Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem tožnik nikoli ni nasprotoval pridobitvi služnosti na podlagi priposestvovanja in ugotovitev, da njegova pravna prednica, ki je imela služečo nepremičnino v lasti ves čas do poteka priposestvovalne dobe, pridobitve služnosti ni pogojevala s plačilom denarnega nadomestila, je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.790,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje in hkrati ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da obstoji neprava stvarna služnost uporabe in nadzora, upravljanja in vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskega infrastrukturnega objekta, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi v obsegu, kolikor je to potrebno za izvrševanje služnostne pravice v korist toženke v breme nepremičnine parc. št. 86/1 k. o. ... in v breme nepremičnine parc. št. 436/1 k. o. ... Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti pravdne stroške v znesku 215,00 EUR.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po uporabnini oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V obravnavanem primeru gre za vprašanje dejavnosti toženke in za škodo, ki jo bo tožnik utrpel ne le zaradi izogibanja postavljenim drogovom in otežene obdelave zemljišča, ampak tudi in predvsem zaradi sevanja, ki ga visokonapetostni električni drogovi brez dvoma oddajajo. S temi vprašanji se sodišče sploh ni ukvarjalo. Sodišče ni ugotovilo, da je bilo protipravno dejanje toženke storjeno, saj je uzurpirala nepremičnino in povzročila škodo tožniku brez lastnikovega dovoljenja oziroma soglasja. S tem vprašanjem se sodišče ni ukvarjalo. Drži navedba sodišča, da je služnost lahko tudi brezplačna, vendar morajo biti za brezplačno služnost izpolnjeni pogoji – najmanj soglasje lastnika služečega zemljišča, česar pa v obravnavnem primeru ni bilo. Sodišče je v obrazložitvi v točki 5 sodbe ugotovilo, da tožnik ni nikoli nasprotoval obstoju služnosti toženke na podlagi priposestvovanja. Če je tako, je vprašanje, zakaj je sodišče odločilo o obstoju služnosti. Nasprotna tožba je bila nepotrebna in neupravičena. Zakaj sodišče ni tako odločilo, ni prepričljive razlage. Možna razlaga, da je sodišče s tako odločitvijo želelo ustrahovati tožnika, da se z uporabnino loteva finančno in družbeno močnejše stranke, kot je to E. Takšna odločitev predstavlja kršitev temeljnega načela vestnosti in poštenja.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik izključni lastnik nepremičnin parc. št. 86/1 in parc. št. 464/1, k. o. ..., da preko prve navedene nepremičnine poteka daljnovod DV 110 kV K., zgrajen leta 1961, prek druge pa daljnovod 110 kV K. 2, zgrajen leta 1973. V navedenem času sta bila na vsaki od obeh navedenih nepremičnin postavljena visokonapetostna drogova v lasti tožene stranke, ki izvaja gospodarsko javno službo distribucije električne energije, ki je oba drogova uporabljala in vzdrževala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila oba drogova postavljena s soglasjem takratne lastnice nepremičnin, oziroma da ta postavitvi ni nasprotovala (tč. 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), da so bila za gradnjo daljnovoda pridobljena tudi vsa druga potrebna dovoljenja, in da tožnikovi pravni predniki(1) nikoli niso nasprotovali toženkinemu dostopu do daljnovoda in njegovemu vzdrževanju. Ugotovilo je še, da tožnikova pravna prednica nikoli ni zahtevala plačila za uporabo nepremičnine. Takšno zahtevo je prvi postavil tožnik v letu 2008. 6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka pridobila služnostno pravico na omenjenih nepremičninah na originaren način že v času lastništva pravne prednice tožnika, in sicer na nepremičnini, na kateri stoji prvi drog leta 1981 in na drugi, na kateri stoji drugi leta 1993. Kot izhaja tudi iz navedb pritožbe, tožnik obstoju služnosti na podlagi priposestvovanja na obeh navedenih nepremičninah ni nikoli nasprotoval. Po pritožbenih trditvah, odločitvi o ugoditvi nasprotnemu tožbenemu zahtevku o obstoju služnostne pravice toženke na obravnavanih nepremičninah nasprotuje zgolj zato, ker naj bi bila nasprotna tožba prav zaradi nespornosti obstoja služnosti nepotrebna in neupravičena. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se tožena stranka lahko že takoj po izteku priposestvovalne dobe (leta 1981 in 1993), vpisala v zemljiško knjigo kot služnostni upravičenec. Ker se ni in ker ji tožnik ni hotel izdati tako imenovane posadne listine, je bila nasprotna tožba na ugotovitev obstoja služnostne pravice potrebna.

7. Tožnik torej sam priznava pravno podlago toženke (služnostno pravico) za poseganje v njegovo lastninsko pravico na omenjenih nepremičninah. Če je tako, njeno poseganje ni protipravno, protipravnost pa je ena od predpostavk odškodninske obveznosti (131. člen Obligacijskega zakonika, OZ)(2). Če ta predpostavka ne obstoji, tudi ne obstoji odškodninska obveznost. Pritožbena trditev, da tožnik trpi škodo predvsem zaradi sevanja, ki ga oddajajo visokonapetostni električni dolgovi, pa predstavlja dejansko pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ne more biti upoštevna, saj tožnik ni navedel razlogov, zakaj te trditve ni postavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem tožnik nikoli ni nasprotoval pridobitvi služnosti na podlagi priposestvovanja in ugotovitev, da njegova pravna prednica, ki je imela služečo nepremičnino v lasti ves čas do poteka priposestvovalne dobe, pridobitve služnosti ni pogojevala s plačilom denarnega nadomestila,(3) je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Ker v postopku tudi ni bila zagrešena uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niti kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožnik je postal lastnik služečih nepremičnin v letu 1995. Op. št. (2): Tožnik svoj zahtevek opira na navedeno določilo OZ.

Op. št. (3): Tožnik je navedel, da se njegovi pravni predniki niso zanimali za omejitev lastninske pravice.