Jedro

Če je zahteva za obnovo postopka vložena na podlagi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, sodišče presoja, ali so dejstva in dokazi taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Pri tem sodišče opravi preizkus samo v okviru dejstev in dokazov, navedenih v zahtevi za obnovo in ga ne veže instrukcijska maksima.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Vlagateljica se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A-1

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 360/48 z dne 31. 8. 1948 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kž 690/48 z dne 13. 10. 1948 je bila M. R. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) ter obsojena na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom. V izrečeno kazen ji je bil vštet pripor od 2. 6. 1948 dalje. Oproščena je bila plačila stroškov postopka. Z odločbo o pomilostitvi z dne 12. 6. 1951 ji je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 12 let, in z odlokom z dne 28. 11. 1954 znižana na 8 let strogega zapora. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I Ips 275/2009 z dne 12. 11. 2009 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dne 8. 9. 2009 zoper navedeno pravnomočno obsodilno sodbo vložila obsojenkina hči M. P. 2. Obsojenkina hči je dne 11. 12. 2010 vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil zoper M. R. (ki je umrla ... 2006) končan s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 360/48 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kž 690/48. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom Ks 1109/2009 z dne 23. 3. 2011 na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP zahtevo vložnice za obnovo kazenskega postopka zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 12/2011 z dne 4. 5. 2011 pritožbo vložnice zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo.

3. Dne 10. 8. 2011 je vložnica zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru K 360/48 z dne 31. 8. 1948. V zahtevi navaja, da je bila njena mati M. R. očitno žrtev nerazumnih pregonov, ki jih je na osnovi ukazov tedanjih političnih vodij izvajala UDBA. Kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila obsojena, ni storila. Izdajo Š. bunkerja dne 7. 2. 1945 je storil mlad partizan J. L. Pri napadu na ta bunker je bila med ujetimi tudi M. R. Napad na bunker v J. je bil dne 11. oziroma 12. 2. 1945, potem ko je bil tudi ta bunker izdan, vendar ga ni izdala M. R., kakor je zmotno ugotovilo sodišče, temveč L. J. M. R. se je iz ujetništva vrnila konec avgusta 1945 in je od tedaj dalje živela v M. Nobeden od tedaj še živečih domačinov in preživelih udeležencev izdaje bunkerja na J. ji ni očital izdaje. Priča M. A., uslužbenka UDBE, je neverodostojna, iz njene izjave z dne 29. 6. 1948 in 2. 8. 1948 je zaznati veliko mržnjo in sovraštvo do M. R., njena izjava glede M. R. pa je čista laž. Vse kar je njena mati povedala na glavni obravnavi dne 31. 8. 1948 je posledica fizičnega in psihičnega mučenja, njeno priznanje krivde za zločin, ki ga ni storila, pa pridobljeno s silo. Na obravnavi sodišče ni zaslišalo še drugih partizanov domačinov, s katerimi je bila M. R. pri partizanih in partizanov, ki so bili ujeti in so se pozneje nekateri vrnili iz ujetništva. Njeni materi je bil z odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 22. 1. 2002 priznan status žrtve vojnega nasilja na podlagi obdobja prebitega v zaporu v Celovcu od 7. 2. do 15. 5. 1945. Okrožno sodišče v Mariboru je leta 1948 za odločujoč dokaz o krivdi M. R. upoštevalo le pričanje ene (neverodostojne) priče in priznanje obdolženke pridobljeno z mučenjem in izsiljenim priznanjem krivde. S tem je prekršilo temeljne človekove pravice in svoboščine. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 360/48 z dne 31. 8. 1948 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kž 690/48 z dne 13. 10. 1948. 4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da zahteva uveljavlja kršitev iz 8. točke 371. člena ZKP v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 31. 8. 1948. O zahtevi za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbo I Ips 275/2009 z dne 12. 11. 2009. Vlagateljica v zahtevi sicer navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka, vendar ne konkretizira uveljavljanega zakonskega razloga kot to določa prvi odstavek 424. člena ZKP, zaradi česar se o zahtevi ni mogoče izjasniti, niti je preizkusiti.

5. Vložnica zahteve je bila z odgovorom državne tožilke seznanjena ter se je v zvezi z njim pisno izjavila v vlogi z dne 17. 10. 2011. B.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je v konkretnem primeru pristojno obravnavati le tiste kršitve zakona, ki naj bi jih sodišči storili v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka sodišče preizkuša le glede kršitev zakona, vsebovanih v določbah 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, za katere vložnik ocenjuje, da naj bi jih sodišče storilo v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka in se ne more spuščati v presojo navedb o kršitvah, ki naj bi jih storilo sodišče pri odločanju o obtožbi (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 394/2006 z dne 15. 3. 2007, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 140/2009 z dne 10. 9. 2009). Pri ugotavljanju kršitev zakona se mora Vrhovno sodišče omejiti samo na tiste, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo, urejajo določbe 410. do 416. člena ZKP. V drugem odstavku 412. člena ZKP je predpisana vsebina zahteve za obnovo kazenskega postopka. V njej mora vložnik navesti iz katerega zakonskega razloga zahteva obnovo in s katerimi dokazi so podprta dejstva, na katere se opira. V postopku z zahtevo za obnovo pravnomočno končanega postopka sodišče ugotavlja in presoja ali so podani zatrjevani obnovitveni razlogi predpisani v 1. do 5. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Po prvem odstavku 413. člena ZKP sodišče zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da jo je podala neupravičena oseba, ali da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka, ali da so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, ali da tisti, ki zahteva obnovo ni ravnal po drugem odstavku 412. člena ZKP.

8. Kazenski postopek, ki je bil končan s pravnomočno sodbo, se sme obnoviti, če se dokaže, da sodba temelji na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača (1. točka prvega odstavka 410. člena ZKP), ali če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu (3. točka prvega odstavka 410. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 410. člena ZKP se mora v primeru iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP s pravnomočno sodbo dokazati, da so omenjene osebe spoznane za krive tistih kaznivih dejanj; če se postopek zoper te osebe ne more izvesti, ker so umrle ali ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, se smejo dejstva iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP dokazovati tudi z drugimi dokazi.

9. Vložnica je zahtevo za obnovo kazenskega postopka vložila zaradi „nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodba temelji na krivi izpovedbi edine priče M. A. in nezakonito vodenem kazenskem postopku, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki so bile očividec dogodkov, pomembnih za izrek sodbe, mati je bila nedolžna, in je pod fizičnimi in psihičnimi pritiski zasliševalcev UDBE in z grožnjo da bo ustreljena priznala zločin, ki ga ni storila“, po vsebini torej iz obnovitvenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Zahtevi za obnovo kazenskega postopka je vložnica poleg fotokopij in listin iz spisa K 360/48 priložila fotokopije iz časopisa Koroški fužinar o tragediji v Šahmanovem bunkerju, fotokopijo iz knjige Spominu žrtev iz Mežiške doline 1941 do 1945, fotokopijo dela knjige Spomeniki in znamenja NOB v Mežiški dolini in odločbo o priznanju žrtve vojnega nasilja M. R. z dne 22. 1. 2002. 10. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ni podan, ker s pravnomočno sodbo ni dokazano, da sodba temelji na krivi izpovedbi priče M. R. Glede na to, da takšna pravnomočna sodba ne obstaja (tega vložnica niti v zahtevi za obnovo postopka, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zatrjevala), je odločitev sodišča, da v tem obsegu ni zakonskih pogojev za obnovo postopka, utemeljena.

11. V zvezi z nakazovanim obnovitvenim razlogom iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, je sodišče glede na vsebino navedb zahteve za obnovo postopka v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ocenilo, da le te ne predstavljajo novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi se lahko dovolila obnova postopka. Če je namreč zahteva za obnovo postopka vložena na tej podlagi, sodišče presoja, ali so dejstva in dokazi taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Pri tem sodišče opravi preizkus samo v okviru dejstev in dokazov, navedenih v zahtevi za obnovo in ga ne veže instrukcijska maksima. Določba prvega odstavka 413. člena ZKP med ostalim daje sodišču pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih dokazov oceni, ali so le ti po vsebini primerni, da bi glede na dokaze, na katerih temelji pravnomočna obsodilna sodba, pripeljali do drugačne (v tem primeru oprostilne) sodbe. Sodišče je izvedlo postopek v skladu z navedeno določbo, glede na vsebino navedb v zahtevi za obnovo je ocenilo, da le te ne predstavljajo novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi se lahko dovolila obnova in za takšno svojo presojo navedlo tudi ustrezne razloge (sklep sodišča prve stopnje stran 2, sklep sodišča 2. stopnje točke 5 do 9). Zato ni utemeljeno nakazovanje vložnice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče, ki je zavrglo na podlagi določbe prvega odstavka 413. člena ZKP zahtevo za obnovo postopka, postopalo nezakonito.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere je v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovala vložnica, zahteva pa je bila delno vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP), vložnico pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.