Jedro

Solidarnost na pasivni strani se ne domneva (razen pri gospodarskih pogodbah).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se glede druge tožene stranke S., Zavarovalniške hiše d.d. Ljubljana, Filiala Koper r a z v e l j a v i in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo obema toženima strankama, da sta dolžni solidarno plačati tožniku 1.253.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 53.000,00 SIT, ki tečejo od 2.2.1998 do plačila in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200.000,00 SIT, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila ter mu plačati pravdne stroške v višini 519.230,00 SIT v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti tej sodbi je vložila pritožbo druga tožena stranka S., Zavarovalniška hiša d.d. Ljubljana. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Najprej zatrjuje, da je v tožbi tožnik narobe imenoval drugo toženo stranko, ki taka kot je navedena ne obstaja in ni pravna oseba. Tožnik je označil kot drugo toženo stranko S., Zavarovalniško hišo d.d., Filiala Koper, pravilno pa je druga tožena stranka S., Zavarovalniška hiša d.d. Ljubljana, Filiala Koper je samo dodatek. Tožnik tega poimenovanja med postopkom ni spremenil, čeprav se je drugotožena stranka v svojih vlogah ves čas pravilno poimenovala. Očitno na to nista bila pozorna niti tožnik niti sodišče in zato vidi v tem druga tožena stranka kršitev postopka iz 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je v izreku izpodbijane sodbe odločilo o solidarni odgovornosti obeh toženih strank. Drugotožena stranka je bila tožena zaradi sklenjenega zavarovanja AO plus in sodišče bi iz vpogledanega spisa in predvsem sodbe oziroma izreka v sodbi P 455/95 moralo ugotoviti, da je odgovorna največ do zneska 1.708.956,84 SIT kot je bilo odločeno v sodbi P 455/95, obveznost plačila je zapisana v izreku te sodbe, zato drugotožena stranka ni tožniku dolžna več plačati ničesar, vsekakor pa ni solidarni dolžnik za morebitno utrpelo novo škodo. V nadaljevanju pritožbe druga tožena stranka oporeka ugotovljenemu obsegu zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, saj meni, da procent invalidnosti ni pravilno ugotovljen, ker je izvedenec ta procent presojal glede na pravila nezgodnega zavarovanja, v konkretni zadevi pa gre za drugo pravno podlago. Drugotožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v 1. točki izreka v celoti oziroma vsaj v delu, ki se nanaša na solidarno plačilo, ki zajema tudi drugotoženo stranko zavrne, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne pasivne legitimacije in napačno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavi ter vrne v ponovno sojenje oziroma da tožbo zavrže. Zahteva tudi povrnitev takse za pritožbo. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je res prišlo v uvodu sodbe do napačne označbe, ker je pri drugi toženi stranki izpadel sedež. Iz podatkov sodnega registra dejansko sledi, da ima S., Zavarovalniška hiša d.d. Ljubljana registrirano v Kopru samo filialo, torej del podjetja. Firma te podružnice je S., Zavarovalniška hiša d.d. Ljubljana, Filiala Koper. Podružnica po določbi 2. odst. 31. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) ni pravna oseba, zato po 1. odst. 76. čl. ZPP ne more biti pravdna stranka. Vendar v konkretni zadevi tudi ni nastopala kot pravdna stranka, saj je po mnenju pritožbenega sodišča zgolj pomotoma iz imena druge tožene stranke izpadlo, da gre za zavarovalniško hišo d.d. Ljubljana. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno kršitev iz 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je zavarovalna vsota druge tožene stranke bila že v celoti izčrpana z izdajo sodbe v zadevi P 455/95, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena navedba prepozna, saj je vprašanje izčrpanosti zavarovalne vsote dejansko vprašanje, zato bi druga tožena stranka morala to dejstvo uveljavljati pravočasno, torej v postopku na prvi stopnji do konca glavne obravnave, v pritožbenem postopku pa samo, če bi izkazala, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave. Zmotne so navedbe, da bi moralo sodišče samo ta dejstva ugotoviti iz sodbe, ki jo je prečitalo v dokaznem postopku. Drugi odstavek 7. člena ZPP jasno pove, da sme sodišče samo ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih niso predlagale, samo, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevkom, s katerim ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). V vseh drugih primerih velja načelo dispozitivnosti. Druga tožena stranka, ki ves čas postopka na prvi stopnji ni ugovarjala izčrpanost zavarovalne vsote, zato tega dejstva ne more uspešno uveljavljati šele v pritožbi. Pač pa je pritožbeno sodišče moralo pritožbi druge tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, ker je v izreku izpodbijane sodbe naloženo solidarno plačilo obeh toženih strank. V razlogih sodbe ni pojasnjeno, zakaj je druga tožena stranka dolžna plačati odškodnino solidarno s prvo toženo stranko. Sodbe sodišča prve stopnje zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Gre namreč za odločilno okoliščino, saj se solidarnost na pasivni strani ne domneva (razen pri gospodarski pogodbi). Solidarna obveznost nastane s pravnim poslom ali na podlagi zakona. V konkretni zadevi na podlagi zakona solidarna obveznost ni mogla nastati, saj je pravna podlaga zahtevku proti prvi toženi stranki poroštvena obveznost zavarovalnice za škodo, ki jo je povzročil njen zavarovanec, pravna podlaga zahtevku proti drugi toženi stranki pa je prostovoljno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus zavarovanje). To dovolj jasno izhaja iz tožbenih navedb, ki pa so bile nesklepčne v delu, kjer je tožnik zahteval solidarno plačilo odškodnine od obeh toženih strank. Sodišče prve stopnje je tem nesklepčnim navedbam sledilo, ne da bi raziskalo podlago zahtevanemu solidarnemu plačilu, zato je izpodbijana sodba obremenjena z gornjo kršitvijo postopka in je pritožbeno sodišče iz tega razloga moralo pritožbi druge tožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na to toženo stranko po 1. odst. 354. čl. ZPP razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo v novo odločanje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo glede druge tožene stranke upoštevati pravno podlago, na podlagi katere iztožuje od nje tožnik odškodnino v tej zadevi in ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva glede zahtevane odškodnine od te tožene stranke, saj bo šele tako lahko pravilno presodilo, ali je tudi ta tožena stranka dolžna solidarno plačati s prvo toženo stranko odškodnino, ki jo v tej pravdni zadevi iztožuje tožnik. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na čl. 165 ZPP.