda svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 253. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. november 2011 (na list. št. 276-277) sodnemu izvedencu naložilo, naj izračuna vrednost najemnin za nepremičnini parc. št. 653/2 in 648/5, obe k.o. x., za čas od 7. 12. 1991 (uveljavitev Zakona o denacionalizaciji) do 29. 11. 2002 (pravnomočnost denacionalizacijske odločbe) ter izračuna korist, ki bi jo z upravljanjem navedenih nepremičnin v navedenem obdobju lahko dosegla tožeča stranka z upoštevanjem predvidenih stroškov, davkov, itd. Na izdelano izvedeniško mnenje sta obe pravdni stranki podali številne pripombe, s katerimi je sodišče seznanilo izvedenca in ga pozvalo, naj nanje odgovori, kar je tudi storil (list. št. 318 - 322). Ob tem pritožba neutemeljeno opozarja, da bi sodišče moralo odrediti dopolnitev izvedenskega mnenja glede vseh pripomb, ki sta jih podali pravdni stranki. Sodišče namreč izvedenca postavi za ugotovitev ali razjasnitev zgolj pravno relevantnih dejstev. Ker se v skladu z 2. odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji upravičencem priznajo odškodninski zahtevki za čas od uveljavitve zakona do pravnomočnosti odločbe, s katero jim je bilo denacionalizirano premoženje vrnjeno, pritožnik neutemeljeno zahteva, da bi moral izvedenec ugotoviti višino profitne oziroma neprofitne najemnine za mesec november 2007. Pravnomočna denacionalizacijska odločba je bila namreč izdana 29. 11. 2002, zato se koristi, ki bi jih realno imela tožeča stranka z nacionaliziranim premoženjem, lahko ugotavljajo le do tega obdobja. Pri ugotavljanju koristi tudi ni pravno relevantno, katera vzdrževalna dela so bila na nepremičninah opravljena s strani tožene stranke. Zahtevki po drugem odstavku 72. člena namreč niso obogatitvene narave, zato ravnanje tožene stranke z nacionaliziranim premoženjem ni odločilno. Za njihovo presojo je tako potrebno ugotoviti korist, ki bi jo lahko dosegla tožeča stranka, če ji premoženje ne bi bilo odvzeto, kar je sodišče s postavitvijo izvedenca gradbene stroke tudi storilo. Očitana kršitev kontradiktornosti postopka po 7. členu ZPP tako ni podana.

7. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedencu glede izračuna višine čiste koristi, ki bi jo tožeča stranka dosegla z oddajanjem vrnjenega premoženja. Ta je namreč pojasnil, da se je trg nepremičnin v relevantnem obdobju šele razvijal, zato je utemeljeno sklepati, da bi neprofitna najemnina lahko celo presegla profitno. V tem delu pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje na strani 6, 7 in 9 sodbe, v odgovor pritožniku pa zgolj pripominja, da je tudi pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca F. G., ki ga je predložila sama tožeča stranka (priloga A7 in A11), pri določitvi vrednosti najemnin za objekta parc. št. 648/2 in 648/5, oba k.o. x., temeljilo na neprofitnih najemninah. Ker tožeča stranka ni ponudila drugega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno (212. člen ZPP), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v tem delu. Nadalje ne držijo pritožbeni očitki, da revalorizacija najemnin ni bila opravljena. Izvedenec je namreč v prvi dopolnitvi cenitvenega poročila z dne 10. 3. 2012, ki ga je povzelo tudi sodišče, pojasnil, da je vrednost točk revaloriziral s pomočjo javno dostopnega programa Statističnega urada RS (list. št. 320).

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje pri presoji višine koristi moralo upoštevati tudi stanovanjski objekt, ki se nahaja na parceli št. 648/5, k.o. x.. Iz odločbe o denacionalizaciji na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, namreč ne izhaja, da stanovanjski objekt, ki (poleg dveh drugih objektov) stoji na tej parceli, ni bil vrnjen tožniku in da za njegovo vračilo ni bila zavezana tožena stranka. Zgolj na podlagi vrste rabe, ki je v zvezi z parcelo 648/5 navedena v odločbi, takšnega zaključka ni mogoče narediti. To ne izhaja niti iz drugih delov odločbe (preostalega izreka ali obrazložitve). Drži sicer, da tožena stranka po določilih ZDen ni bila zavezanka za vračilo takšnih objektov, vendar pa bi tak ugovor morala uveljaviti v postopku denacionalizacije. V pravnomočno odločbo upravnega organa, tudi če je le-ta v tem pogledu napačna, sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje bi tako moralo šteti, da je bila predmet vračanja nepremičnina parc. št. 648/5, k.o. x., z vsemi tam stoječimi objekti, in da je bila za vračilo zavezana tožena stranka. Bi pa ob tem moralo upoštevati tudi to, da je bila nepremičnina tožeči stranki vrnjena v solastniškem deležu 1349/1410-tin. Za tak obseg vrnjene nepremičnine je tožnik upravičen tudi do nadomestila koristi, tožena pa po drugi strani za tak obseg zavezana le-to plačati.

9. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da bi se ugotovljena višina koristi morala revalorizirati na dan 8. 11. 2007 in ne na dan izdelave izvedeniškega mnenja (20. 1. 2012), saj od tega dne tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

10. Iz doslej obrazloženega je razvidno, da je sodišče prve stopnje po eni strani v škodo tožnika pri izračunu koristi nepravilno izločilo stanovanjski objekt, po drugi strani pa je v njegovo korist revalorizacijo opravilo na dan izdelave izvedeniškega mnenja in tudi ni upoštevalo, da je bila tožena stranka zavezana vrniti tožniku le solastni delež na parceli 648/5, k.o. x. (1). Po 359. členu ZPP pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Povedano drugače: v kolikor bi izračun izgubljene koristi ob upoštevanju stanovanjskega objekta, vendar pa tudi dejstva, da gre ta korist tožniku v pogledu parcele 648/5 k.o. S. le v zgoraj navedenem solastnem deležu in ob upoštevanju revelorizacije na dan 8.11.2007, pokazal, da je bilo tožniku z že pravnomočnim delom sodbe prisojeno premalo, bi pritožbeno sodišče pritožbi za ta del ugodilo in zavrnilni del spremenilo tako, da bi mu prisodilo še razliko. Če pa bi izračun pokazal, da je dobil preveč, bi pritožbo zavrnilo, vendar v že pravnomočen del odločitve ne bi posegalo.

11. Novega izračuna koristi pa pritožbeno sodišče, saj izvedeniško mnenje, ki je v spisu tega ne omogoča (2), ne more narediti. Izpodbijani del odločitve je bilo zato potrebno na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo sodišče prve stopnje odločalo s končno sodbo.

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postavljenemu izvedencu gradbene stroke naložiti, da svoje izvedeniško mnenje z dne 20. januar 2012 dopolni tako, da bo pri izračunu koristi, ki naj bi jo imela tožeča stranka v obdobju od 7. 12. 1991 do 29. 11. 2002, pri nepremičnini parc. št. 648/5 upošteva vse tam stoječe objekte, vendar pa tudi to, da pripada tožniku korist zgolj v deležu 1349/1410–tin in ne v celoti in da opravi valorizacijo na dan 8.11.2007. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku naj o razveljavljenem delu zahtevka ponovno odloči s tem, da tožniku lahko prisodi le še morebitno razliko, torej tisto, kar mu še ni bilo prisojeno z pravnomočnim delom sodbe. Če pa bi izračun pokazal, da je bilo tožniku že prisojeno dovolj, bo moralo ta del zahtevka ponovno zavrniti.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP. O njih bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

(1) Čeprav je to dejstvo v sodbi v predzadnjem odstavku na strani 7 ugotovilo.

(2) Izvedenec je čisto korist izračunal za obe nepremičnini in vse objekte skupaj in ni mogoče ugotoviti koliko koristi odpade na nepremičnino 653/2 k.o. x., ki je bila tožniku vrnjena v celoti in koliko na nepremičnino 648/5 k.o. x., ki mu je bila vrnjena v deležu.