Jedro

S strani policije izrečen ukrep prepovedi približevanja, ki ga je podaljšalo še sodišče, sodišču ne preprečuje, da izreče ukrepe za preprečitev nasilja v družini še po ZPND.

Izvedenec v postopku po ZPND res ni nedopusten, vendar mora biti sodišče pri odločanju za izvedbo takšnega dokaza posebej pazljivo in skrbno, da ne bi šel, če res ni nujen, po nepotrebnem na račun hitrosti in nujnosti postopka, ki že po naravi stvari ne sme biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 4. 2024 nasprotnemu udeležencu izreklo prepoved približevanja za čas devetih mesecev od 8. 4. 2024, in sicer, da se mu prepove: vstopiti, se približati ali zadrževati v bližini stanovanja na naslovu A. na razdalji manjši od 300 metrov; zadrževati in približevati se na razdaljo, manjšo od 300 metrov, vsakokratnim krajem, kjer se nahaja predlagateljica, zlasti B.; vzpostaviti kakršnokoli srečanje s predlagateljico, zlasti se ji približati na razdaljo manjšo od 300 metrov; navezovati stike s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi preko tretjih oseb. Z izpodbijanim sklepom je nato sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 3. 4. 2024 (I. točka izreka) ter odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu ugovoru ugodi in sklep z dne 3. 4. 2024 razveljavi.

3.Nasprotni udeleženec poudarja, da predlagateljica predlog za določitev ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) gradi na enakem dejanskem stanje, kot ga je opisala v postopku pred sodiščem v zadevi I Kpd 0000/2024. Nasilno ravnanje utemeljuje na preteklih dogodkih in na občutku strahu, ki naj bi ga v razmerju do nasprotnega udeleženca še vedno čutila. V predlogu ni podala nobenih novih navedb ali dokaznih predlogov, ki bi kazali na obstoj utemeljenih razlogov za sum oziroma na bojazen, da naj bi nasprotni udeleženec predlagateljico sploh ogrožal. Sodišče je predlagateljici nekritično verjelo, čeprav njene trditve niso bile ustrezno substancirane.

4.Nasprotni udeleženec obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišču očita, da je zaključke sprejelo na podlagi nesubstanciranih navedb in enega posnetka dogodka z dne 4. 2. 2024, čeprav predlagateljica ni znala navesti niti enega datuma, kdaj naj bi prišlo do nasilja, in je le splošno navajala, da naj bi nasprotni udeleženec nasilje nad njo izvrševal tekom njune zveze, navesti ni znala nobenega konkretnega primera fizičnega niti psihičnega nasilja. Navedeno ne ustreza pojmu nasilja, zaradi katerega bi bilo treba nasprotnemu udeležencu izreči ukrepe po ZPND. Nasprotni udeleženec svoje stališče utemeljuje s potekom zaslišanja, ko je sodišče predlagateljico večkrat pozvalo, naj opiše na kakšen način se počuti ogroženo s strani nasprotnega udeleženca, večkrat jo je pozvalo na konkretizacijo nasilja. Ker predlagateljica sodišču ni znala opisati konkretnih dogodkov, razen dogodka z dne 4. 2. 2024, prav tako ni vedela p0vedati, kdaj naj bi jo nasprotni udeleženec prijel za vrat, brcnil v nogo in na kakšen način naj bi ji grozil, to dokazuje, da si je predlagateljica nasilje izmislila. Tudi če bi dokazala, da naj bi ji podplutbe prizadejal nasprotni udeleženec, je šlo zgolj za enkratni dogodek. Kontinuirano nasilje tudi ni razvidno iz zgolj ene fotografije. Sodišče je zmotno tolmačilo tudi potek dogodka z dne 4. 2. 2024, v katerem se predlagateljica ni počutila ogroženo, saj že iz posnetka izhaja, da je vseh pet minut stala na mestu brez odziva ali reakcije, dogajanje je opazovala s hčerko v naročju. Iz posnetka tudi ne izhaja, da naj bi nasprotni udeleženec predlagateljici izrekel kakršnokoli žaljivke. Ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini CD posnetka in med samo vsebino posnetka, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(ZPP).

5.Da nasilje v resnici ni obstajalo, je mogoče zaznati tudi v izpovedi predlagateljice glede podpisa sodne poravnave, ko je izpovedala, da se je počutila ogroženo, ker bi nasprotni udeleženec nanjo ob prihodu domov zagotovo ponorel in jo pretepel, če se z vsebino poravnave ne bi strinjala. Očitno je pozabila, da januarja 2024 ni več bivala v C. in tam ni bil njen dom, tako da se po koncu naroka v zadevi I N 210/2023 v C. niti ne bi več vrnila.

6.Nasprotni udeleženec je presenečen nad sodno odločitvijo, glede na to, da je sodišče predlagateljici predočilo, da iz njenih SMS sporočil ne vidi strahu pred nasprotnim udeležencem. Sicer si predlagateljica zmotno razlaga definicijo nasilja. V zvezi s tem opozarja na vložitev predloga za izvršbo, ki ga je zoper njo vložil nasprotni udeleženec in ga predlagateljica razume kot obliko psihičnega nasilja nad njo. Tudi izpostavitev dejstva, da nasprotnemu udeležencu onemogoča stike, predlagateljica razume kot grožnjo in psihično nasilje, čeprav navedeno ne predstavlja nikakršne grožnje. Tudi predlagateljica je nasprotnemu udeležencu pošiljala sporočila, izpovedala je, da zato, ker jo je zanimalo, kdaj bi želel videti ml. D. E.

7.V postopkih, ki se vodijo na podlagi ZPND, mora sodišče presoditi, ali je bila predlagateljica v preteklosti s strani nasprotnega udeleženca resnično ogrožena, ali dejanska ogroženost še vedno obstaja. Zgolj ponavljanje navedb iz preteklih postopkov brez navedbe novih dokazov ali dejstev za obstoj bodoče nevarnosti, ne zadostuje za izrek ali podaljšanje ukrepov. Ker je sodišče sklep izdalo zgolj na podlagi predlagateljičinih navedb o preteklih dogodkih in na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo predmet drugega postopka I Kpd 0000/2024, v katerem je sodišče nasprotnemu udeležencu že izreklo ukrep prepovedi približevanja, je kršilo prepoved odločanja o isti stvari. O istem dejanskem stanju je odločilo dvakrat.

8.Sodišče v 10. točki obrazložitve zaključi, da velika verjetnost, da bo nasprotni udeleženec predlagateljico ogrožal tudi v prihodnosti, izhaja iz dejstva kršitve ukrepa prepovedi približevanja, saj naj bi ukrep, izrečen s sklepom z dne 3. 4. 2024, kršil s tem, ko je predlagateljico, kljub prepovedi, še vedno klical in ji poslal nekaj SMS sporočil, kar naj bi predlagateljica dojemala kot psihično nasilje, vendar sodišče ni presojalo, ali je do kršitve ukrepa sploh prišlo. Prav tako kršitve v obrazložitvi sklepa ni konkretiziralo, saj sklep ne vsebuje zapisa, kdaj naj bi nasprotni udeleženec predlagateljici sploh poslal SMS sporočila in kdaj naj bi jo klical. Z vsebino sporočil, ki jih je prejela predlagateljica na aplikacijo WhatsApp, se ni seznanila, glede preostalih dveh SMS sporočil pa je izpovedala, da jo je nasprotni udeleženec prosil, da se pobotata oziroma da skleneta dogovor glede načina izvrševanja stikov na CSD. S sporočili je torej ni nadlegoval. Kot neutemeljeno je sodišče ocenilo tudi razlago nasprotnega udeleženca, da je predlagateljico v juliju in avgustu skušal poklicati iz razloga, da se dogovorita za izvedbo stika na CSD-ju, čeprav je v zadevi Z 6/2024 sodišče sklenilo, da se termin stika pod nadzorom pri CSD določi po predhodnem dogovoru med staršema in strokovnimi delavci CSD-ja. Ukrepa prepovedi približevanja zato s klici v mesecu juliju in avgustu nasprotni udeleženec ni kršil.

9.Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistvene kršitve določb postopka, saj je udeleženec v ugovoru v dokaz svojih navedb, da se ga predlagateljica dejansko ne boji in postopke izkorišča z namenom preprečevanja stikov nasprotnega udeleženca z ml. hčerko D. E., predlagal zaslišanje več prič, glede strahu predlagateljice pred nasprotnim udeležencem pa postavitev izvedenca klinične psihologije, ki bo podal oceno, ali pri predlagateljici resnično obstoji strah pred nasprotnim udeležencem, vendar sodišče teh dokaznih predlogov v sklepu ni omenilo in se do njih ni opredelilo. Navedlo je le, da zaključuje, da nasprotni udeleženec z nobenim dokazom ni dokazal, da do izvrševanje nasilja nad predlagateljico ni prišlo. S tem je poseglo v pravici nasprotnega udeleženca do kontradiktornosti in do enakosti v sodnem postopku. Dokaz z izvedencem bi sodišče moralo dopustiti, saj ga je nasprotni udeleženec ustrezno utemeljil in pojasnil, da CSD oceno ogroženosti poda z namenom zaščite žrtve in da ta ocena temelji na žrtvinem subjektivnem dojemanju realnosti in občutku ogroženosti, izvedenec klinične psihologije pa bi ta vidik potrdil oziroma ovrgel in ob tem podal še oceno objektivnega vidika ogroženosti. Sodna praksa je že sprejela stališče, da je izvedenec v postopku ZNPD dopusten, četudi postopek po ZPND velja za nujen in hiter postopek.

3.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo prepoved odločanja o isti stvari, ker je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo tudi predmet drugega postopka, I Kpd 0000/2024, v katerem je sodišče nasprotnemu udeležencu že izreklo ukrep prepovedi približevanja. S strani policije izrečen ukrep prepovedi približevanja, ki ga je podaljšalo še sodišče, namreč ne preprečuje sodišču, da izreče ukrepe za preprečitev nasilja v družini še po ZPND. Poleg tega je bilo v času odločanja sodišča v tej zadevi že znano, da je bil v zadevi I Kpd 0000/2024 ukrep podaljšan do vključno 8. 4. 2024 do 15.10 ure, sodišče prve stopnje pa je v tej zadevi s sklepom z dne 3. 4. 2024 prepoved približevanja nasprotnemu udeležencu izreklo za čas devetih mesecev od dne 8. 4. 2024 dalje. Tudi sicer so neutemeljeni očitki, da predlog predlagateljice ni bil utemeljen, ker ni podala novih navedb ali dokaznih predlogov, drugačnih od dejanskega stanja, ki ga je upoštevalo sodišče v zadevi I Kpd 0000/2024. V skladu s četrtim odstavkom 22.b člena ZPND mora biti predlog za izrek ukrepov podan v roku šestih mesecev od zadnjega nasilnega dejanja. Ta pogoj je izpolnjen, saj je bilo zatrjevano tudi nasilno dejanje dne 4. 2. 2024, predlog pa je bil vložen 29. 3. 2024. Ne pomeni pa to, da bi sodišče lahko upoštevalo le nasilje v družini, ki je bilo storjeno v zadnjih šestih mesecih pred podajo predloga za izrek ukrepov. V postopku izreka ukrepov zaradi nasilnih ravnanj v družini je namreč treba ugotoviti obstoj nasilja v preteklosti in verjetnost, da bo takšno nasilje nastalo tudi v prihodnosti. Sodišče prve stopnje je vse navedeno ugotovilo, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene, kar bo natančneje pojasnjeno še v nadaljevanju.

6.Navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo s strani nasprotnega udeleženca predlaganih prič ter ni postavilo izvedenca klinične psihologije, ni utemeljena. Priče je namreč nasprotni udeleženec konkretizirano predlagal le v zvezi s tem, da je skušal doseči izvrševanje stikov s pomočjo svojih družinskih članov (priči F. E. in G. G.) ter glede trditve, da je H. H. pojasnil, da do predlagateljice ne goji nobenih zamer, da trenutna situacija zanj ni ugodna, ker predlagateljica zasleduje povzročitev odtujitvenega sindroma, glavni in edini cilj nasprotnega udeleženca pa je izvrševati stike s hčerko D. E. (priča H. H.). Dejstva, ki jih je dokazoval s predlaganimi pričami, za odločitev v tej zadevi niso odločilna oziroma ne dokazujejo, da nasprotni udeleženec nasilja ni izvrševal, zato sodišče prve stopnje teh dokazov utemeljeno ni izvajalo. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da nasprotni udeleženec ni dokazal, da do izvrševanja nasilja nad predlagateljico ni prišlo, a je navedlo tudi, da ugotovljeno dejansko stanje (s stopnjo verjetnosti) v ugovornem postopku ni bilo ovrženo, kar je pravilen zaključek. Tudi odločitev sodišča, da ne izvede dokaza z izvedencem psihološke stroke, je namreč pravilna. Kot navaja sam nasprotni udeleženec, je predlog z angažiranjem izvedenca klinične psihologije utemeljil s pojasnilom, da CSD oceno ogroženosti poda z namenom zaščite žrtve in ta ocena temelji na žrtvinem subjektivnem dojemanju realnosti in občutku ogroženosti, kar pa je (glede na zaključke sodišča prve stopnje o psihičnem nasilju nasprotnega udeleženca) v skladu s 3. členom ZPND tudi odločilno, saj ta določa, da so nasilna ravnanja, s katerim se pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženost in druge duševne stiske (primerjaj peti odstavek 3. člena ZPND). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno v postopku upoštevalo tudi podatek o oceni ogroženosti v mnenju CSD z dne 13. 3. 2024, nasprotni udeleženec pa neutemeljeno vztraja, da bi moral oceno objektivnega vidika ogroženosti podati še izvedenec, saj je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti lahko ugotovilo vsa odločilna dejstva brez izvedenca. Res izvedenec v postopku po ZPND ni nedopusten, vendar mora biti v skladu z odločbo VSL IV Cp 656/2019, na katero se sklicuje nasprotni udeleženec, sodišče pri odločanju za izvedbo takšnega dokaza posebej pazljivo in skrbno, da ne bi šel, če res ni nujen, po nepotrebnem na račun hitrosti in nujnosti postopka, ki že po naravi stvari ne sme biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa. Vendar pa v predmetni zadevi, kot je bilo že obrazloženo, izvedenec ni bil potreben.

7.Utemeljena tudi ni navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1. Nasprotni udeleženec to kršitev utemeljuje s svojo razlago zvočnega posnetka dogodka z dne 4. 2. 2024 in sodišču očita zmotno tolmačenje poteka dogodkov, kar ne predstavlja zatrjevane kršitve, ki je kršitev tehnične narave, pač pa tudi v tem delu nasprotni udeleženec izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem zvočnim posnetkom, a neutemeljeno. Po oceni sodišča druge stopnje je namreč na podlagi posnetka sodišče prve stopnje dejstva pravilno ugotovilo. Zgolj na podlagi predlagateljičinega komentarja glede otroške posteljice je namreč nasprotni udeleženec reagiral zelo agresivno, začel je vpiti in zmerjati prisotne. Iz posnetka je jasno razvidno, da je prvi začel vpiti in groziti nasprotni udeleženec obema prisotnima, tako predlagateljici kot njenemu očetu, prvi je fizično napadel njenega očeta nasprotni udeleženec. Da se je na podlagi takšnega ravnanja predlagateljica počutila ogroženo, je sodišče prve stopnje zaključilo utemeljeno, česar nasprotni udeleženec ne izpodbije z navedbami, da je stala in opazovala dogajanje s hčerko v naročju. Predlagateljica je namreč izpovedala, da je bila v šoku, iz posnetka se vidi, da je med dogajanjem hodila sem ter tja, izpovedala pa je tudi, da se je, ko je nasprotni udeleženec odšel in so se zadeve umirile, v sobi zjokala.

8.Tudi sicer so očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč svoje ugotovitve utemeljilo z obširnimi, jasnimi in pravilnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in bo zato le na kratko odgovorilo še na bistvene pritožbene poudarke v zvezi s tem. Ne drži, da naj bi sodišče predlagateljici nekritično verjelo in odločitev sprejelo le na podlagi enega posnetega dogodka z dne 4. 2. 2024, saj je naredilo celovito dokazno oceno. Poleg navedenega posnetka je med drugim upoštevalo tudi pretekla SMS sporočila nasprotnega udeleženca, njegove naknadne telefonske klice in poskuse kontakta s predlagateljico preko aplikacije ter njegova nadaljnja SMS sporočila, zlasti pa prepričljivo izpoved predlagateljice, medtem ko nasprotni udeleženec pri svoji izpovedi ni bil dosleden (najprej je zanikal agresivno obnašanje, po vložitvi posnetkov v spis se je začel sklicevati na učinke zdravila, prvotno je zanikal jemanje droge in uživanje alkohola, čeprav to izhaja iz njegovega SMS sporočila in tega ob zaslišanju ni zanikal). Nasprotni udeleženec predlagateljici očita, da ravnanj ni zadosti konkretizirala, a neutemeljeno, glede na to, da je izpovedovala o dalj časa trajajočem in kontinuiranem nasilju. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov utemeljeno verjelo predlagateljici, da je bil nasprotni udeleženec tekom njunega skupnega življenja psihično in fizično nasilen do nje, da se zaradi njegovega preteklega ravnanja še vedno čuti ogroženo, ker je nepredvidljiv. Svojo izpoved je podkrepila tudi s fotografijami. Tudi dne 4. 2. 2024 ji je grozil, vpil in govoril kletvice, na podlagi preteklih ravnanj nasprotnega udeleženca pa se je ob tem predlagateljica po agresivni reakciji nasprotnega udeleženca utemeljeno počutila ogroženo. Način komunikacije nasprotnega udeleženca s predlagateljico ter njegove grožnje so bili, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, razvidni tudi iz preteklih SMS sporočil. Pa tudi kasneje, po izrečeni policijski prepovedi približevanja (preko aplikacije) in še po izdaji sklepa v predmetnem postopku, je nasprotni udeleženec predlagateljici telefoniral oziroma ji pošiljal SMS sporočila, čeprav mu je bilo to izrecno prepovedano, in je to ob zaslišanju tudi priznal.

9.Neutemeljen je tudi očitek, da je bila predlagateljica v svoji izpovedi neverodostojna, ker je v zvezi s podpisom sodne poravnave izpovedala, da se je ob podpisu počutila ogroženo, ker bi nasprotni udeleženec ob prihodu domov zagotovo ponorel in jo pretepel, če se z vsebino poravnave ne bi strinjala, pri čemer naj bi pozabila, da januarja 2024 ni več bivala v C. Nasprotni udeleženec namreč neustrezno povzema izpoved predlagateljice, saj je ta izpovedala delno drugače: "Mislim, če se ne bi strinjala, bi mogoče ob prihodu domov, ker je takrat njegova mama pazila hčerko v C., bi sigurno ponorel in me sigurno tudi natepel." V njeni izpovedi tako ni nasprotij oziroma izpoved tudi v tem delu ni neverodostojna.

10.Res je predhodno tudi predlagateljica odgovarjala na sporočila nasprotnega udeleženca, a kot je izpovedala, le do odločitve o prepovedi približevanja. Glede sporočil sicer nasprotni udeleženec neutemeljeno navaja, da z SMS sporočili ni prišlo do kršitve ukrepa prepovedi, glede na to, da mu je bila komunikacija oziroma navezovanje stikov s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, izrecno prepovedana. Prav tako je neutemeljen očitek sodišču, da v obrazložitvi sklepa kršitve ni konkretiziralo, saj je v izpovedi ob zaslišanju, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nasprotni udeleženec priznal, da je po izdaji sklepa v predmetnem postopku predlagateljici telefoniral in skušal z njo kontaktirati (konec julija in avgusta).

11.Utemeljeno nasprotni udeleženec navaja, da je s strani predlagateljice zmotna razlaga nasilja v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo, ki ga je zoper njo vložil nasprotni udeleženec zaradi onemogočanja stikov, a je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in tega ravnanja nasprotnega udeleženca ni upoštevalo kot kršitev izrečene prepovedi približevanja. Pač pa je utemeljeno upoštevalo tudi klice in SMS sporočila v juliju in avgustu 2024, saj je nasprotni udeleženec s predlagateljico skušal vzpostaviti stik, kljub izrečeni prepovedi. Svoje ravnanje (klice) sicer pojasnjuje s tem, da se je želel s predlagateljico zgolj dogovoriti glede termina izvedbe stika na CSD, pri katerem potekajo stiki nasprotnega udeleženca z mld. hčerko, a pravilne ugotovitve s tem ne more izpodbiti. Glede izvrševanja stikov pod nadzorom se nasprotni udeleženec lahko in mora dogovarjati preko CSD, saj mu je komunikacija s predlagateljico prepovedana.

12.Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je še vedno podana velika verjetnost, da nasprotni udeleženec ogroža predlagateljico. Tudi klice po izrečeni prepovedi je predlagateljica dojemala kot nadaljevanje psihičnega nasilja in pritiskov nanjo, gre za kontinuirano nedopustno ravnanje in vedenje nasprotnega udeleženca do predlagateljice, ki je oblika psihičnega nasilja, kot ga definira peti odstavek 3. člena ZPND. Ravnanja nasprotnega udeleženca predlagateljici še vedno povzročajo strah in ogroženost, saj, kot je izpovedala, se boji, da bo nadaljeval z obnašanjem, kot je bilo med njuno zvezo. Ker se po obrazloženem predlagateljica nasprotnega udeleženca utemeljeno boji in je še vedno ogrožena, je žrtev nasilja v smislu določil ZPND in je sodišče prve stopnje ugovor nasprotnega udeleženca utemeljeno zavrnilo.

13.Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22. a členom ZPND).

14.Na podlagi osmega odstavka 22.a člena ZPND sodišče v postopkih po ZPND o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Sodišče druge stopnje je v okviru tega upoštevalo, da nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, odgovor predlagateljice na pritožbo pa ni bil potreben. Udeleženca nosita zato vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 3, 3/5, 22a, 22a/8, 22b, 22b/4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-15