Jedro

Sodišče ne more zavrniti uporabe podzakonskega predpisa, če je ta skladen z zakonom (tudi če meni, da sta sicer oba neustavna). Če sodišče meni, da sta v nasprotju z ustavo tako zakon kot podzakonski akt, sprejet na njegovi podlagi, je dolžno ravnati v skladu s 156. členom Ustave.

Zakonska (in podzakonske) ureditev, ki dopušča maksimiziranje nagrade stečajnim upraviteljem, ni protiustavna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo nadomestilo upravitelju za preizkus terjatev v višini 12.000,00 EUR (z vključenim DDV), v preostalem delu pa je predlog za odmero nadomestila zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep, oziroma njegov zavrnilni del, se je pravočasno pritožil upravitelj iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da sta 2. člen Zakona o spremembi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-B, Uradni list RS št. 53/2009) ter 4. člen Pravilnika o spremembah Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Pravilnik 2009, Uradni list RS št. 53/2009), v delu, v katerem določata maksimalno višino nadomestila za preizkus terjatev, v nasprotju z 2., 14. in 49. členom Ustave RS (Ustava, Uradni list RS, št. 33/91 in naslednji); in tudi nasprotju s četrtim odstavkom 103. člena ZFPPIPP ter 153. čl. Ustave. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odmeri nadomestilo upravitelju za preizkus 3087-ih terjatev v višini 78.308,16 EUR (brez DDV), podrejeno pa, da prekine postopek odločanja o nadomestilu upravitelja za preizkus terjatev ter začne postopek presoje ustavnosti 2. člena ZFPPIPP-B ter ustavnosti in zakonitosti 4. člena Pravilnika 2009 pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne napada zaključka, da je sodišče prve stopnje nadomestilo upravitelju za preizkus terjatev odmerilo v skladu z veljavnim Pravilnikom (Uradni list RS št. 91/08, 119/08 in 53/09), ki v 6. členu določa, da se upravitelju za nad 100 pravočasno odmerjenih terjatev odmeri nadomestilo v višini 7.576,00 EUR ter 23,68 EUR za vsako terjatev nad 100,00, vendar največ 10.000,00 EUR. Nasprotuje le ustavnosti in zakonitosti navedenega določila podzakonskega predpisa, ki nadomestilo upravitelja za preizkus terjatev (ne glede na njihovo število) omejuje na 10.000,00 EUR (brez DDV), in ustavnosti 2. člena ZFPPIPP-B, s katerim je bil spremenjen 114. člen ZFPPIPP tako, da je pooblastil ministra, pristojnega za pravosodje, da v predpisu, s katerim predpiše tarifo za odmero nagrade upravitelju, določi tudi maksimalne zneske, ki jih nagrada v posameznem primeru ne sme preseči. 5. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti. Institut „exceptio illegalis“ pride v poštev le v primeru neustavnosti in nezakonitosti podzakonskega predpisa. Izpolnjena morata biti oba pogoja. V obravnavanem primeru ni pogojev za uporabo tega instituta, ker Pravilnik 2009 ni nezakonit. Sodišče ne more zavrniti uporabe podzakonskega predpisa, če je ta skladen z zakonom, (tudi, če meni, da sta sicer oba neustavna). Pravilnik 2009 ima v napadenem delu, v katerem je določil zgornjo mejo nadomestila upravitelju za preizkus terjatev, izrecno zakonsko podlago v drugem odstavku 114. člena ZFPPIPP (tako spremenjenega z novelo ZFPPIPP-B), ki pooblašča ministra, pristojnega za pravosodje, da v izvršilnem predpisu, s katerim predpiše tarifo za odmero nagrade upravitelja, določi tudi maksimalne zneske, ki jih nagrada v posameznem primeru ne sme preseči. Če sodišče meni, da sta v nasprotju z ustavo tako zakon kot podzakonski akt, sprejet na njegovi podlagi, je dolžno ravnati v skladu s 156. členom Ustave.

6. 156. člen Ustave RS določa, da, če sodišče meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, ki zakonske (in podzakonske) ureditve, ki dopušča maksimiziranje nagrade stečajnim upraviteljem, ne šteje za protiustavne, zato nima razlogov za prekinitev tega postopka in sprožitev ustreznega postopka pred ustavnim sodiščem. Načelo enakosti (14. člen Ustave) ni kršeno, če zakonski predpis različno ureja položaj pravnih subjektov, le da tega ne sme početi samovoljno. Kot sama pritožba navaja, je razlikovanje enakih položajev dopustno, če služi ustavno dopustnemu cilju, ki mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu, uvedeno razlikovanje pa mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja.

7. Z določitvijo maksimalnega zneska nagrade za preizkus terjatev se nedvomno zmanjšuje plačilo upravitelju za opravljeno delo v stečajih, v katerih je prijavljenih večje število terjatev (upravitelj je v tem stečajnem postopku prejel enako plačilo za preizkus 3087 prijavljenih terjatev, kot bi jih za preizkus 202 terjatev). Vendar pa ne drži pritožbeni očitek, da razlog za takšno omejitev nagrade ni znan ali da ga ni mogoče ugotoviti. Cilj in namen celotne stečajne zakonodaje je v čim večjem poplačilu upnikov. Še več, celoten smisel (raison d“etre) stečajnega prava je (zgolj) v poplačilu upnikov. Če tega cilja v stečajnem postopku ni mogoče doseči, ali se ga doseže v premajhni meri (o čemer bi več povedala ekonomska analiza učinkovitosti stečajnih postopkov), postane stečajni postopek sam sebi namen in se postavi pod vprašaj smiselnost obstoja instituta samega stečaja kot primernega sredstva za ukinitev prezadolženih in insolvenčnih subjektov. S tem pa se ogrozi tudi javni interes, ki je v tem, da mora biti propadanje gospodarskih subjektov urejeno, nadzorovano in kolikor se da, prijazno do upnikov, ki naj s propadom svojega dolžnika ne bi izgubili vsega, kar jim dolguje. Stroški stečajnega postopka, med katere sodi tudi nagrada upravitelju, nedvomno zmanjšujejo sredstva za razdelitev med upnike. Ukrepi, ki stremijo k zmanjševanju stroškov, pa z ozirom na povedano niso v nasprotju s cilji zakonske ureditve stečaja. Maksimiranje nagrade stečajnemu upravitelju se pritožbenemu sodišču zdi primerno sredstvo (čeprav najbrž ne edino) za dosego tega cilja (čim večja razpoložljiva stečajna masa). Primernost tega sredstva je potrjena v primerljivih ureditvah, saj omejitve nagrad oziroma plačila za opravljeno delo ne predstavljajo nikakršnega pravnega unikuma. Omejene so nagrade za vrednotenje izvedenskega oziroma cenilskega dela (glej Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih – Uradni list RS, št. 88/2010), omejena so plačila izvršiteljem za opravo rubeža (glej Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom – Uradni list RS, št. 18/2003), nadalje tudi nagrade članom poravnalnega odbora iz 609. člena Zakona o gospodarskih družbah (glej Pravilnik o merilih za določanje nagrade članom poravnalnega odbora – Uradni list RS, št. 13/2010, 53/2011). Gre torej v zakonodajni oz. izvršilni praksi uveljavljeno pravilo, ki naj prepreči, da stroški postopkov, ki jih subjekti, na katere se citirani predpisi nanašajo, servisirajo in v katerih so njihove storitve potrebne, ne bi presegli razumne meje.

8. Sicer pa je tudi zmotno prepričanje pritožnika, da bi bila le (neomejena) premosorazmernost pri določitvi višine nagrade v odvisnosti od števila prijavljenih terjatev, v skladu z ustavnimi načeli enakosti pred zakonom in pravici do pravičnega nadomestila za opravljeno delo. Nasprotno, v dejanskem življenju velja drugačno običajno pravilo, kot se zanj zavzema pritožnik. Količina in cena na enoto sta med seboj v obratnem sorazmerju; količina torej znižuje ceno na enoto, ker je pri večji količini tudi vložek dela in stroškov na enoto manjši. Tudi pri delu stečajnega upravitelja je utemeljeno predpostaviti, da se pri večjem številu prijavljenih terjatev pojavlja večje število istovrstnih terjatev, katerih posamični preizkus zato terja manj časa in truda.

9. Pritožbeno sodišče se sicer ne spušča v primernost ureditve nagrajevanja stečajnih upraviteljev. Gotovo pa drži, da številne malo premišljene in „ad hoc“ spremembe področnih predpisov s tega področja niso pripomogle k transparentnosti in konsistentnosti urejanja problematike. Takšne radikalne spremembe, s katerimi se „na vrat na nos“ v temelju spremenijo tako merila, po katerih se nagrajujejo, kot tudi zneski, zaradi česar je stečajni upravitelj za enako delo včeraj lahko dobil 100.000,00 EUR ali tudi več nagrade, danes pa samo še desetino tega zneska, ustvarjajo zmedo, nestabilnost in ogrožajo pravno varnost vseh, ne samo udeležencev stečajnega postopka. Vendar pa način, na katerega so se pristojni organi lotevali področja urejanja nagrad stečajnim upraviteljem, pač ni predmet ustavne presoje.

10. Ker pritožba pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP niti ne uveljavlja, razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).