Jedro

Ponavljajoče se zamujanje na delo, ki posledično tudi moti delovni proces delodajalca, predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti ker je bilo tožnikovo delo (pismonoše) povezano z delom sodelavcev (ostalih pismonoš in voznikov) in je zaradi tožnikovega zamujanja na delo prihajalo do motenj v delovnem procesu pri toženi stranki - do zamud pri razvozu pošiljk s strani voznikov do spravilišč ter do negodovanja ostalih pismonoš, ki so morali čakati pred spravilišči in niso mogli opravljati svojega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je, da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se kljub pogostim opozorilom, ki očitno niso dosegla učinka pri tožniku, nadaljevale. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer res lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana redna odpoved ni bila podana kot posledica mobinga, šikaniranja ali diskriminacije, saj takega nedopustnega ravnanja do tožnika s strani delodajalca ni bilo, ter ni z ničemer izkazano, da bi bila odpoved podana zato, da bi se tožnika izločilo kot sindikalnega zaupnika, ker je opozarjal na nepravilnosti in klientelizem oziroma nepotizem pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: - ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga s strani toženke, vročene tožniku dne 30. 4. 2012, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje pa do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo, ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I/2. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka po svojem pooblaščencu vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja zlasti kršitve 2., 14., 22., 23., 25., 26., 34., 39., 76. in 125. člena Ustave RS, določb 338. člena ZPP ter 6., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo, ki je nezakonita in protiustavna, je prvostopenjsko sodišče (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožeča stranka je v tožbi in dopolnitvi tožbe podala zelo obsežno in substancirano trditveno podlago glede šikaniranja in mobinga, ki ga je izvajala tožena stranka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je resnica glede mobinga ravno obratna in da je bila dolžna skladno z določbo 45. člena ZDR tožnika zaradi nadlegovanja nadrejenih in sodelavcev izločiti iz družbe, ker je s tem obvarovala delavce pred njegovim nadaljnjim nadlegovanjem. S to trditveno podlago je torej tožena stranka prerekala tožnikove navedbe glede mobinga.

V obravnavani zadevi gre za evidentno prilagajanje in spreminjanje navedb tožene stranke za potrebe tega postopka. Toženka je navajala, da je tožnik nadlegoval nadrejene in sodelavce, direktor pa je povedal, da je imel tožnik za upravnico vedno lepo besedo. Glede na to nedvomno gre za protislovnost trditvenega temelja tožene stranke. Da tožnik ni nikoli nadlegoval nadrejenih in sodelavcev, je potrdila tudi priča A.A., ki je izpovedala, da tožnik ni nikoli nikogar nadlegoval ali da ni imel posmehljivega oziroma žaljivega odnosa, še posebej do nje in zakonitega zastopnika ne, prav tako pa nihče od zaposlenih na pošti po njenem vedenju ni podal nobenih tovrstnih navedb glede tožnika. Njeno izpoved je potrdil C.C., ki je povedal, da je bil tožnik do vseh korekten in da je opozarjal na napake in nepravilnosti. To je bil srž problema in ne zamujanje, zato je delodajalec po navedbah priče C.C. tožnika tudi odstranil iz družbe, ker ga je opozarjanje na napake in nepravilnosti s strani tožnika zelo motilo. Po navedbah priče je tožena stranka tožniku hotela pokazati, da ima moč in naj bo raje tiho. Delodajalca je tudi motilo, da je tožnik zahteval pošteno in pravično izplačilo nadur. Da je bilo delo tožnika kot sindikalnega zaupnika, ko je veliko govoril o sindikalnem delu, za delodajalca moteče, je izpovedala tudi priča D.D., ki je bil neposredno predpostavljeni tožeči stranki. Ker tožnik ni nadlegoval nadrejenih, je povsem jasno, da gre za izmišljene in neresnične navedbe toženke, prilagojene zgolj za potrebe tega postopka.

Ker toženka ni substancirano oporekala tožnikovim navedbam glede mobinga, gre v tem primeru skladno s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu, upoštevajoč določbo 214. člena ZPP, za priznano in dokazno dejstvo, ki ga sodišče mora integrirati v sodno odločbo. Da je tožena stranka izločila tožnika zaradi nadlegovanja, izhaja tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je navedel, da je upravnico zaščitil tako, da je ukrepal zoper tožnika, na način, da so ga opozarjali in mu izdajali pisna opozorila v zvezi z zamujanjem. Toženka je torej izdajala pisna opozorila v zvezi z zamujanjem, ki predstavljajo temelj redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi nadlegovanja upravnice s strani tožnika z neprimernim verbalnim odnosom in ne zaradi zamujanja. Toženka je sama v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnika izločila iz družbe zaradi nadlegovanja sodelavcev skladno z določbo 45. člena ZDR, saj je s tem obvarovala njegove sodelavce pred nadaljnjim nadlegovanjem. Sodišče mora slediti trditveni podlagi toženke v odgovoru na tožbo, na katero je skladno z določbami 7., 212. - 214. členov ZPP vezano. Priznana in dokazana dejstva mora integrirati v sodno odločbo ter natančno povedati, iz katerih izmišljenih siceršnjih navedb toženke izhaja, da je toženka substancirano prerekala 42 priznanih in dokazanih dejstev. Pri primerjavi navedb toženke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v odgovoru na tožbo gre za evidentno kontradiktornost in neverodostojnost. Ker je tožena stranka podala glede istih dejstev v različnih postopkih različne in protislovne navedbe, bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku, saj je vezano na načelo vestnosti in poštenja in ne sme dovoliti razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Dopuščanje izmišljenih in fingiranih razlogov odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi celotne trditvene podlage toženke predstavlja nedopustno, protipravno ter moralno in etično nesprejemljivo dejanje sodišča. Sodišče v 21. točki obrazložitve napadene sodne odločbe navaja, da je delodajalec pri preverjanju kontrol bolniškega staleža ravnal pravilno in zakonito. Tožeča stranka ne nasprotuje pravici delodajalca, da preverja morebitne zlorabe bolniške odsotnosti, nasprotuje zgolj diskriminatornemu obravnavanju posameznega delavca, še posebej, če z ničemer ni konkretizirano in argumentirano, zakaj je bil prav tožnik in nihče drug od delavcev deležen diskriminatorne obravnave s strani delodajalca glede kontrol bolniškega staleža. Sodišče je kljub temu, da je ves čas zelo dobro vedelo, da gre pri pošiljanju kontrol tožniku na bolniškem staležu za očitno diskriminacijo (in celo za priznano ter dokazano dejstvo), napisalo, da je bilo tako početje delodajalca dopustno in zakonito. Sodišče zavestno sodi v direktnem nasprotju z najbolj temeljnimi načeli civilnega prava in osnovnimi etičnimi normami, da smo pred zakonom vsi enaki (14. člen Ustave RS) in da imamo vsi pravico do enakega varstva svojih pravic (22. člen Ustave RS). Gre za protipravno sojenje, ki v svojem temelju krši elementarne človekove pravice in ruši Ustavo RS. V kolikor bo sodišče ponovno obšlo pravno in dejansko argumentacijo tožnika, gre za kršitev določbe 25. člena Ustave RS. Tožnik s svojim zahtevkom ni uspel samo zato, ker se sodišča do njegovih nosilnih naziranj sploh ne želijo opredeliti. Nobena v tem sodnem postopku izdana sodna odločba niti približno ne more zadostiti pravnemu standardu obrazložene sodbe, ki ga zahteva Ustava RS. Ker tožena stranka ni substancirano prerekala priznanih in dokazanih dejstev, na podlagi izmišljene in kontradiktorne trditvene podlage, ki je v očitnem nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, sodišče sploh ne bi smelo izvajati dokaznega postopka, temveč bi moralo zadevo skladno z določbo 8. člena ZPP ob upoštevanju pravil o dokaznem in trditvenem bremenu nemudoma zaključiti, saj gre v nasprotnem primeru tudi za kršitev eventualne maksime, ki se neposredno nanaša na pravila o prekluziji dokazov. Dokazna ocena mora ustrezati standardom, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena, v izpodbijani sodbi sprejeta dokazna ocena pa temelji na sodniški samovolji in je tako zelo napačna s pravnega ter dejanskega vidika, da je ni mogoče sanirati z nobenim dodatnim utemeljevanjem. Gre za kršitev temeljnih (ustavnih) človekovih pravic.

Toženka je v odgovoru na tožbo podala trditveno podlago, da je bil tožnik iz družbe izločen zaradi nadlegovanja nadrejenih in sodelavcev, ker je s tem obvarovala delavce pred njegovim nadaljnjim nadlegovanjem, saj je tako ravnanje od nje zahtevala implementacija določbe 45. člena ZDR. Tega krucialnega razloga pa toženka ni navedla v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato tožniku iz tega razloga ni bil omogočen ustni zagovor, s tem pa so bile tožniku kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo zlasti iz določb 14. in 22. člena Ustave RS. Toženka je zavestno kršila pravico tožnika do obrambe glede obtožb na račun njegovega nadlegovanja nadrejenih in sodelavcev, ker je vedela, da so obtožbe na račun nadlegovanja tožnika v celoti izmišljene in neresnične.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila izdana kot povračilni ukrep zaradi tožnikovega delovanja kot sindikalnega zaupnika, zaradi zavzemanja za delavske pravice. Toženka je zakonito delovanje tožnika kot sindikalnega zaupnika razumela kot nadlegovanje nadrejenih in sodelavcev z neprimernim verbalnim odnosom z lepo besedo. Gre za maščevanja toženke s povračilnimi ukrepi proti tožniku, ki se kažejo v diskriminaciji na delovnem mestu in izdaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v povezavi s protipravnim ravnanjem sodišča. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ne vsebuje niti najbolj osnovnih pogojev, ki se zahtevajo za njeno zakonitost. Toženka je abstraktno določilo pravnega predpisa vezala na tako pogosto zamujanje, kakor je zamujal tožnik, t. j. na konkretni vzorec obnašanja točno določene osebe in ne več na abstraktno normo. S tem pa je toženka kršila najbolj temeljne postulate prava. Vezava konkretne osebe na abstraktni opis zahtevanega obnašanja v pravni normi je nedopustna. Sodišča se nočejo opredeliti do tega krucialnega dela trditvene podlage tožnika, kar pomeni, da je bila tožeči stranki ponovno kršena pravica do izjave, saj sodišče tožnika ne upošteva niti toliko, da bi argumentiralo svoja pravna stališča in pojasnilo, v čem njegovo naziranje glede odsotnosti abstraktne pravne formule ni pravilno. Obrazložitve sodišča zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Gre za protiustavno sojenje v nasprotju s postulati poštenega sojenja, ki izhajajo iz določb 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Samovoljno in arbitrarno sojenje se kakor rdeča nit vleče skozi celoten postopek, saj sodišče za svoja naziranja ne uporablja pravnih argumentov, temveč le argumente moči, ne da bi se do nosilnih naziranj tožnika sploh opredelilo. Sodišče se je očitno odločilo, da bo tožeča stranka v tem delovno pravnem sporu poražena, ne glede na argumente prima facie, katerih utemeljenost je vidna že na prvi pogled.

Sodišče je zavestno sodilo v nasprotju z veljavno zakonodajo in kršilo številne določbe Ustave RS in zakonskih predpisov (ZPP, OZ, ZDR ...).

Vsebina načela varstva zaupanja v pravo, ki je vključeno v določbo 2. člena URS, je v direktni povezavi z načelom pravne varnosti in v pravici vsakogar zaupati v veljavno pravo in skladno z njim uravnavati svoja ravnanja in pričakovanja. posameznikov in pravnih oseb. Sodišče je v tej zadevi ravnalo izrazito samovoljno, njegova dokazna ocena pa temelji na izmišljeni in kontradiktorni podlagi toženke. Prvostopenjsko sodišče protipravno dopušča diskriminacijo tožnika, saj pravo uporablja v nasprotju s temeljnimi postulati in moralnimi pravili. Prekršena je bila določba 14. člena URS, saj je diskriminacija na katerikoli osnovi najstrožje prepovedana, ne pa da je dopuščena celo s strani sodišča. Določba 22. člena URS zagotavlja spoštovanje načela kontradiktornosti, saj je vsakemu posamezniku zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Pravica do izjave, ki izhaja iz 6. člena EKČP, je utemeljena na zagotavljanju človekovega dostojanstva. O pravici stranke v postopku ne more biti na kratko odločeno z vrha in posameznik ne more postati objekt odločitve. Pravica „biti slišan“ predstavlja temelj prava in velja za vse postopke, saj bi bila kršitev ustavnih postulatov poštenega sojenja v nasprotju z 22. in 23. členom URS. Vsebuje tudi zapoved o „fair“ postopku, za katerega je temeljnega pomena, da posameznik v postopku ne sme biti „povožen“, zapostavljen in nasproti sodišču, ki odloča o njegovih pravicah, nedopustno obremenjen. Ker se je sodišče izognilo ključni trditveni podlagi tožnika glede priznanih in dokazanih dejstev, fingiranih razlogov, povračilnih ukrepov, diskriminacije, odsotnosti abstraktne pravne formule, tožeča stranka meni, da je s tem sodišče izgubilo tudi svojo nepristranost in neodvisnost. Iz 22. člena URS med drugim izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje in arbitrarnosti. To procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, oziroma ko je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak povsem samovoljno, na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.

Tožnik je podal obsežno argumentacijo v svojih pisanjih tudi glede kršitev določbe 25. člena URS s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča v odločbi Pdp 180/2014 z dne 4. 2. 2015, ko je zapisalo, da je sodišče svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in da iz siceršnjih navedb toženke izhaja, da je priznana in dokazana dejstva substancirano prerekala, saj sodišče svojih navedb ni konkretiziralo in ni podalo substancirane argumentacije glede tožnikovih nosilnih naziranj. Drugostopenjsko sodišče je z golim sklicevanjem na argumente sodišča prve stopnje ostalo tožeči stranki dolžno odgovor na številne relevantne pritožbene navedbe, ki so še posebej izpostavljene v tej pritožbi in tožnikovih pisanjih sodišču. S tem je kršilo določbe 22. in 25. člena URS, kar se v tem pravdnem postopku kaže kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe pred sodiščem.

Tožnik se nadalje sklicuje na kršitev 34. člena URS in navaja, da je bil zaradi zavestnega sojenja sodišča v nasprotju z veljavno zakonodajo, obstoječo veljavno in enotno sodno prakso ter pravno teorijo poseg sodišča v sfero tožnika z vidika spoštovanja njegovega dostojanstva in osebne integritete nedopusten. Uveljavlja pa tudi kršitev 39. člena URS, saj je bila tožniku pri delodajalcu kršena pravica do svobode govora in izražanja. Kot priča zaslišani D.D. je kot neposredno nadrejeni tožniku posebej izpostavil, da je bil tožnik moteč element, ker je veliko govoril o sindikalnih pravicah, zlasti ker je zahteval izplačilo nadur in opozarjal delodajalca na številne napake in nepravilnosti, kar je posebej izpostavila priča C.C. Sindikalni zaupnik ima pravico, da govori o sindikalnih pravicah delavcev in se bori za delavske pravice z opozarjanjem na napake in nepravilnosti pri delodajalcu. Tožnik je bil po navedbah toženke iz podjetja izločen prav zaradi nadlegovanja sodelavcev z neprimernim verbalnim odnosom, ker je veliko govoril tudi o sindikalnih pravicah, kar pa je delodajalec razumel kot nadlegovanje, saj je bilo to zanj moteče. Izpovedbi D.D. in C.C. govorita sami zase in dignosticirata pravi razlog izločitve tožnika iz družbe. Kršena je bila tudi določba 76. člena URS, ker je bil tožnik diskriminatorno izločen iz družbe. Omejevanje sindikalne svobode s strani delodajalca je ena najtežjih kršitev delavskih pravic, saj je kaznovanje sindikalnih zaupnikov z izgonom iz družbe, zaradi opravljanja njihovega dela izrazito nemoralno in neetično. Dopuščanje protipravnega ravnanja delodajalca s strani sodišča pa ruši integriteto in zaupanje v sodstvo ter pravno državo.

Tožnik opozarja na kršitev 6. člena ZDR. Tožena stranka je zaradi tožnikovega dela kot sindikalnega zaupnika, ki je bilo zanjo moteče, zoper tožnika uvedla povračilne ukrepe izgona iz družbe (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi). Med povračilne ukrepe spada tudi diskriminatorno pošiljanje kontrol na bolniškem staležu, ki jih je bil v bistveno povečanem obsegu (šest v roku enega meseca) deležen le tožnik. Tožnik nasprotuje interpretaciji sodišča v zvezi s postopki pri delodajalcu, ki jih tožnik kljub 204. členu ZDR glede mobinga in šikaniranja pri delodajalcu ni sprožil, saj so taka naziranja sodišča protipravna in izrazito neetična. Sprožitev postopkov pri delodajalcu za zaščito delavčevih pravic skladno z omenjeno določbo ZDR ni procesna predpostavka za podano trditveno podlago tožnika. Opozarja na kršitev 205. (pravilno verjetno 208.) člena ZDR, ker je bil izločen iz družbe, ker se je kot sindikalni zaupnik boril za delavske pravice in opozarjal delodajalca na nepravilnosti in izplačilo nadur.

V zvezi s kršitvami določb ZPP tožnik navaja, da je bil kršen 3. člen ZPP. Sodišče je vezano na načela vestnosti in poštenja in ne sme dovoliti razpolaganj v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili. Sodišče ne bi smelo dovoliti diskriminacije, maltretiranja (šikaniranja) tožnika in navajanja izmišljenih trditev s strani delodajalca v povezavi s fingiranimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sojenje v nasprotju s temeljnimi postulati pravičnega in poštenega sojenja predstavlja kršitev človekovih (ustavnih) pravic. Sodišče ni spoštovalo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu in je sodilo v nasprotju z določbami ZPP (212 do 214. člen ZPP). Če sodišče hoče zadostiti minimalnemu pravnemu standardu obrazložene sodne odločbe, mora pri vsakem priznanem dejstvu natančno konkretizirati, kdaj, kje in na kakšen način je tožena stranka substancirano prerekala navedbe tožeče stranke in iz katerih njenih konkretnih siceršnjih navedb (ki jih toženka nikoli ni podala) to izhaja. Materialno pravno vodstvo je metoda, ki zaradi zagotovitve pravice do izjave rahlja strogo razpravno načelo, ne sme pa ga izničiti, kakor ne sme izničiti niti pravila o prekluziji. Skladno z razpravnim načelom in pravili o trditvenem in dokaznem bremenu so pogoji za odločitev v zadevi nastopili s procesnega vidika takrat, ko toženka priznanih in dokazanih dejstev ni substancirano prerekala in ko toženka skladno z določbo 45. člena ni zadostila dokaznemu bremenu. Sodišče bi že na prvem naroku moralo zadevo zaključiti, vendar je protipravno nadaljevalo z izvajanjem dokazov v nasprotju s podano trditveno podlago, pri čemer ni upoštevalo pravil o prekluziji, takšno sojenje je pristransko, izdana odločba pa protiustavna in nezakonita. Nobena pogodba (in tudi ne pogodba o zaposlitvi) ne sme prenehati iz nemoralnih vzrokov. Sodišče je vezano na načelo vestnosti in poštenja, tožnik pa ob tem še posebej izpostavlja prepoved zlorabe pravic, saj razlog izvrševanja določenega ravnanja stranke ne sme biti protipraven, z namenom maščevanja. Postopek, ki temelji na šikani in predstavlja zlorabo pravic, nasprotuje cilju institucije, njenemu duhu, njenemu končnemu namenu. Tožeča stranka ob tako izrazito nezakoniti, protiustavni in samovoljni uporabi pozitivne zakonodaje s strani sodišča nima prav nobene možnosti za uspeh v tej pravdi, glede na izogibanje sodišča pri soočenju s tehtnimi argumenti tožnika.

Sodišče je zavestno prezrlo veljavno obstoječo in enotno sodno prakso (več kot 110 judikatov z različnih področij) in pri tem ni podalo nobene argumentacije, zakaj uporaba veljavne sodne prakse ni pravilna. Neenotnost sodne prakse ogroža pravno varnost in kakovost sodnega varstva, saj je sodna praksa sestavni del prava in jo je sodišče dolžno upoštevati. Iz odločb Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-689/05 in Up-1096/05-5 izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo uporabiti enako. Ob enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazložiti (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna). Sodišče prve stopnje ni spoštovalo veljavne obstoječe in enotne sodne prakse, saj je samovoljno in arbitrarno od nje odstopilo: glede pravil o trditvenem in dokaznem bremenu v zvezi s priznanimi in dokazanimi dejstvi, glede doseganja pravnega standarda obrazložene sodbe, glede nujnosti konkretizacije navedb, glede vezanosti sodišča na načela vestnosti in poštenja, glede prepovedi vnaprejšnje ocene neizvedenih dokazov, glede prepovedi zlorabe pravic, kar pa je bilo vse že zelo natančno obrazloženo v dosedanjih tožnikovih pisanjih, še posebej v pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2015. Izpodbijana sodba je nezakonita in nepravilna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka v predmetni zadevi je podana: - ker je sodišče oprlo svojo odločbo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP (6. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); - ker je bilo tožeči stranki z nezakonitim postopanjem sodišča zaradi kršitve načela konkradiktornosti kratena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); - ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se sodišče praktično sploh ni opredelilo do ključnih navedb in naziranj tožnika ter ni podalo nobene argumentacije, zakaj ne; - ker sodišče ni upoštevalo določb 3., 5., 7., 8., 9., 11., 212. - 214., 285. in 286. členov ZPP ter za to ni navedlo nobenih razlogov; - ker je sodišče na obravnavi dne 23. 9. 2015 v sprejetem sklepu zahtevalo od pooblaščenca tožnika, da pojasni, ali je vlogi z dne 7. 9. 2015 in 21. 9. 2015 napisal sam ali pa mogoče tožnik (str. 2, zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2015), čeprav je na obeh vlogah žig odvetniške pisarne in podpis tožnikovega pooblaščenca ter na istem naroku v okviru naroka za glavno obravnavo, izven zapisnika, ponovno izpostavilo nedovoljeno pošiljanje pisnih vlog sodišču, kar pa je celo v direktnem nasprotju z naziranjem Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodni odločbi Pdp 180/2014 z dne 4. 2. 2015. Toženka je izvajala diskriminacijo tožnika ter mobing (tako iz procesnih razlogov, kakor tudi skladno z določbo 45. člena ZDR), saj je s povračilnimi ukrepi oziroma z opisanimi diskriminacijskimi ukrepi in izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika protipravno šikanirala, ker je bilo delovanje tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki se je boril za delavske pravice in opozarjal na napake in nepravilnosti pri delodajalcu ter zahteval pošteno in pravično izplačilo nadur, za toženko moteče in je to razumela kot nadlegovanje tožnika z neprimernim verbalnim odnosom, ko je imel za upravnico vedno lepo besedo, kar pa so potrdile tudi zaslišane priče in zakoniti zastopnik toženke. Da tožnik ni nikoli nikogar nadlegoval, izhaja tudi iz priznanih in dokazanih dejstev. Priča C.C. je izpovedala, da so vsi zamujali in da je bil tožnik korekten in ni motil delavnega procesa.

V izpodbijani sodbi je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker je prvostopno sodišče v okviru dokazne ocene neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika, ki so natančno substancirani v njegovih vlogah (str. 29 - 31 dopolnitve tožbe z dne 29. 5. 2012, str. 26-28 pripravljalne vloge tožnika z dne 29. 9. 2012). Sodišče ne bi smelo zavrniti ponujenih dokazov, če niso ti nedopustni, nepotrebni ali očitno nerelevantni, sploh kadar trditev, ki jo želi stranka dokazati, ni že na prvi pogled neresnična ali nerazumna. Neupoštevaje dejansko izrečenih besed s strani zaslišanih prič in celo direktorja toženke je izrazito protispisno, samovoljno in nedopustno, saj posega v najbolj temeljne postulate sodniškega poklica in načenja njegovo kredibilnost. Pritožba izpostavlja zavestno protipravno sojenje in se sklicuje tudi na določbo 26. člena Ustave RS, ki zagotavlja ustavno pravico do povračila škode oziroma po kateri naša država sprejema odškodninsko odgovornost tudi zaradi morebitnega protipravnega sodnikovega ravnanja v procesu sojenja. Če sodišče zavestno sodi in opusti uporabo veljavne zakonodaje ter enotne in obstoječe sodne prakse, je podana odškodninska odgovornost države, kar je še posebej pomembno, ko gre za pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Sodišče je v predmetni zadevi opustilo dolžno skrbnost, ker ni upoštevalo dejstva, da je treba soditi skladno z veljavno zakonodajo, obstoječo in enotno sodno prakso ter relevantno pravno teorijo. Za opustitev dolžne skrbnosti na strani sodišča, ki se niti ni opredelilo do bistvenih tožnikovih navedb, niso podani opravičljivi razlogi, nedopustno pa je tudi neupoštevanje zelo obsežne veljavne in enotne sodne prakse (preko 110 judikatov).

Toženka je tožnika izločila iz družbe na izjemno nizkoten in ponižujoč način na podlagi fingiranih razlogov, zaradi česar je bil zelo bolan, prestrašen, skrušen in popolnoma na tleh. Sodišče je žal sledilo protipravnemu ravnanju toženke. Ugotovitve sodišča v tej zadevi glede mobinga, diskriminacije, povračilnih ukrepov, pravilne uporabe materialnega prava in odsotnosti abstraktne pravne formule pri uporabi pravne norme, sprejete dokazne ocene, vezanosti na načela vestnosti in poštenja, pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, odstopu od veljavne obstoječe in enotne sodne prakse, pozitivne zakonodaje in relevantne pravne teorije so izrazito protispisne, neutemeljene, nepravilne, nezakonite in protiustavne. Tožnik je bil iz podjetja izločen zaradi svojega delovanja v svojstvu sindikalnega zaupnika na podlagi diskriminacije in mobinga, saj je tožena stranka zlorabila pravo v nedovoljene in protipravne namene. Zaradi dopustitve takega nezakonitega in protiustavnega ravnanja s strani sodišča so bile tožniku zavestno kršene ustavne človekove pravice in porušeno zaupanje v veljavno pravo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. Pritožbi tožnika zoper sodbo opr. št. I Pd 685/2012 z dne 20. 11. 2013, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP s sklepom opr. št. Pdp 180/2014 z dne 4. 2. 2015 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da v ponovnem sojenju odpravi ugotovljeno bistveno kršitev (po prvem odstavku 339. člena zaradi nepravilne uporabe določb 4. in 5. odstavka 286.a člena ZPP oziroma po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in po potrebi dopolni dokazni postopek oziroma ponovno oceni že izvedene dokaze (zlasti v zvezi z zatrjevano diskriminacijo oziroma šikaniranjem tožnika, kar je tožnik kot bistveno izpostavljal v obeh pritožbah) in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju upoštevalo določbo 362. člena ZPP in opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v navedenem razveljavitvenem sklepu.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. V pritožbi tožnik uveljavlja kršitev številnih določb Ustave RS ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti po 6., 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi ponovno kot sporne izpostavlja nekatere kršitve v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 180/2014 z dne 20. 11. 2013, v katerem je zavzelo stališče tudi do nekaterih pritožbenih navedb, ki se niso nanašale (le) na bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih je bila prva sodba razveljavljena.

9. Tožnik v obsežni pritožbi (42 strani ter 195 opomb) ponavlja vse dosedanje navedbe in stališča, ki jih je izpostavljal tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi zoper prvo (razveljavljeno) sodbo. V pritožbi graja tudi stališča pritožbenega sodišča v navedenem razveljavitvenem sklepu, vendar pa pritožba ne vsebuje nobenih (novih) relevantnih navedb, zaradi katerih bi bilo potrebno spremeniti v razveljavitvenem sklepu navedena stališča. Pri tem je potrebno pojasniti, da tožnik v pritožbi povsem neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da je v razveljavitvenem sklepu kršilo določbe 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami - URS) oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da tožniku z ravnanjem pritožbenega sodišča ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe (zoper prvo sodbo) pred sodiščem. Določba 22. člena Ustave RS se nanaša na enako varstvo pravic (po tej določbi je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi ..., ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih), določba 25. člena pa na pravico do pravnega sredstva (po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč ..., s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih). Zato že pojmovno ni mogoče, da bi pritožbeno sodišče te ustavne pravice tožniku kršilo s sprejemom odločitve, s katero je njegovi pritožbi ugodilo, oziroma da bi z izdajo razveljavitvenega sklepa in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav v razveljavitvenem sklepu ni pritrdilo vsem tožnikovim stališčem in pravnim naziranjem, pri čemer je za svoja stališča navedlo tudi ustrezne argumente.

10. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je izpodbijana sodba nezakonita in protiustavna, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do ključnih navedb tožnika, ampak je izdalo sodbo v očitnem nasprotju z določbo 214. člena ZPP, veljavno sodno prakso in procesno teorijo. Po stališču tožnika bi moralo sodišče prve stopnje v podlago sodbe vključiti (42) neprerekanih in priznanih dejstev, ki so odločilna za presojo obravnavane zadeve, ker narekujejo izdajo ugodilne sodbe. V povezavi s to trditvijo sodišču prve stopnje očita, da je tudi v ponovnem sojenju zavestno izdalo sodbo, ki temelji na nesprejemljivem pravnem stališču oziroma je očitno napačna, arbitrarna oziroma brez razumne pravne utemeljitve in pomeni kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic skladno z 22. členom Ustave RS.

Pritožbeno sodišče je že v navedenem razveljavitvenem sklepu zapisalo, da so stališča tožnika v zvezi z uporabo določbe 214. člena ZPP zmotna. Iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, pa je stališče pritožbenega sodišča do navedenega spornega vprašanja enaka tudi ob pritožbenem preizkusu obravnavane pritožbe. Ne držijo namreč pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila številna dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih obsežnih pripravljalnih vlogah, s strani tožene stranke neprerekana oziroma priznana. Iz poteka celotnega postopka, odgovora na tožbo, pripravljalnih vlog in navedb tožene stranke na narokih za glavno obravnavo izhaja, da je tožena stranka bodisi izrecno bodisi konkludentno oporekala tožbenim navedbam, zlasti tožnikovim trditvam o šikani, diskriminaciji in mobingu oziroma o (po tožnikovi oceni) resničnih razlogih za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede dejstev, o katerih se tožena stranka ni izrecno izjavljala (ker je glede posameznih navedb štela, da gre za pavšalne navedbe tožnika, ki niso v nikakršni povezavi s sporno odpovedjo), pa je mogoče ugotoviti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenih siceršnjih navedb, zato jih nedvomno ni mogoče šteti za priznana. Ponovno je treba poudariti, da je nesprejemljivo in neutemeljeno stališče pritožbe, da je uporaba materialnega prava v konkretni zadevi samovoljna in v nasprotju s smislom in namenom zakonske ureditve (ker sodišče prve stopnje oz. pritožbeno sodišče nista upoštevali stališča tožeče stranke, da je glede na pravilo o priznanih in neprerekanih dejstvih dokazana diskriminacija, šikana oz. mobing nasproti tožniku, kar naj bi predstavljalo resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podano tožniku), oziroma da je sodba brez razumne pravne obrazložitve.

11. Pritožba poleg kršitve ustavnih pravic (zlasti 22. člena Ustave RS) uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zlasti s trditvami, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih pravnih naziranj, ki naj bi bila za odločitev bistvena. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih pravnih naziranj oziroma da ni ugotavljalo resničnega odpovednega razloga. Tožnik na več mestih v pritožbi na splošno uveljavlja protispisnost v izpodbijani sodbi, kakor tudi nejasnost razlogov in njihovo domnevno medsebojno nasprotje oziroma nasprotje z listinami, zlasti v povezavi s stališči sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na neutemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Le pavšalnih in nekonkretiziranih očitkov v zvezi z zatrjevano protispisnostjo (kot je npr. pritožbena navedba, da je „neupoštevanje dejansko izrečenih besed s strani zaslišanih prič in celo direktorja toženke izrazito protispisno“ ipd.) v okviru pritožbenega preizkusa niti ni mogoče preveriti. Bistveno pa je, da tožnik uveljavlja vse navedene bistvene kršitve zlasti zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje. To pa pomeni, da s tem po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče pritrjevalo stališčem stranke, oziroma razlogov v zvezi s stališči oziroma pravnimi naziranji stranke, ki kljub nasprotnemu stališču stranke za pravilno odločitev niso bistvenega pomena, to še ne pomeni, da je obremenjena z navedenimi bistvenimi kršitvami določb postopka.

V obravnavani zadevi glede na potek postopka na prvi stopnji, v katerem je sodišče izvedlo natančen in obsežen dokazni postopek, kakor tudi glede na vsebino izpodbijane sodbe, tudi ni podlage za zaključek, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma da ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Neutemeljeni pa so tudi očitki o samovoljnem in arbitrarnem sojenju brez pravnih argumentov. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da bi bila očitno napačna in neutemeljena s pravnimi argumenti, brez podlage pa so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zavestno odločalo v nasprotju z veljavno zakonodajo ter enotno sodno prakso, s čimer naj bi poseglo v sfero tožnika z vidika spoštovanja njegovega dostojanstva in osebne integritete in odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse (glede pravil o trditvenem in dokaznem bremenu v zvezi s priznanimi dejstvi, glede doseganja pravnega standarda obrazložene sodbe, glede nujnosti konkretizacije navedb ...).

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz te pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, baza Ius Info).

Pritožba navaja, da naj bi bila toženi stranki kršena pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo dokazne predloge tožene stranke kot nepotrebne, saj je pravilno presodilo, da so izvedeni dokazi zadostna podlaga za odločitev. Vsa odločilna dejstva so bila, kot je že navedeno, pravilno in popolno ugotovljena, dokazna ocena pa je prepričljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje pa je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih je preostale dokazne predloge zavrnilo, tako da je bila tožniku dana možnost ugotoviti razloge, na katerih temelji zavrnitev obsežnih dokaznih predlogov. Kljub temu tožnik v pritožbi le pavšalno uveljavlja kršitev pravice do izjave v zvezi z zavrnitvijo njegovih dokaznih predlogov, ne da bi konkretno navedel, kateri dokazi, katerih izvedba je bila (po njegovem mnenju neutemeljeno) zavrnjena, naj bi bili za pravilno odločitev v tej zadevi bistveni zaradi odločilnega vpliva na presojo sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja slediti predlaganim dokazom ter da je z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo razpravno načelo ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe.

13. Tožnik svoje stališče o domnevni kršitvi 3. člena ZPP, ki v tretjem odstavku določa, da sodišče ne prizna razpolaganja stranki, ki nasprotuje prisilnim predpisom in ki nasprotuje moralnim pravilom, utemeljuje z navedbami, da sodišče ne bi smelo dovoliti diskriminacije, maltretiranja (šikaniranja) tožnika in navajanja izmišljenih trditev s strani delodajalca v povezavi s fingiranimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je to v nasprotju s temeljnimi postulati pravičnega in poštenega sojenja in kršitev človekovih ustavnih pravic. Na tej podlagi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljeno razpolaganje strank (tretji odstavek 3. člena), vendar neutemeljeno. Tožnik si citirani določbi očitno napačno razlaga, saj v obravnavani zadevi sploh ne gre za primer iz tretjega odstavka 3. člena ZPP (ki se nanaša na primere, ko gre za odpoved zahtevku, pripoznavo, poravnavo ipd., ki je sodišče ne sme priznati, če nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom).

14. Le splošne pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravil o prekluziji iz 286. člena ZPP in drugih določb ZPP, ki jih na več mestih omenja pritožba, ki med drugim kritizira ravnanje sodišča na obravnavi dne 23. 9. 2015 v zvezi z zahtevanimi pojasnili o avtorju pripravljalnih vlog tožnika, ne omogočajo pritožbenega preizkusa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker niso dovolj konkretizirane.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu pismonoša na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2003. Bil je član Sindikata E., ki je vključen v sindikat F., in sindikalni zaupnik.

- Tožena stranka je tožniku dne 17. 1. 2012 vročila opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 16. 1. 2012 zaradi zamujanja na delo v obdobju od 18. 11. 2011 do 9. 12. 2011. - Opozorilo z dne 16. 1. 2012 je bilo utemeljeno. Nanašalo se je na tožnikovo zamujanje na delo v času od 18. 11. 2011 do 9. 12. 2011. Tožnik je v tem času dejansko zamujal na delo, kot mu je bilo očitano. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim opozorilom, ki so razvidne iz razlogov sodbe (zlasti iz 11. do 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), izhaja, da je preverilo, kako je bil določen delovni čas tožnika v spornem obdobju in kdaj je bil določen nastop dela, kakor tudi, na kakšen način je tožena stranka evidentirala prihode in odhode delavcev na delo. V ta namen je izvedlo obsežen dokazni postopek (z vpogledom predloženih listin, vključno s splošnimi akti tožene stranke o delovnem času, zaslišanjem prič in tožnika ...).

- Dne 30. 4. 2012 je bila tožniku vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 26. 4. 2012, ker je ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sindikat je redni odpovedi nasprotoval, tožnik pa je zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poteka roka za sodno varstvo. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 8. 7. 2012. Dne 29. 5. 2012 je v okviru prekluzivnega roka za sodno varstvo vložil tožbo pred sodiščem, ki je pravočasna.

- V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012 je tožena stranka tožniku očitala, da je ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja z vsakodnevnim zamujanjem na delo v času od 27. 2. 2012 do 6. 4. 2012. V redni odpovedi so navedeni datumi in trajanje zamud pri prihodu tožnika na delo. Iz odpovedi pa tudi izhaja, da je tožena stranka v njej navedla, da je tožnik kljub večkratnim pisnim opozorilom nadaljeval s konstantnim in vsakodnevnim zamujanjem na delo, s čimer je motil organiziran delovni proces delodajalca, saj ga je večino navedenih dni moral posebej čakati voznik ali pa se vrniti nazaj na pošto, da je njegovo poštno tvarino odpeljal na dostavni kraj (kar je natančno povzeto v 15. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe).

- Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil za tožnika določen nastop dela ob 6.00 uri in da sta v tem obdobju delovni čas določali Odredbi o delovnem času (B 7 in B 50) ter na podlagi navedenih odredb izdane odločbe o internem delovnem času pošte. Na podlagi izpovedi prič, med njimi tudi na podlagi izpovedi upravnice pošte G.G., ki je vodila (ročno) evidenco delovnega časa vseh zaposlenih, torej tudi tožnika, in njenih evidenc, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik res zamujal na delo, kot mu je bilo očitano v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter da je bilo zaradi tožnikovih zamud moteno delo ostalih pismonoš ter voznikov, kot mu je v odpovedi očitala tožena stranka, kar vse je natančno obrazložilo zlasti v 16. do 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 83., 86. in 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oz. postopek pred redno odpovedjo s strani delodajalca, upoštevalo pa je tudi določbe ZDR o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov (6. člen ZDR) ter o prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu (6.a člen ZDR). Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

17. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v materialnem prekluzivnem roku, ki ga je določal v času podaje odpovedi veljavni peti odstavek 88. člena ZDR, to je v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

18. Pri presoji, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana s strani pooblaščene osebe (glede na določbo 18. člena ZDR), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel direktor PE H., I.I. pooblastilo tožene stranke za podajo redne odpovedi in da je odpoved tudi lastnoročno podpisal, ker je glede na vsebino pooblastila generalnega direktorja tožene stranke (B 2) in izpovedi zaslišanih prič pri toženi stranki v primeru odsotnosti katerega izmed sopodpisnikov veljalo pravilo, da se podpisuje samo eden od pooblaščenih podpisnikov. To pa pomeni, da je odpoved podala pooblaščena oseba v skladu z 18. členom ZDR.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila tožniku omogočena obramba, saj mu je bila pravočasno vročena obdolžitev ter zagotovljeno zadostno število dni za pripravo na zagovor, ki ga je podal v pisni obliki. Ustnega zagovora dne 25. 4. 2012 se je udeležila tožnikova pooblaščenka, ne pa tudi tožnik. Tožniku pravica do zagovora, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bila kršena, čeprav tožena stranka ni ugodila njegovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ki je bil določen za 25. 4. 2012. Za preložitev zagovora po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni bilo utemeljenih razlogov, ker bi moral tožnik toženi stranki skupaj s prošnjo za preložitev zagovora na kasnejši datum predložiti ustrezno medicinsko dokumentacijo za svoje zdravstvene težave, česar pa ni storil, saj je prošnji priložil le recepta za zdravila (pomirjevala in antidepresive).

V pritožbi tožnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe v postopku odpovedi, ki obenem predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic, ki izhajajo zlasti iz določb 14. (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo pravic) URS s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka tožniku ni omogočila ustnega zagovora glede očitka, da je tožnik nadlegoval nadrejene in sodelavce, čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala trditveno podlago, da je bil tožnik iz družbe izločen zaradi nadlegovanja nadrejenih in sodelavcev, ker je s tem obvarovala delavce pred njegovim nadaljnjim nadlegovanjem in je tako ravnanje od nje zahtevala implementacija določbe 45. člena ZDR. Ne glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo v tem sporu je dejstvo, da se tožniku niti v obdolžitvi niti v redni odpovedi ni očitala nobena druga kršitev kot zamujanje na delo, torej tudi ne nadlegovanje nadrejenih ali sodelavcev, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene.

20. V zvezi s predhodnim pisnim opozorilom (z dne 16. 1. 2012) delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v obravnavanem primeru tožena stranka predhodno opozorilo kot enega od pogojev za zakonitost odpovedi podala pravočasno in utemeljeno. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, določen v citirani določbi ZDR, je bil torej izpolnjen. To potrjujejo izvedeni dokazi, iz katerih nedvomno izhaja, da je tožnik storil kršitve, ki so v predhodnem opozorilu konkretno opisane, v izpodbijani sodbi pa je bilo tudi ugotovljeno, da je tožena stranka že v preteklih letih (v letu 2010 in 2011) tožniku podala opozorila na izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti zaradi zamujanja na delo (B 4, B 5, B 8). Ugotovitve v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom so razvidne zlasti iz 11. do 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

21. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo obsežen dokazni postopek v zvezi z vsebino očitanih kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, izvedene dokaze prepričljivo in natančno ocenilo ter pravilno zaključilo, da je dokazan utemeljen (krivdni) odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in zaključki prvostopenjskega sodišča, saj je sodišče prve stopnje očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti utemeljeno štelo za dokazane in na tej podlagi presodilo, da je tožena stranka dokazala, da so razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi, resnični in dejanski in da predstavljajo utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. alineo prvega odstavka 88. člena ZDR. Pritrditi je potrebno tudi stališču, da obravnavana dejanja predstavljajo kršitev prepovedi iz 31. člena ZDR, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v kraju in času, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela pri delodajalcu, kakor tudi kršitev 32. člena ZDR, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (ter obenem kršitev določb 11. in 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2003, ki sta prepis citiranih zakonskih določb – B 24). Ponavljajoče se zamujanje na delo, ki posledično tudi moti delovni proces delodajalca, nedvomno predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti ker je iz ugotovitev sodišča prve stopnje (zlasti v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) razvidno, da je bilo tožnikovo delo povezano z delom sodelavcev (ostalih pismonoš in voznikov) in da je zaradi tožnikovega zamujanja na delo prihajalo do motenj v delovnem procesu pri toženi stranki - do zamud pri razvozu pošiljk s strani voznikov do spravilišč ter do negodovanja ostalih pismonoš, ki so morali čakati pred spravilišči in niso mogli opravljati svojega dela.

22. Tožnik, sicer dolgoletni delavec tožene stranke in sindikalni zaupnik, je zahteve delodajalca v zvezi z opravljanjem dela in disciplino na delovnem mestu ter druge ukrepe tožene stranke kot delodajalca – kontrole bolniškega staleža, opozorila v zvezi z zamujanjem na delo, pa tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi - subjektivno sicer očitno občutil kot diskriminacijo, šikaniranje in mobing, čeprav je, kot zatrjuje, vestno in pridno delal in se je kot sindikalni zaupnik le boril za delavske pravice. Vendar pa je kljub temu potrebno pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da ni dokazov, ki bi kazali na zatrjevana nedopustna ravnanja tožene stranke oziroma na diskriminacijo zaradi tožnikovega sindikalnega delovanja, mobing in šikaniranje tožnika, ki naj bi ga tožena stranka hotela izločiti iz družbe kot sindikalnega zaupnika in katerih posledica naj bi bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji je pravilno izhajalo iz določb v spornem obdobju veljavnega ZDR glede prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov ter nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu.

23. 6. člen ZDR ureja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov. V prvem odstavku določa, da mora delodajalec iskalcu zaposlitve ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso, etnično poreklo … članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Po drugem odstavku 6. člena ZDR mora delodajalec zagotavljati enako obravnavo zlasti pri zaposlovanju, napredovanju, ..., delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po tretjem odstavku istega člena ZDR pa sta prepovedana neposredna in posredna diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena, pri čemer obstaja neposredna diskriminacija, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druge osebe. V 6.a členu ZDR je določena prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenje na delovnem mestu, pri čemer je po prvem odstavku tega člena ZDR kot nadlegovanje opredeljeno vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Po četrtem odstavku 6.a člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V 89. členu ZDR so opredeljeni neutemeljeni odpovedni razlogi, med njimi tudi članstvo v sindikatu (3. alinea) in diskriminacija zaradi osebnih okoliščin, naštetih v 9. alinei.

24. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dokazni postopek ni potrdil tožnikovih trditev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, posledica mobinga, šikane oziroma diskriminacije, ker naj bi ga tožena stranka hotela izločiti kot sindikalnega zaupnika, kar je utemeljilo zlasti z naslednjimi zaključki: - Tožena stranka je dokazala, da so v odpovedi navedeni razlogi dejanski in resnični in da je tožnik dejansko zamujal na delo, tako kot mu je bilo v odpovedi očitano, ter da je tožnik s pogostim zamujanjem na delo motil delovni proces.

- Opozarjanje delodajalca na neizpolnjevanje obveznosti s strani delavca ne pomeni nedopustnega ravnanja oziroma mobinga, kar velja tudi za večkratna opozorila tožniku zlasti glede zamujanja na delo, ki so bila konkretizirana tako časovno kot tudi vsebinsko.

- Kot nadlegovanje oz. mobing ni mogoče opredeliti kontrol bolniškega staleža, saj ima delodajalec pravico preverjati morebitne zlorabe bolniške odsotnosti.

- Iz izpovedi priče A.A., glede katere je tožnik toženi stranki očital nepotizem, izhaja, da tožnika ne pozna, da z njim nikoli ni komunicirala niti ga ni nikoli šikanirala, trpinčila ali obravnavala drugače od ostalih, ter da niti ni vedela, da naj bi bil podan predlog za njeno izločitev iz postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz izpovedi priče C.C. pa izhaja, da je tožnik opozarjal na napake ter nepravilnosti, kar je „žrlo“ nadrejene, kar je po njegovem mnenju srž problema in ne zamujanje in da je tudi sam s strani tožene stranke dobil vsaj pet opozoril o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja.

- Iz izpovedi G.G. izhaja, da so v obdobju od novembra 2011 do aprila 2012 občasno tudi drugi delavci občasno zamujali, a nihče tako pogosto kot tožnik, to pa je razvidno tudi iz ročnih zapisov prisotnosti (v prilogah B – 22. točka obrazložitve sodbe). Delavce, ki so zamujali, je opozarjala, glede pismonoše C.C. pa je dala pobudo za ukrepanje in je prejel opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi zamujanja na delo (B 15).

- Iz izpovedi I.I. izhaja, da so tudi drugi delavci na pošti … zamujali na delo, pri tožniku pa je šlo za skoraj vsakodnevno zamujanje. Tudi iz izpovedi priče D.D. izhaja, da je tožnik dobil odpoved zaradi sistematičnega zamujanja, kar je bil edini razlog za odpoved, drugi delavci pa so zamujali le občasno.

- Tožnik v zvezi z zatrjevanim šikaniranjem oz. mobingom niti v zvezi z zatrjevano diskriminacijo ni sprožil nobenih postopkov pri delodajalcu, čeprav ima delavec ob sumu kršitev pravico sprožiti določene postopke.

Na podlagi teh ugotovitev in po pravilni oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožniku izpodbijana redna odpoved ni bila podana kot posledica mobinga, šikaniranja ali diskriminacije, saj takega nedopustnega ravnanja do tožnika s strani delodajalca ni bilo, ter da ni z ničemer izkazano, da bi bila odpoved podana zato, da bi se tožnika izločilo kot sindikalnega zaupnika, ker je opozarjal na nepravilnosti in klientelizem oziroma nepotizem pri toženi stranki. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da za obstoj mobinga ali diskriminacije ni bistveno, ali je delavec s tem v zvezi uveljavljal kakršnokoli varstvo pravic pri delodajalcu, vendar to ni bistveno, saj tudi sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bila to „procesna predpostavka za podano trditveno podlago tožnika“, kot navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ocenilo skladne izpovedi zaslišanih prič v zvezi z navedenimi vprašanji. Utemeljeno ni upoštevalo mnenja priče C.C. o tem, da je bilo srž problema tožnikovo opozarjanje na napake in nepravilnosti, ne pa zamujanje na delo, ker so vsi zamujali. C.C. je namreč tudi sam prejel opozorilo zaradi zamujanja na delo, oziroma opozorila zaradi drugih očitkov. Tudi iz tega razloga subjektivno mnenje tožnikovega sodelavca, proti kateremu je tožena stranka kot delodajalec tudi ukrepala zaradi kršitev delovnih obveznosti, o razlogih odpovedi tožniku, ne more imeti večje teže, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na skladne izpovedi drugih zaslišanih prič. Zlasti iz izpovedi upravnice G.G., D.D. in I.I. je razvidno, da pri toženi stranki niso ukrepali le proti tožniku, ampak da so na zamujanje opozarjali tudi druge delavce, tožnik pa je dobil odpoved zaradi sistematičnega, skoraj vsakodnevnega zamujanja, kar je bilo edini razlog za odpoved. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da naj bi bil resnični razlog za odpoved povezan z mobingom, šikano oziroma diskriminacijo. Tožnik namreč tudi v pritožbi ponovno izpostavlja le dejstva, ki jih je zatrjeval že tekom postopka, ne navaja pa ničesar, kar bi vzbudilo utemeljen dvom v pravilnost dokazne ocene oziroma zaključkov prvostopenjskega sodišča ali pa kazalo na neresničnost izpovedi zaslišanih prič.

25. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni dokazano kakršnokoli nedopustno ravnanje tožene stranke kot delodajalca – niti mobing niti diskriminacija tožnika zaradi sindikalne dejavnosti v smislu citiranih določb 6. oziroma 6.a člena ZDR. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi ni dokazano, da bi bil resnični odpovedni razlog kateri koli od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 89. člena ZDR. Zato je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na kršitev 76. člena URS, zaradi diskriminatorne izločitve tožnika iz družbe oziroma kaznovanja tožnika kot sindikalnega zaupnika z izgonom iz družbe zaradi opravljanja sindikalnega dela. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi mu tožena stranka očitala nadlegovanje nadrejenih, saj to iz odpovedi ne izhaja. Tudi v odgovoru na tožbo, v katerem je tožena stranka sicer res zapisala sporno trditev, na katero se tožnik v pritožbi na več mestih sklicuje in jo šteje kot odločilno (da je toženka s tem, ko je tožnik izločen iz delovnega okolja, kjer je deloval, obvarovala tudi delavce pošte ... pred nadlegovanjem tožnika), pa je navedla, da „tovrstna nadlegovanja niso predmet odpovedi, temveč ... konstantne zamude pri prihodu na delo.“ Tožnik si očitno napačno razlaga posamezne navedbe tožene stranke in jim pripisuje drugačen pomen, kot ga imajo, saj je iz teksta pred tem zapisom razvidno, da je tožena stranka pod „nadlegovanje nadrejenih“ štela tožnikov odnos do dela in izpodbijanje avtoritete upravnice zaradi konstantnega zamujanja na delo, ker tožnik več let ni upošteval njenih opozoril. Zato so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti tudi sklicevanje na domnevna nasprotja med navedbami tožene stranke in izpovedjo direktorja tožene stranke.

26. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je, da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se kljub pogostim opozorilom, ki očitno niso dosegla učinka pri tožniku, nadaljevale. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer res lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na težo in naravo očitanih kršitev in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal, je tožena stranka utemeljeno in zakonito uporabila strogo sankcijo – redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj so vsi v zakonu določeni pogoji za odpoved izpolnjeni.

27. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).