Jedro

Terjatev je verjetno izkazana, če delavcu pisna obdolžitev ni bila vročena, razgovor z njim pa je bil opravljen en dan po datumu odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ali od delodajalca dejansko ni bilo mogoče pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor, se bo ugotavljalo v postopku o glavni stvari. Zgolj predvidevanje delodajalca, da je bilo delavcu tako ali tako vse jasno, za opustitev zagovora ne zadošča. Opustitev je utemeljena le v izjemnih primerih, ko obstojajo objektivne okoliščine, zaradi katerih delavcu fizično ni mogoče zagotoviti zagovora (npr. če je v priporu, huje zdravstveno prizadet ipd.). V drugih primerih je delavcu treba dati možnost zagovora. Pred tem ga je treba seznaniti z očitki s pisno obdolžitvijo, ki je podlaga za pripravo zagovora oz. obrambe. V spornem primeru sta bili obe ključni fazi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opuščeni, zato je terjatev verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo toženi stranki, da tožniku od 19.1.2004 do pravnomočne rešitve tega spora izplačuje eno polovico mesečnega nadomestila plače, ki bi ga tožnik prejemal, če bi delal, vse v rokih, ki pri toženi stranki veljajo za izplačilo plač. Kar je tožnik zahteval več (izplačilo nadomestila za čas od 20.12.2003 do 18.1.2004), je zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002). Navaja, da sicer ni izvedla postopka v zvezi z vročitvijo pisne obdolžitve, je pa v.d. direktorica s tožnikom pred vročitvijo odpovedi opravila razgovor. Izredna odpoved ni bila izdana po poteku zakonskega roka, ampak v okvirih subjektivnega in objektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS 42/2002). Tožniku je bilo stanje na področju finančnega poslovanja kristalno jasno, saj je bil vodja finančne službe, zato se dobro zaveda vseh nepravilnosti, ki so bile storjene. Ob tem je potrebno ugotoviti, da so podane okoliščine, zaradi katerih je od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi s tožnikom opravila razgovor oz. mu omogočila dodaten zagovor. Zato pritožnica meni, da terjatev ni verjetno izkazana. Prav tako niso podani nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe, saj iz obrazložitve sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se v postopku izkazala za neutemeljeno, ne utrpel hujših posledic kot upnik, če začasna odredba ne bi bila izdana. Končno pritožba graja tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, ki ne utemelji grožnje nastanka nenadomestljive škode, ampak le pavšalno sledi navedbam, da je tožnik upravičen do socialne denarne pomoči, ker je izgubil status zaposlenega delavca. Tudi hčerka, ki je polnoletna, ne more biti upoštevana kot družinski član, ki ga je tožnik dolžan preživljati. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in stroškovno zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe oz. podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

Povsem brez podlage so pritožbeni očitki, da je napačno ugotovljen temelj za izdajo začasne odredbe po 3. alineji 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS 51/98 - 75/02), da ni utemeljena ugotovitev o statusu tožnika kot upravičenca do socialne denarne pomoči in da hčerke kot polnoletne osebe ni mogoče šteti za družinskega člana, ki bi ga bil tožnik dolžan preživljati. Sodišče prve stopnje namreč temelja za izdajo začasne odredbe po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ sploh ni ugotavljalo, ker to ob drugih ugotovitvah ni bilo potrebno. Navedeni pogoj je le eden od treh alternativno predpisanih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj predpostavke po 2. alineji 2. odstavka 272. člena in se do drugih dveh ni opredeljevalo, zato je očitek nerazumljiv. Nerazumljiv je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pavšalno sledilo neizkazanim navedbam, da je tožnik upravičenec do socialne denarne pomoči. Česa takega v izpodbijanem sklepu ni zaslediti; enako pa tudi ne trditve, da je kot družinski član upoštevana polnoletna hčerka. Sodišče prve stopnje je izrecno obrazložilo, da polnoletne hčere, čeprav brez zaposlitve, ni mogoče šteti za družinskega člana, ki bi ga bil tožnik dolžan preživljati.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje o verjetno izkazani terjatvi in o nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Oba pogoja za izdajo začasne odredbe je prepričljivo in pravilno obrazložilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je terjatev verjetno izkazana, ker tožniku pisna obdolžitev ni bila vročena, razgovor z njim pa je bil opravljen en dan po datumu odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ali od tožene stranke dejansko ni bilo mogoče pričakovati, da bo tožniku omogočila razgovor, bo sodišče prve stopnje ugotavljalo v postopku o glavni stvari. Že sedaj pa je mogoče ugotoviti, da zgolj predvidevanje tožene stranke, da je bilo tožniku tako ali tako vse kristalno jasno, za opustitev zagovora ne zadošča. Opustitev je utemeljena le v izjemnih primerih, ko obstojajo objektivne okoliščine, zaradi katerih delavcu fizično ni mogoče zagotoviti zagovora (npr. če je v priporu, huje zdravstveno prizadet ipd.). V drugih primerih je delavcu treba dati možnost zagovora. Pred tem ga je s pisno obdolžitvijo seveda treba tudi seznaniti z očitki, saj je pisna obdolžitev podlaga za pripravo zagovora oz. obrambe. V spornem primeru sta bili obe ključni fazi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opuščeni, zato je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je terjatev verjetno izkazana.

Prav tako je podana nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. K jasni utemeljitvi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima česa dodajati. Začasna odredba v obliki denarnega nadomestila je za sporni primer tako po vsebini kot tudi po višini ustrezna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.