Jedro

Odločbe, ki je bila tako pravno kot dejansko že izvršena, ni mogoče izreči za nično zaradi razloga iz 3. točke 267. člena ZUP. Ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena ZUP namreč predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavrne predlog tožnikov, da se odločba okrajne zaplembne komisije z dne 27.8.1945 izreče za nično, in tožnike napotila, da vložijo predlog za denacionalizacijo z navedeno odločbo odvzetega premoženja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila na podlagi pravnomočne zaplembne odločbe pri zaplenjenih nepremičninah vpisana lastninska pravica na Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, da je bila torej navedena odločba izvršena, zato le te ni mogoče izreči za nično. Ker glede na navedeno razlog za izrek ničnosti zaplembne odločbe iz 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni podan, predlogu tožnikov ni mogoče ugoditi. Tožena stranka tožnikom še pojasnjuje, da glede na to, da je bila sporna zaplembna odločba izdana na podlagi predpisa, ki je v zakonu o denacionalizaciji osnova za vložitev zahteve za denacionalizacijo, lahko vložijo denacionalizacijski zahtevek, če glede na to, da zaplenjenec ni bil lastnik vseh v zaplembni odločbi navedenih nepremičnin menijo, da so bile te nepremičnine odvzete z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Tožniki v tožbi navajajo, da je bilo z odločbo okrajne zaplembne komisije premoženje zaplenjeno J.H., čeprav ta ni bil zemjiškoknjižni lastnik tega premoženja. Zemljiškoknjižni lastnik zaplenjenega premoženja je bil namreč stari oče tožnikov. Premoženje je bilo torej nezakonito zaplenjeno, ker zaplembna odločba ni bila izdana zemljiškoknjižnemu lastniku nepremičnin, navedenih v zaplembni odločbi. Tožniki menijo, da nezakonita odločba, ne glede na to, da ima videz dokončne in pravnomočne odločbe, dejansko nikoli ne more postati dokončna in pravnomočna, ker vsebuje takšno napako, ki je s pravnim sredstvom niti s potekom časa ni mogoče popraviti, zato je taka odločba nična.Ker je nična odločba neobstoječa, nima pravnih učinkov, ki so se nameravali doseči z vsebino akta, zato je sploh ni mogoče izvršiti. Odločba, ki je ni mogoče izvršiti, pa se po določbi 266. člena ZUP izreče za nično. V zvezi s stališčem tožene stranke, da sporne zaplembne odločbe ni mogoče izreči za nično zato, ker je bila že izvršena, tožniki menijo, da je podan tudi razlog za izrek ničnosti te odločbe iz 2.točke 266. člena ZUP, ker ima izvršitev nezakonite odločbe vse znake kaznivega dejanja. Tožniki še navajajo, da je izrek pod točko 2. izpodbijane odločbe brezpredmeten, ker gre za pravno napotilo, ki sodi v obrazložitev in ne v izrek izpodbijane odločbe. Ker zaplenjenec ni bil lastnik zaplenjenih nepremičnin, je neresnična in samovoljna razlaga tožene stranke, da zaplenjenec ni bil lastnik vseh nepremičnin. Tožniki smiselno predlagajo, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je neutemeljena.

V obravnavanem primeru je po presoji sodišča tožena stranka zavzela pravilno stališče, da sporne odločbe okrajne zaplembne komisije, ker je bila ta že izvršena, s tem da so bile zaplenjene nepremičnine na njeni podlagi vpisane v zemljiški knjigi kot splošno ljudsko premoženje, ni mogoče izreči za nično zaradi razloga iz 3. točke 267. člena ZUP, ki ga uveljavljajo tožniki. Zato je tožena stranka predlog tožnikov, da se zaplembna odločba izreče za nično, ker je ni mogoče izvršiti, utemeljeno zavrnila. Res je sicer, kar navajajo tožniki, da ničen pravni akt nima pravnih učinkov, vendar pa mora biti ničnost upravnega akta in s tem neobstojnost ugotovljena z odločbo. Zaradi razlogov pravne varnosti je pravnomočno odločbo, tudi če je ta nezakonita, mogoče izreči za nično le zaradi razlogov, ki so taksativno navedeni v določbi 267.člena ZUP. Zaradi razloga iz 3.točke 267.člena ZUP, ki ga uveljavljajo tožniki, je mogoče izreči za nično le tako odločbo, ki je ni mogoče izvršiti, pri čemer ta ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Ker pa iz podatkov spisa izhaja, da je bila izpodbijana zaplembna odločba tako pravno kot tudi dejansko že izvršena, kar niti ni sporno, tudi po presoji sodišča ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena ZUP ni podan. Sodišče pa se ni spuščalo v presojo utemeljenosti ničnostnega razloga iz 2. točke navedenega člena ZUP, ki ga tožniki uveljavljajo šele v tožbi in ga zato tožena stranka ni presojala. V zvezi s tožbenimi ugovorom, da je odveč druga točka izreka izpodbijane odločbe, se sodišče sicer strinja s tožniki, da je ta del izreka po vsebini napotilo tožnikom, ki ne spada v izrek, ampak v obrazložitev odločbe, kar pa ni taka nepravilnost, ki bi imela za posledico nezakonitost izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).