Jedro

Pravice kupca, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, določa 488. člena ZOR, ki na prvem mestu daje kupcu pravico, da zahteva od prodajalca, da napako odpravi. Po sodni praksi lahko tudi sam kupec napako odpravi in zahteva od prodajalca povračilo stroškov, vendar ima slednji možnost dokazovati, da so bili dejanski stroški odprave napake nižji.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu r a z v e l j a v i in v tem delu vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 720.553,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.1.1996 do plačila ter ji povrniti 175.797,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožnica od toženca kupila osebni avtomobil znamke Opel Calibra 16 V, 4 x 4 s kupoprodajno pogodbo z dne 26.7.1995, na servisu dne 2.11.1995 pa je izvedela, da pogon 4 x 4 ne dela, kar predstavlja skrito napako vozila, za katero odgovarja prodajalec. Prisojeni znesek predstavlja stroške za popravilo vozila po predračunu pooblaščenega servisa, obresti pa je sodišče tožniku priznalo od 9.1.1996, ko naj bi bila "škoda opredeljena s predračunom". Višji obrestni zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec po pooblaščenki.

Prvostopnemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki jo vidi v tem, da je v obrazložitvi sodbe navedeno, da naj bi sodišče zaslišalo pričo V.T. mlajšega, česar pa sploh ni storilo. V zvezi s poizvedbami, ali so bili na spornem vozilu opravljeni kakšni posegi glede štirikolesnega pogona, pa navaja, da razlogi sodbe v tem delu nasprotujejo vsebini izvedenih dokazov. Sodba je zato nerazumljiva in je tudi ni mogoče preizkusiti.

Kršitev postopka vidi pritožba tudi v tem, da se je postopka udeleževala kot tožnica S.B.R., ki ne more biti stranka v tem postopku, saj ni bila navzoča pri sklepanju kupoprodajne pogodbe, temveč je slednjo podpisal I.B. Prvostopno sodišče naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker iz kupoprodajne pogode izhaja, da je bilo vozilo kupljeno po načelu videno-kupljeno in da prodajalec poznejših reklamacij ne bo priznal. S tem pa je tudi izključena prodajalčeva odgovornost za morebitne skrite napake. Sicer pa zatrjevana pomanjkljivost vozila sploh ne more predstavljati skrite napake, saj tožnica sama zatrjuje, da se je za nakup vozila odločila prav zato, ker je vozilo imelo pogon 4 x 4. Morebitno nefunkcioniranje štirikolesnega pogona bi zato tožnica ugotovila takoj. Če pa se je ta napaka pokazala šele kasneje, se postavlja vprašanje, kdaj je do nje prišlo. Očitno je sistem odpovedal šele po prevzemu vozila in je zato vzrok za napako v njeni sferi. Dopisi B. in T. namreč dokazujejo, da do prodaje avtomobila toženec z vozilom ni imel nikakršnih težav. Poleg tega je sodišče z izpodbijano sodbo priznalo tožnici znesek za povračilo škode, ki ga pa sama ni nikoli plačala, saj sodba temelji le na predračunu. Znesek 720.553,50 SIT pa tudi predstavlja nesorazmerno visoko ceno za odpravo napake, saj bi to pomenilo, da bi tožnica vozilo dobila za skupno ceno 20.000 DEM, kar je znatno pod realno vrednostjo vozila tudi brez štirikolesnega pogona. Po zatrjevanju pritožbe tožnica tudi ni pravočasno uveljavljala zatrjevane skrite napake in prvostopno sodišče je s tem v zvezi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo skladnima izpovedbama toženca in L.Č. Pritožba zaključuje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati predvsem čas, ko je prišlo do nefunkcioniranja štirikolesnega pogona, podrejeno pa temeljitelje pretehtati čas notifikacije okvare. Opozarja še na pobotni ugovor glede neplačanih 1.000 DEM kupnine, v zvezi s katerim prvostopno sodišče ni upoštevalo, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se iztekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer sprejema kot pravilne zaključke prvostopnega sodišča, da je v obravnavanem primeru nedelovanje štirikolesnega pogona na vozilu, ki ga je tožnica kupila od toženca, predstavljalo stvarno napako, saj vozilo ni imelo lastnosti, ki so bile med pogodbenima strankama dogovorjene (3. točka 479. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju: ZOR). Strinja se tudi z zaključkom prvostopnega sodišča, da je v tem primeru šlo za skrito napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu vozila ni bilo mogoče opaziti, kot tudi, da je tožnica napako grajala pravočasno ter da predhodnega telefonskega razgovora med toženčevo materjo L.Č. in tožničinim možem I.B. ni mogoče šteti kot dokaz, da naj bi tožnica že septembra 1995 vedela za zatrjevano pomanjkljivost vozila. Pritožba tudi ne vzbuja dvom pritožbenemu sodišču glede zaključka prvostopnega sodišča, da je vozilo imelo skrito napako že v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe in da okvara vozila ni nastopila po prevzemu vozila s strani tožnice. Pavšalna pritožbena navedba, da bi sodišče moralo ugotavljati čas, ko je prišlo do "nefunkcioniranja štirikolesnega pogona", namreč ni podprta z nobenim predlaganim dokazom. Dopisa A. z dne 10.12.1998 in O. z dne 6.1.1999, iz katerih izhaja, da sporno vozilo ni bilo na servisu oziroma ni bil opravljen prevoz tega vozila, pa tudi ne dokazujeta, da naj bi do napake na vozilu prišlo šele po tožničinem prevzemu vozila. Zato ne drži pritožbena trditev, da gre v tem delu za nasprotje med vsebino izvedenih dokazov in razlogi sodbe. Res je sicer v sodbi zapisano, da naj bi sodišče zaslišalo v dokaznem postopku V.T. mlajšega, vendar je to zapisano (očitno pomotoma) le v povzetku dokazov, ki jih je sodišče izvedlo, ni pa v zvezi s tem kasneje sodišče, glede na to, da ta priča ni bila zaslišana, sprejelo nikakršne dokazne ocene, zato tudi v tem delu ni mogoče reči, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP. V zvezi z zaslišanjem navedene priče je namreč sodišče le sprejelo dokazni sklep, dokaza pa kasneje ni izvedlo, pri čemer na svoj dokazni sklep niti ni vezano. Tudi ne drži, da S.R.B. ne more biti stranka v postopku, saj je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba (77. čl. ZPP). Tožničina aktivna legitimacija za vodenje te pravde pa je tudi podana, saj je bila kupec vozila, le da jo je pri sklepanju pogodbe zastopal mož.

Pač pa pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da iz kupoprodajne z dne 26.7.1995 (v pritožbi se napačno navaja, da gre za pogodbo z dne 10.4.1995) izhaja, da je bilo vozilo pred prevzemom pregledano in preizkušeno ter da poznejših reklamacij s strani kupca prodajalec ne bo priznal. Po 1. odst. 486. člena ZOR pa pogodbenika lahko omejita ali popolnoma izključita prodajalčevo odgovornost za stvarne napake stvari. Vendar pa je po 2. odst. navedenega člena takšno pogodbeno določilo nično, če je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca. Zato je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da toženčevo zatrjevanje o tem, da za napako ni mogel vedeti nima vpliva na odločitev oziroma, kot pravi prvostopno sodišče, v zadevi "ne zaleže". Glede na pogodbeno določilo o izključitvi prodajalčeve odgovornosti bi moralo prvostopno sodišče ugotavljati, ali je tožencu bila napaka znana. Ob tem pa velja toženca opozoriti še na 485. člen ZOR, ki določa, da v primeru, če je prodajalec za napako vedel, kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi stvar nemudoma pregledal ali da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki. Če bo torej prvostopno sodišče ugotovilo, da je prodajalec za napako vedel, se na prepozno reklamiranje napake toženec niti ne bi mogel več sklicevati.

Pravice kupca, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, pa ureja 488. člen ZOR, ki na prvem mestu daje kupcu pravico, da zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake. Iz dosedanjih spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnica zahtevala od prodajalca, da napako odpravi ali da bi napako odpravila sama. Prisojeni znesek je namreč prvostopno sodišče tožnici priznalo na podlagi predračuna, ki izkazuje višino predvidenih stroškov za usposobitev štirokolesnega pogona. Po obstoječi sodni praksi lahko sicer kupec tudi sam napako odpravi in zahteva od prodajalca povračilo stroškov. Nedvomno pa ima prodajalec v takšnem primeru pravico ugovarjati zoper višino teh stroškov in dokazovati, da so dejanski stroški odprave napake nižji. Prav to pa v pritožbi opozarja toženec, ki zatrjuje, da je v spis predloženi predračun pretiran in v ta namen predlaga dokaz z izvedencem avtomobilske stroke. Ker v obravnavanem primeru za odločanje v pritožbenem postopku prihaja še v poštev Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (498. člen ZPP iz leta 1999) je to zatrjevano dejstvo in predlagani dokaz dopusten in predstavlja pritožbeni razlog zmotne oz.

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 2. odst. 355. člena ZPP.

V zvezi z ugovorom pobota, na katerega opozarja pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba le pavšalno ugotavlja, da naj bi bil ta pobot ugovarjan po izteku zastaralnega roka, ne da bi ta svoj zaključek obrazložilo in ga zato niti ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja pomanjkljivost iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/1977. Ob tem velja opozoriti še na 3. odst. 338. člena ZPP, po katerem mora izrek sodbe vsebovati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, saj v primeru, ko je v sodbi odločeno o terjatvi, ugovarjani v pobot, postane odločba o obstoju take terjatve pravnomočna (3. odst. 333. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je pritoženo sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljevilo v ugodilnem delu ter zadevo vrnilo v razveljavljenem delu prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo prvostopno sodišče moralo ugotoviti še tista odločilna dejstva, na katera je bilo zgoraj opozorjeno (1. odst. 370. člena ZPP).