Jedro

Če stranka ugovarja opominu ali nalogu za plačilo sodne takse, se ta ugovor šteje za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) tožnici odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo, opr. št. U 1885/2006-14 z dne 26.9.2006, in opomin v skupni višini 47.500,00 SIT, in ji naložilo, da dolg plača v 15 dneh ter v tem roku predloži sodišču dokazilo o vplačilu sodne takse.

Zoper navedeni sklep se tožnica pritožuje. Navaja, da ni zahtevala izdaje izpodbijanega sklepa. Ničesar, navedenega v tem sklepu, ne dolguje in tudi ne bo plačala. S sodbo, zoper katero je vložila pritožbo, je bilo njeni tožbi ugodeno in je bila odločba tožene stranke odpravljena. Ne strinja pa se s tem, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Meni, da je zahteva za plačilo sodnih taks izsiljevanje. Ta postopek ji povzroča stroške, zato zahteva, da ji sodišče plača njene stroške v višini 47.500 SIT v 15 dneh, saj njeno delo ni manj vredno, kot sodniško.

Pritožba ni utemeljena Kot je tožnici pravilno že v več primerih pojasnilo prvostopno sodišče, opomin za plačilo sodnih taks ni akt, zoper katerega bi bilo mogoče vložiti pravno sredstvo. Ker pa je tožnica z vlogo z dne 26.10.2006 ugovarjala zoper opomin za plačilo sodne takse z dne 11.10.2006, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilo štelo to vlogo za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse v smislu 1. odstavka 27. člena ZST. Le zoper tako odločbo, to je v tem primeru izpodbijani sklep, je namreč dopustno vložiti pritožbo.

Izpodbijani sklep pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit. Z njim so odmerjene sodne takse, ki jih je tožnica dolžna plačati na podlagi ZST za pritožbo zoper prvostopno sodbo iz za opomin za plačilo te sodne takse.

Ker je predmet tega upravnega spora le odmera obveznosti plačila sodnih taks, v tem upravnem sporu tožnica ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločanje v zvezi z njeno tožbo. Navedena zadeva se pri tem sodišču vodi pod opr. št. X Ips 1792/2006. Zato vrhovno sodišče pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prvostopno sodbo, zavrača kot neupoštevne v tem upravnem sporu.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.