Jedro

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenimi navedbami, da je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov odvetniškega zastopanja za sestavo pritožbe v predpravdnem odškodninskem postopku pred zavarovalnico. Takrat veljavna Odvetniška tarifa je v točki 38/3 predvidevala plačilo odvetniških stroškov za sestavo pritožbe v postopku pred zavarovalnico, torej v predpravdnem postopku, v višini osnovne vrednosti spornega predmeta, povečano za 25 %. Četudi je res, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožnik v predpravdnem postopku s pritožbo zoper odločitev zavarovalnice ni uspel, pa se je tekom te pravde izkazalo, da je njegov zahtevek po temelju utemeljen, torej je zavarovalnica v predpravdnem postopku neutemeljeno zavračala izplačilo odškodnine zaradi domnevnega neobstoja temelja zahtevka (pasivne legitimacije). Vložitev pritožbe zoper odločitev zavarovalnice v predpravdnem postopku je bila smotrna, saj bi, če bi tožnik tedaj s pritožbo uspel, lahko bila preprečena pravda. Zato je tožnik do tega stroška upravičen, enako kot je upravičen do povrnitve stroška za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka.

Kadar se sodišče prve stopnje odloči za izdajo posebnega sklepa o stroških (kot v tem primeru), mora v svoji glavni odločbi sprejeti odločitev o tem, katera stranka mora povrniti stroške in v kakšnem deležu. V naknadnem, posebnem sklepu o stroških sodišče zgolj odmeri višino stroškov (ugotovi obseg potrebnih stroškov), ne odloča pa o deležu (odstotku) potrebnih stroškov, saj je o tem že odločeno v odločbi, s katero se je končal postopek. Ker sodišče prve stopnje v izreku ni odločilo o tem, v kakšnem deležu mora toženka povrniti tožniku stroške, je toženka dolžna tožniku povrniti vse potrebne pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni povrniti stroške postopka v znesku 1.720,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 311,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o glavni stvari že odločilo s sodbo IV P 762/2016 z dne 31. 8. 2021, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1006/2022 z dne 13. 9. 2022. V navedeni prvostopenjski odločbi je sodišče prve stopnje glede stroškov izreklo, da je toženka dolžna plačati tožniku »_njegove potrebne stroške, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom._« Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje stroške odmerilo na 548,90 EUR, pri čemer je pojasnilo, da je tožnik v postopku uspel s 23 %, zato mu je v tem deležu priznalo tudi pravdne stroške.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo 375 točk za sestavo predpravdne pritožbe z dne 1. 3. 2016 z razlogovanjem, da je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Toženka je zavrnitev predpravdnega zahtevka utemeljevala s tem, da zahtevek zoper njo ni utemeljen po temelju, vendar se je v tem pravdnem postopku izkazalo, da je zahtevek po temelju utemeljen. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnika tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri izračunu uspeha v pravdi ni vrednotilo uspeha strank ločeno po temelju in po višini. V novejši sodni praksi se upoštevajo vse okoliščine primera, kadar je sporen tako temelj kot tudi višina in kadar velik del dokaznega postopka poteka zaradi dokazovanja temelja tožbenega zahtevka, kot je bilo tudi v tem primeru.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenimi navedbami, da je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov odvetniškega zastopanja za sestavo pritožbe v predpravdnem odškodninskem postopku pred zavarovalnico. Takrat veljavna Odvetniška tarifa je v točki 38/3 predvidevala plačilo odvetniških stroškov za sestavo pritožbe v postopku pred zavarovalnico, torej v predpravdnem postopku, v višini osnovne vrednosti spornega predmeta, povečano za 25 %. Četudi je res, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožnik v predpravdnem postopku s pritožbo zoper odločitev zavarovalnice ni uspel, pa se je tekom te pravde izkazalo, da je njegov zahtevek po temelju utemeljen, torej je zavarovalnica v predpravdnem postopku neutemeljeno zavračala izplačilo odškodnine zaradi domnevnega neobstoja temelja zahtevka (pasivne legitimacije). Vložitev pritožbe zoper odločitev zavarovalnice v predpravdnem postopku je bila smotrna, saj bi, če bi tožnik tedaj s pritožbo uspel, lahko bila preprečena pravda. Zato je tožnik do tega stroška upravičen, enako kot je upravičen do povrnitve stroška za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka.

6. Razen zgoraj omenjene nagrade za sestavo pritožbe v predpravdnem postopku obseg in višina tožnikovih potrebnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni sporna. Pač pa je sporna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku prizna le 23 % priglašenih stroškov, saj je v pravdi uspel s 23 % zahtevka.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ponderiranju pravdnih stroškov zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je deloma poseglo tudi v pravnomočno razsojeno stvar. Zakon o pravdnem postopku1 v četrtem odstavku 163. člena med drugim določa, da lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, _katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu_ (ta in nadaljnji poudarki so od pritožbenega sodišča). V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Kadar se torej sodišče prve stopnje odloči za izdajo posebnega sklepa o stroških (kot v tem primeru), mora v svoji glavni odločbi sprejeti odločitev o tem, katera stranka mora povrniti stroške _in v kakšnem deležu_. V naknadnem, posebnem sklepu o stroških sodišče zgolj odmeri višino stroškov (ugotovi obseg potrebnih stroškov), ne odloča pa o deležu (odstotku) potrebnih stroškov, saj je o tem že odločeno v odločbi, s katero se je končal postopek.

8. V sodbi in sklepu IV P 762/2016 z dne 31. 8. 2021 je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka odločilo: »Tožena stranka mora plačati tožniku _njegove potrebne pravdne stroške_, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.« Navedeni izrek pomeni – ker sodišče prve stopnje v izreku ni odločilo o tem, v kakšnem deležu mora toženka povrniti tožniku stroške – da je toženka dolžna tožniku povrniti vse potrebne pravdne stroške. Zoper odločitev o stroških z dne 31. 8. 2021 se toženka ni pritožila, zato je ta postala pravnomočna.2 Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu z odločitvijo o deležu stroškov, ki jih je dolžna povrniti toženka, poseglo v pravnomočno razsojeno stvar, hkrati pa tudi napačno uporabilo materialnopravne določbe 163. člena ZPP.

9. Ker tožnik v pritožbi izrecno uveljavlja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati stroške, ponderirane po temelju in po višini, je sodišče druge stopnje v skladu z načelom sojenja v mejah postavljenih zahtevkov pritožbi glede stroškov ugodilo tako, da je tožniku priznalo 61,5 % njegovih potrebnih stroškov, toženki pa 38,5 % potrebnih stroškov.3 Tožnikovi stroški glede na izračun sodišča prve stopnje (ki ni izpodbijan) znašajo 2.547,76 EUR, čemur je treba prišteti še nagrado za predpravdno pritožbo: 375 točk ali 225 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov (4,5 EUR) in 22 % DDV (50,49 EUR), skupaj torej 2.827,75 EUR, kar ponderirano z uspehom v postopku znaša 1.739,07 EUR. Po odštetju ponderiranega deleža stroškov toženke (48,16 EUR oziroma ponderirano z uspehom 18,54 EUR), je tako slednja dolžna tožniku plačati 1.720,53 EUR.

10. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za pritožbo (375 točk ali 225 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 279,99 EUR, ter sodno takso po odmeri sodišča (31,20 EUR). Stroške mu mora povrniti v roku petnajst dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Pravnomočen in zavezujoč je le izrek sodne odločbe, zato je za presojo zadeve nepomembno, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločbe z dne 31. 8. 2021 pisalo o povrnitvi stroškov »sorazmerno tožnikovemu (ne)uspehu.« 3 Tožnik je uspel po temelju 100 %, po višini pa 23 %; 100 + 23 = 123 / 2 = 61,5.