Jedro

Neto zneski plač tožniku niso bili izplačani, zato je njegov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III., VI. in IX. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova neto plač plačati 3.232,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 do plačila; - od ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2010 do plačila; - od ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 do plačila; vse v 8 dneh pod izvršbo.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek za odvod in plačilo prispevkov ter akontacije dohodnine od bruto zneskov plač za mesec april 2010 od … EUR, za mesec maj od ... EUR in za mesec junij od ... EUR ter za plačilo neto zneska plač v višini ... EUR s pp.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 604,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati regres za letni dopust v znesku 256,96 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

V. Zavrne se zahtevek za: - odvod in plačilo akontacije dohodnine od bruto zneska 305,90 EUR; - za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto 256,96 EUR za obdobje od 1. 6. 2010 do 1. 7. 2010. VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov v zvezi z delom plačati 573,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 483,20 EUR od 18. 5. 2010 do plačila; - od zneska 90,60 EUR od 18. 6. 2010 do plačila; vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 211,40 EUR s pp.

VII. Zavrne se tožbeni zahtevek za izročitev obračunskih listov plač za mesece april 2010, maj 2010 in junij 2010. VIII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti delovno knjižico, v 8 dneh pod izvršbo.

IX. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 357,33 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo v točkah I, III, IV, VI in VIII izreka sodbe in sicer v delu, kjer je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in spremeni tako, da bo tožbene zahtevke tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in posledično tožniku naložilo plačilo stroškov, ki jih je tožena stranka utrpela oziroma podredno, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je glede zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska 604,00 EUR odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati navedeni znesek, pri čemer sodišče ni upoštevalo izrecnih navedb med postopkom, zlasti v pripravljalni vlogi z dne 23. 7. 2012, kjer pojasnjuje, da tožena stranka ni imela do tožnika nobenega zahtevka iz naslova obogatitve, ter se je zato sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na določilo 136. člena ZDR, saj je tožena stranka jasno pojasnila, da je tožnik prejel plačo za mesec marec 2010 v enem obroku predčasno, na dan plačila pa le še preostali del. Sodišče je tudi napačno ocenilo, da konto kartica ni dokaz, da je bil znesek tudi res plačan. Konto kartica jasno dokazuje zatrjevano dinamiko plačil s strani tožene stranke, zato je sodišče nepravilno odločilo, kot to izhaja iz izreka. Glede povračila potnih stroškov je sodišče zmotno zaključilo, da je obstajal ustni dogovor med toženo stranko in tožnikom in sicer, da bo tožena stranka tožniku za prevoz na delo uporabljala svoje vozilo, tožena stranka pa ji bo plačevala strošek prevoza v višini 0,18 EUR/km. Sodišče je štelo, da je obstajal aneks k pogodbi o zaposlitvi v obliki takšnega ustnega dogovora, pri čemer pa toženi stranki ni znano, na podlagi česa je sodišče sklepalo na obstoj takšnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi v obliki ustnega dogovora, saj v zvezi s tem sodišče ni sprejelo dokaznega predloga tožene stranke po zaslišanju priče Tadeje Pinterja, ki bi lahko izpovedal, da takšnega dogovora ni bilo. Sodišče celo ni zaslišalo tožnika, ampak je zaključilo, da „verjame“ tožniku, da je takšen dogovor obstajal. Odločitev je zmotna in je sodišče zagrešilo tudi kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Sodišče je storilo tudi kršitve postopka s tem, da je toženi stranki onemogočilo izjavo do trditev tožnika, ki jih je le-ta podal na naroku dne 22. 11. 2012. Tožena stranka je glede plačevanja potnih stroškov in dogovorov v zvezi s tem prosila za dodaten rok, vendar ji sodišče ni dopustilo dodatnega roka za izjasnitev o navedbah tožnika. Omenjene trditve so bile relativno pomembne za odločitev tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče celo navede, da je neverjetno, da bi tožena stranka tožniku plačevala kilometrino, hkrati pa mu tudi omogočala uporabo službenega vozila. Šlo je za izgubo M. kartice, tako da je bilo plačevanje z gotovino povsem običajno. Glede potnih stroškov je sodišče prezrlo trditve tožene stranke, da tožniku ni pripadala kilometrina. Tožena stranka je na naroku dne 28. 6. 2012 pojasnila, da je bila marca 2010 sprejeta reorganizacija in Pravilnik o uporabi službenih avtomobilov, sodišče pa navedenega ni upoštevalo, temveč je verjelo, da je obstajal nekakšen aneks k pogodbi o zaposlitvi v obliki ustnega dogovora. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je glede izplačila plač za mesece april, maj in junij 2010 ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izdala obračunske liste plač, pri čemer v postopku tudi ni zanikala, da neto zneski plač tožniku resnično niso bili izplačani, pri čemer je sodišče opravilo tudi poizvedbo pri DURS in dobilo odgovor, da je tožena stranka plačala davke in prispevke iz naslova plač. Tako je sodišče pravilno tožniku priznalo neto plače v skupni višini 3.232,71 EUR, v višjem delu pa je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Utemeljena je pritožba tožene stranke glede plačila 604,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje, do plačila. Iz predloženega spisa izhaja, da je tožena stranka med postopkom dejansko navajala, da ni imela do tožnika nobenega zahtevka iz naslova obogatitve, tako da se sodišče zmotno sklicuje na določila 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki sicer določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Sodišče prve stopnje ob navedenem ni razčistilo dejanskega stanja glede njenih trditev oziroma izvedlo dokazov glede tega, ali je tožena stranka glede na to da je zatrjevala, da je tožniku plačala plačo za mesec marec 2010 v enem obroku predčasno, na dan plačila izplačala le še preostali del. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dejansko razčistiti, kaj je tožena stranka tožniku plačala in česa ne, tako da je odločitev v tem delu vsaj preuranjena.

Glede plačila potnih stroškov je sodišče prve stopnje štelo, da je obstajal ustni dogovor in sicer aneks k pogodbi o zaposlitvi med toženo stranko in tožnikom, da bo tožena stranka tožniku plačevala strošek prevoza v višini 0,18 EUR/km. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da sodišče ni izvedlo dokaznega predloga po zaslišanju priče Tadeja Pintarja, za katerega je tožena stranka navajala, da bi lahko izpovedal, da takšnega dogovora ni bilo. Pritožbeno sodišče navaja, da je nepravilno stališče sodišča, da je „verjelo tožniku, da mu je tožena stranka dovolila za prevoz na delo uporabo lastnega avtomobila in prevoza stroškov v obliki kilometrine“. Ugotoviti je namreč, da sodišče ni izvajalo dokazov z zaslišanjem tožnika, torej mu ni moglo verjeti, kot to pravilno navaja pritožba. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče primarno zaslišati tako tožnika kot Tadeja Pintarja in po potrebi izvesti še druge dokaze, zlasti pa pridobiti Pravilnik o uporabi službenih avtomobilov, kar sicer predstavlja materialno pravo, pri čemer pa pritožbeno sodišča navaja, da je tožena stranka predlagala izvedbo dokazov s pridobitvijo pravilnika o uporabi službenih avtomobilov. Sodišče se bo moralo tudi opredeliti do določil pisne pogodbe o zaposlitvi, da se delavcu zagotovi plačilo stroškov za prevoz na delo in z dela v skladu s kolektivno pogodbo.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in razveljavilo III., VI. in IX. točko izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.