Jedro

Povrnitev izvršilnih stroškov je treba zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po ustavitvi oziroma zaključku izvršilnega postopka, zaradi česar je dejstvo, da predmetni izvršilni postopek v trenutku priglasitve stroškov še ni bil končan, pravno nepomembno. Navedeni tridesetdnevni rok ZIZ določa kot skrajni rok, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov, in se nanaša le na primere, ko stroškov iz različnih razlogov ni bilo mogoče priglasiti takrat, ko so nastali. V primerih, ko je višina stroškov znana že prej, pa je potrebno povračilo stroškov zahtevati takoj, pri čemer pravni standard takojšnje priglasitve večinska sodna praksa razlaga kot 30 dni po tem, ko stroški nastanejo in je znana njihova višina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnika z dne 21. 4. 2016 za povrnitev stroškov.

2. Zoper sklep se po pooblaščencih pravočasno pritožuje upnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo sklepa in odmero nadaljnjih stroškov. Določilo sedmega odstavka 38. člena ZIZ je treba razlagati skladno z njegovim namenom, ki je v tem, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka, ne pa da upnikova utemeljena terjatev na plačilo stroškov preneha. Upnik bi stroške lahko priglasil celo v 30 dneh po končanju izvršilnega postopka. Sicer pa je sam zahtevek za plačilo stroškov upnik podal že v samem predlogu za izvršbo. Postopek se z odmero stroškov ne bi prav nič zavlekel, saj ta še vedno teče. Poleg tega je bila višina stroškov morda res znana s pravnomočnostjo sklepov o odmeri nagrade cenilcem, nastali pa so šele v trenutku dejanskega izplačila cenilcem. Upnik o izplačilu niti ni bil obveščen, zato plačilo mogoče niti še ni bilo izvedeno in bi moralo sodišče upniku ugoditi. Neživljenjsko in nelogično je tudi, da bi moral upnik sproti priglašati izvršilne stroške, saj bi to strankam povzročalo nepotrebno dodatno delo in stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za povrnitev stroškov z dne 21. 4. 2014, ki so nastali z delom sodnih izvedencev, zavrglo kot prepozen, saj so bili sklepi o odmeri nagrade cenilcem izdani dne 20. 11. 2015, upnik pa jih je prejel 27. 11. 2015. Sklepi so postali pravnomočni dne 22. 12. 2015, upnik pa je stroške priglasil šele 21. 4. 2016, zato je sodišče ugotovilo, da je upnikov predlog za povrnitev stroškov prepozen ter ga je kot takšnega zavrglo.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Po določbi sedmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. Iz navedenega torej izhaja, da je potrebno povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po ustavitvi oziroma zaključku izvršilnega postopka, kot si to napačno razlaga upnik, zaradi česar je dejstvo, da predmetni izvršilni postopek v trenutku priglasitve stroškov še ni bil končan, pravno nepomembno. Navedeni tridesetdnevni rok ZIZ določa kot skrajni rok, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov, in se nanaša le na primere, ko stroškov iz različnih razlogov ni bilo mogoče priglasiti takrat, ko so nastali. V primerih, ko je višina stroškov znana že prej, pa je potrebno povračilo stroškov zahtevati takoj, pri čemer pravni standard takojšnje priglasitve večinska sodna praksa razlaga kot 30 dni po tem, ko stroški nastanejo in je znana njihova višina.

7. Namen pravila, da je treba stroške priglasiti takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, je v zagotovitvi hitrega in zanesljivega poteka izvršilnega postopka, tako da se že med postopkom izvršbe čim prej rešijo vprašanja glede izvršilnih stroškov, ne pa v tem, da se izvršilni postopek zgolj ne zavleče (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2013). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je nelogično in neživljenjsko, da bi upnik moral sproti priglašati izvršilne stroške. V danem primeru so stroški izvedenca upniku nastali s sklepom o odmeri teh stroškov, znani pa so upniku postali z vročitvijo sklepov o njihovi odmeri, t.j. 27. 11. 2015. Ni mogoče slediti upnikovi navedbi, da so stroški izvedencev dejansko nastali šele v trenutku dejanskega izplačila izvedencem. Pri dejanskem izplačilu izvedencem gre namreč le za računovodsko opravilo, sam nastanek in višina stroškov pa sta bila podana oziroma znana že pred tem. Prav tako v danem primeru ni podana situacija, ko nastalih stroškov upnik ne bi mogel priglasiti že prej. Višje sodišče prav tako ne sprejema upnikovega pritožbenega očitka, da je povrnitev priglašenih stroškov izvedenca zahteval že v predlogu za izvršbo. Takrat ti stroški namreč še niso nastali, tudi sicer pa ta zahteva ni bila, kot to zahteva 163. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, določena in opredeljena, zato bi moral upnik naknadno in še pravočasno zahtevati odmero stroškov.

8. Upoštevaje navedeno je torej upnik povrnitev nastalih izvršilnih stroškov nedvomno zahteval zunaj razumnega roka, ki spada pod zakonsko določen pravni standard »takoj«, zaradi česar je sodišče prve stopnje takšen njegov predlog pravilno zavrglo kot prepoznega. Odločitev sodišča prve stopnje je bila torej pravilna in ker tudi niso bile podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške, ki so mu z njo nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).