21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 223/2004 z dne 17. 5. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 272/99 z dne 20. 2. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku zaradi izselitve iz stanovanja in plačila odškodnine je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku tožnikov in odločilo, da se je tožena stranka (sedaj pritožnica) dolžna izseliti in izročiti tožnikoma dvosobno stanovanje št. C v V., Ulica V. V. V, v IV. nadstropju, v izmeri 58,50 m2, prazno oseb in stvari, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Zahtevek za plačilo odškodnine je zavrnilo. Višje sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Višjemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede nastanka dogovora o zamenjavi stanovanj in njegovi realizaciji, kot to izhaja iz listin v spisu, in se do njih ni pravno opredelilo. Zato naj bi pritožnici odreklo pravico do sodnega varstva. Pritožnica trdi, da obrazložitev Višjega sodišča ni razumna in logična, če Višje sodišče v razlogih sodbe samo navaja, da ni uspela omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Meni, da sta kršitvi 22. in 23. člena Ustave evidentni in očitno posledica dejstva, da pritožnica nima možnosti revizije. V preostanku ustavne pritožbe izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč in natančno opisuje potek dogodkov v zvezi z zatrjevano menjavo stanovanj ter posebej navaja posamične dokaze, ki naj bi kazali na njen obstoj in realizacijo.

B.

3.Pritožnica sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, vendar ju z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Očitki pritožnice, ki se nanašajo na obstoj menjalne pogodbe stanovanj, njeno realizacijo in s tem povezano oceno sodišča, da do menjave stanovanj ni prišlo, namreč po vsebini pomenijo zatrjevanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica Višjemu sodišču tudi očita, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe glede nastanka dogovora o zamenjavi stanovanj in realizaciji tega dogovora, kot izhaja iz listin v spisu, niti ni teh dejstev obrazložilo in se do njih pravno opredelilo. Zatrjuje, da sta bili s tem kršeni njeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Ta očitek ni utemeljen. Sodišču, ki odloča o pritožbi, se ni treba opredeliti do vseh pritožbenih navedb, temveč le do tistih, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev. Obrazložitev odločb instančnih sodišč tudi ni nujno tako obširna, kot mora biti odločitev sodišča prve stopnje. Tudi ni ustavna zahteva, da bi Višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Izpodbijana drugostopenjska sodba vsebuje navedbe o pravno odločilnih dejstvih ter odgovore na pritožničine bistvene navedbe. Višje sodišče je ob preizkusu pritožbe ugotovilo, da pavšalne trditve pritožnice, da listinski dokazi in izpovedbe strank ter prič (pri čemer pritožba ne pove, kateri so ti dokazi) pripeljejo do drugačnega zaključka, ne morejo omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. V pravilnost te presoje se Ustavno sodišče ne more spuščati, dejstvo, da se pritožnica s takšno presojo sodišča ne strinja, pa za utemeljitev kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave ne zadošča.

5.Kolikor očitek, da sta kršitvi 22. in 23. člena Ustave posledica dejstva, da pritožnica nima možnosti revizije, pomeni očitek kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, je ta neutemeljen. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da navedena ustavna pravica ne zagotavlja več od pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje. Možnost pritožbe zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo pa je pritožnica imela in jo je tudi izkoristila.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić