Jedro

Za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj se ne zahteva, da bi prejemnik koristi – toženka kakorkoli vedela ali morala vedeti za možnost oškodovanja upnikov. Za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča, da upnik dokaže obstoj neodplačnega dejanja, tožena stranka pa se lahko brani le z dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe z dne 4. 3. 2003 in notarskega zapisa z dne 5. 3. 2003 ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ugodilo je ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, da je sporna darilna pogodba, sklenjena v korist tožene stranke, brez pravnega učinka do tožeče stranke do višine njene terjatve iz pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 395/95. Odločilo je še o pravdnih stroških. Štelo je, da je pokojni F. F., ki je z neodplačnim razpolaganjem odtujil svoje premoženje, vedel, da s tem škoduje upnikom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta:

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da okoliščina, da je bila darilna pogodba med toženko in F. F. sklenjena le malo pred smrtjo F. F., ne more vplivati na to, da je toženka vedela za obveznost pokojnega moža. Prav to dejstvo, za katerega je izvedela šele po 16. 8. 2004, pa je odločilno. 4. 3. 2003, ko je bila sklenjena darilna pogodba, zadeva P 395/95 ni bila končana. To pomeni, da je toženka darilo sprejela v dobri veri in brez namena izigravanja tožnikov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta sklep o utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka oprli na odločilno dejstvo, da je pokojni, ki je z neodplačnim razpolaganjem – darilno pogodbo z dne 4. 3. 2003 odtujil svoje premoženje, vedel, da s tem škoduje upnikom (tretji odstavek 256. člena Obligacijskega zakonika). Za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj se ne zahteva, da bi prejemnik koristi – toženka kakorkoli vedela ali morala vedeti za možnost oškodovanja upnikov. Za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča, da upnik dokaže obstoj neodplačnega dejanja, tožena stranka pa se lahko brani le z dokazom, da dolžnik – pokojni F. F. ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja. Pokaže se torej, da so revizijske trditve, ki se nanašajo izključno na subjektivno vedenje tožene stranke, da se s pravnim dejanjem škoduje upnikoma, povsem nerelevantne.

7. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).