Jedro

Pogodba o delu je obligacija rezultata.

Kadar je na delu strokovnjak, potem mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, glej 2. odstavek 18. člena ZOR).

Prilagoditev postopka dejstvu, da tožena stranka pred tem izkušenj z lepljenjem materialov, kot jih je dobila od naročnika, ni imela, bi lahko vplivala na njeno odločitev, da naročenega posla ne bi prevzela, oziroma bi ga naknadno zavrnila (primerjaj 2. odstavek 606. člena ZOR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek tožene stranke, da ji je tožeča stranka S d.o.o., dolžna plačati 36.311,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

15.8.1996 dalje, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 581.665,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem delu (I. točka izreka) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.647.865,00 SIT s pripadki in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 96/01263 z dne 15.10.1996 v 1. in

3. točki izreka razveljavilo, ugodilo tožbenemu zahtevku tožene s tranke po nasprotni tožbi tako, da naj ji tožeča stranka plača

36.311,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1996 do plačila ter tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 663.865,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do

3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba najprej očita prvostopnemu sodišču, da vsebine dogovora strank v spornem obligacijskopravnem razmerju v smislu določbe 1. odstavka 607. člena ZOR ni pravilno ugotovilo. Izpostavlja posamezne segmente iz izpovedi zaslišanih prič B in L, zaradi katerih bi moralo prvostopno sodišče ugotoviti, da tožena stranka ni izvršila dela niti po dogovoru, niti po pravilih stroke. Odgovornost za neuspešen izid v spornem podjemu je na strani tožene stranke, ker se ni držala dogovora glede obrezovanja plošč, ker je zagotavljala zmožnost oprave dela, čeprav dotedaj s poliestri še ni delala, ker ni odstranila ostankov lepila iz plošč takoj, pač pa ga je bilo treba kasneje mehansko, ker se je, skratka, učila na materialih tožeče stranke.

Pritožba meni, da se je prvostopno sodišče na izvedenska mnenja oprlo nekritično, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka pri lepljenju zamenjala plošče in lesene letve, ki so bile sicer ob dobavi ločene za stene, strop in dno in tudi zato, ker tožena stranka od naročnika ni zahtevala, da naj bodo dobavljeni materiali v tolerancah plus minus 0,2 mm, pač pa le, da naj bo material primeren za lepljenje. Z delom tožena stranka ne bi smela kar nadaljevati, pač pa v ustreznem postopku preveriti njegov izid, saj že prvo lepljenje ni dalo primernega rezultata, kot je izpovedal L. Neustreznega dela, meni pritožba, tožeča stranka ni dolžna plačati.

Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je postavila odškodninski tožbeni zahtevek. Znesek

532.992,00 SIT je zahtevala iz naslova stroškov nabavljenega materiala. Sklicevala se je na "seznam" z dne 29.7.1997 (priloga A4), v katerem so postavke: Wohn mobil Cristandl - Graz (26.230 ATS), Špedicija Avstrija (350 ATS), Špedicija SLO (Exstrašped), parkirnina CAR. Ljubljana, Špedicija Pantrans + carina, Izoterm Plama Ilirska Bistrica (Podgrad), AVTONAD Maribor, Žaga Podnart - LIP Bled (bruš.

plošč), v skupnem navedenem znesku. Tu je bil tožbeni zahtevek nesklepčen, saj bi, če je šlo za del odškodninskega zahtevka zaradi uničenja materiala, tožeča stranka morala temeljiti zahtevek na izkazu vrednosti materiala.

Znesek 214.873,00 SIT je tožeča stranka zahtevala za nabavne in transportne stroške. Sklicevala se je na "seznam" z dne 29.7.1996 (priloga A5), v katerem so navedeni datumi od 3.9. do 7.5. (brez letnice) in imena oziroma registracijske skrajšane označbe posameznih krajev. Tu je bil tožbeni zahtevek nesklepčen, saj iz njenih vlog ni razvidno, v kakšni konkretni zvezi so naštete poti in kraji z višino odškodninskega zahtevka iz naslova nabavnih in transportnih stroškov.

Znesek 900.000,00 SIT je tožeča stranka zahtevala za delno kritje gospodarske škode. Trdila je, da je utrpela enoletni izpad dohodka, ker prototipa na sejmu aprila 1996 ni mogla predstaviti. Tudi tu je šlo za nesklepčen tožbeni zahtevek, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni navedla dejstev in predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo dejstvo izpada dohodka in zahtevana višina. Že iz teh razlogov bi prvostopno sodišče lahko tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zavrnilo pa ga je zato, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki dala neprimeren material, da je zgubanost poliesterskega laminata na izdelku povzročilo odstopanje o debelini posameznih plošč, da je tožena stranka po dogovoru med strankama obrezovala plošče le zaradi krojenja. Izčrpni in korektni so razlogi dokazne ocene, in sodišče druge stopnje jih sprejema ob smiselni uporabi določb 606. člena ZOR. Odjemnik v primeru, ko da material naročnik, le tedaj odškodninsko odgovarja, če naročnika na očitno ali tako napako materiala, ki bi jo moral opaziti, ne opozori (1. in 3. odstavek citiranega člena). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka opozorjena na potrebnost enake debeline lepljencev (tudi z oceno izpovedi direktorja tožeče stranke Ra. ter prič Rv. in B.). Dopustna toleranca po ugotovitvah izvedencev je bila neznatna (plus minus 0,2 mm) in v tem pogledu toženi stranki res ni mogoče očitati, da je bila dolžna tožečo stranko opozoriti na takšno ustreznost materiala. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo skladne ugotovitve postavljenih izvedencev o prevelikem odstopanju debeline lepljencev. Za odškodninsko odgovornost v smislu

1. in 3. odstavka 606. člena ZOR tako prvostopno sodišče ni našlo podlage in temu materialnopravnemu sklepu, ki ga pritožba konkretno vsebinsko ne napada, pritožbeno sodišče pritrjuje. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni podana protislovnost razlogov in izreka oziroma razlogov in dokazov, ki jo pritožba uveljavlja po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v I. izreka potrditi (353. člen ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba glede prvostopne odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku.

Pogodba o delu je obligacija rezultata. Tega v konkretnem primeru ni bilo, ne takšnega, kot je bil naročen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju s potrebno skrbnostjo, ko je nadaljevala z delom, čeprav kvaliteta ni bila v redu, saj so se udrtine videle ob ustrezni dnevni svetlobi. Za lepljenje je uporabila enak postopek, kot v svoji proizvodnji, opravila je tudi poskusno lepljenje. Vendar pa bi prav na podlagi teh ugotovitev, ki jih je prvostopno sodišče napravilo z oceno izvedenih dokazov, po mnenju pritožbenega sodišča, moralo zaključiti, da je toženi stranki treba očitati, da ni bila dovolj skrbna. Kadar je na delu strokovnjak, potem mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, glej 2. odstavek 18. člena ZOR). To pa po mnenju pritožbe pomeni, da bi morala tožena stranka postopek lepljenja, ki ga je z naročnikovim materialom opravljala prvič, saj je šlo za prototipno proizvodnjo, posebej pazljivo in skrbno izvajati. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bi prilagoditev postopka dejstvu, da tožena stranka pred tem izkušenj z lepljenjem materialov, kot jih je dobila od naročnika, ni imela, lahko vplivala na njeno odločitev, da naročenega posla ne bi prevzela, oziroma bi ga naknadno zavrnila (primerjaj 2. odstavek 606. člena ZOR). Podjemnik je strokovnjak in prav zato so v poglavju o pogodbi o delu določbe o njegovi odškodninski odgovornosti oziroma upravičenju do razdrtja pogodbe, če mu naročnik izroči material, ki ni ustrezen in ga toženec v svoji strokovni praksi še ni preizkusil. Prav takšen je bil konkretni primer, ko je tožena stranka ustaljeni način lepljenja uporabljala, vendar dotlej še ne z materialom, kakršnega je sprejela od naročnika. Ker tožena stranka ni tako ravnala, ji ne gre plačilo za delo, ki ni dalo dogovorjenega rezultata.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in v II. izreka prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo (4. točka

358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo prvostopno odločbo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Na prvostopno odločitev o pravdnih stroških je delna sprememba vplivala le v delu, ki se nanaša na stroške tožene stranke v zvezi z nasprotno tožbo. Ker tožena stranka z njo ni uspela, jo bremenijo stroški za sestavo nasprotne tožbe v višini 500 točk, za sodno takso v višini 10.800,00 SIT, za odgovor tožeče stranke na nasprotno tožbo v višini 100 točk in za takso za ta odgovor v višini 5.400,00 SIT.

Navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo tako, da je prvostopno odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (2. odstavek 154. člena ZPP).

Glede pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih mora kriti tožeča stranka sama, saj delni uspeh ni vplival na višino njenih pritožbenih stroškov. Ti so namreč ne glede na delni uspeh glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tolikšni, kot jih je priglasila že zaradi vrednosti spora po tožbi. V tem delu pa tožeča stranka s pritožbo ni uspela (3. odstavek 154. člena ZPP).