Jedro

Iz navedb v tožbi izhaja, da se je tožeča stranka najprej zaposlila pri družbi A. d.o.o. za nedoločen čas na delovnem mestu kuharski pomočnik, kasneje pa je družba A. d.o.o. prenehala z opravljanjem dejavnosti, njeno dejavnost in delavce pa je prevzela tožena stranka. Tožnica je s toženo stranko nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, z istimi nalogami in v istih prostorih. Tožeča stranka je v tožbi jasno in določno navedla razloge, ki kažejo na prenos. Namen 73. člena ZDR, ki je v spornem obdobju veljal, je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. in druge pravice iz delovnega razmerja po samem zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene, pa to ne pomeni, da zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 73. člena ZDR pravilno štelo, da je tožena stranka prevzela delavce družbe A. d.o.o., kar pomeni, da so nanjo prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka na dan prenosa pri družbi A. d.o.o..

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo izplačane osnovne plače, dodatka za delovno dobo in nadur obračunati znesek v skupni bruto višini 1.190,37 EUR, od navedenega zneska odvesti in plačati predpisane davke in prispevke ter tožnici plačati neto zneske v višini in z zapadlostjo, kot je razvidno iz izreka (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko regresa za letni dopust za leta 2012, 2013 in 2015 v bruto višini in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto zneske z zapadlostjo, razvidno iz izreka (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 271,35 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo tožena stranka podaja pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 6. in 10. točki 339. člena ZPP. Navaja, da sodbo izpodbija v delu, ki se navezuje na družbo A. d.o.o., za zahtevke, ki so vezani na čas do 31. 1. 2013. Po tem datumu je bila tožeča stranka zaposlena v družbi B. d.o.o., za katero je zahtevek utemeljen in bo tudi plačan. Meni, da je tožeča stranka kljub temu, da je bila zaposlena v družbi A. d.o.o., podala zahtevek premalo obračunanih plač na družbo B. d.o.o., čeprav zahtevka do ene in druge družbe nista povezana. Meni, da bi tožeča stranka morala svoj zahtevek nasloviti na družbo A. d.o.o. za leta, ko je bila zaposlena tam, to je za obdobje od novembra 2011 do 31. 1. 2013. Navaja, da je tožeči stranki že izplačala vse nadure in jih tako ne more zahtevati ponovno. Glede regresa za leta 2011, 2012 in delno 2013 pa navaja, da je tožeča stranka prejela regres od družbe A. d.o.o., zato je zahtevek zoper njo neutemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevek zavrže, ker ni naslovljen na pravnega delodajalca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da sodišče, če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče za podlago zamudne sodbe tako vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih navede tožnik v tožbi, se štejejo ta za nesporna. V postopku se sodišče tako ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku tožeče stranke ugodilo. Iz navedb v tožbi izhaja, da se je tožeča stranka dne 22. 7. 2011 zaposlila pri družbi A. d.o.o. za nedoločen čas na delovnem mestu kuharski pomočnik, dne 31. 1. 2013 pa je družba A. d.o.o. prenehala z opravljanjem dejavnosti, njeno dejavnost in delavce pa je s 1. 2. 2013 prevzela tožena stranka. Tožnica je s toženo stranko dne 1. 2. 2013 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, z istimi nalogami in v istih prostorih. Tožeča stranka je tako v tožbi jasno in določno navedla razloge, ki kažejo na prenos. Namen 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR), ki je v spornem obdobju veljal, je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. in druge pravice iz delovnega razmerja tako že po zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika. Posebni dogovor o prevzemu delavcev zato tudi ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene, pa navedeno ne pomeni, da zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 73. člena ZDR štelo, da je tožena stranka prevzela delavce družbe A. d.o.o., kar pomeni, da so nanjo prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka na dan prenosa pri družbi A. d.o.o.. To izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka 73. člena ZDR, po kateri je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker bi ga morala tožnica nasloviti na A. d.o.o. 9. Na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je skladno s Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 109/2011) in 128. in 129. členom ZDR tožeči stranki za obdobje od meseca novembra 2011 do januarja 2013 prisodilo dodatek za delovno dobo, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati, prav tako nadure, ki jih je tožeča stranka opravila v mesecu juniju 2012 (10 nadur), v septembru 2012 (20 nadur), novembru 2012 (17 nadur), decembru 2012 (10 nadur) in januarju 2013 (10 nadur), skladno s 65. členom kolektivne pogodbe dejavnosti. Skladno s 67. členom kolektivne pogodbe tožeči stranki ni bil izplačan celotni regres za leta 2012, 2013 in 2015, zato ji toženka dolguje razlike še za navedena leta, in sicer za leto 2012 v višini 86,00 EUR bruto, za leto 2013 v višini 96,00 EUR bruto in za leto 2015 v višini 109,00 EUR bruto. Tožena stranka je od navedenih bruto zneskov regresa dolžna po odvodu akontacije dohodnine tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. julija posameznega koledarskega leta dalje do plačila.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.