Jedro

Toženka ni trdila, da bi za postavitev ograje pridobila zakonito gradbeno dovoljenje, je pa trdila, da ga ne potrebuje, saj gre za enostaven objekt. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to sicer drži, obenem pa se je (po oceni pritožbenega sodišča pravilno) oprlo na določbo 20. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki določa, da morajo biti ograje od sosednjih zemljišč oddaljene najmanj pol metra, če je odmik manjši, pa morajo lastniki sosednjih zemljišč dati soglasje. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki izhaja iz ogleda in fotografij, da ograja ni bila oddaljena pol metra od obeh sosednjih zemljišč, medtem ko dejstva, da bi pridobila soglasje mejašev, toženka ni niti zatrjevala, je v celoti pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je njeno ravnanje protipravno.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

2. Toženka je dolžna tožnikom povrniti 246,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženka motila tožnike v njihovi dejanski soposesti zemljišča, parc. št. yy, s tem, da je dne 4. 7. 2006 na skrajni zahodni del navedene parcele montirala dvokrilna železna vrata na železnih stebrih, ki stojita eden na parc. št. yy, in drugi v neposredni bližini hiše, stoječe na parc. št. xx, in s tem onemogočila tožnikom dovoz in dostop do njihovih nepremičnin oziroma do nepremičnin, ki jih imajo v uporabi (prvi odstavek izreka). Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da se je dolžna v bodoče vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja soposesti, pod izvršbo (drugi odstavek izreka), ter je dolžna tožnikom povrniti njihove pravdne stroške v višini 391.760,00 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (četrti odstavek izreka). V preostalem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo (tretji odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sklepa je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložila toženka, ki navaja, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne preizkusiti, poleg tega pa je sodišče odločalo o zahtevku, ki ne sodi v sodno pristojnost. Vrata so bila postavljena na podlagi veljavnih prostorskih predpisov, z dovoljenjem, kar je razbrati tudi iz zapisnika inšpekcijske službe. Vrata so bila postavljena v skladu z določili Zakona o graditvi objektov, sodišče prve stopnje pa se je, s tem, ko je presojalo dopustnost postavitve vrat, spuščalo v upravno pristojnost. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Tožniki na tem dvorišču nimajo vknjižene nobene pravice, zato na silo, na skrivaj ter protipravno uporabljajo omenjeno površino. Sporno zemljišče je last toženke in vključeno v spomeniško varstvo. Sodišče bi moralo odločati samo v obsegu postavljenega tožbenega zahtevka, in sicer vožnje s konkretnimi motornimi vozili in peš hoje. Če so odprta vrata omogočala enako možnosti dostopov, ko je bilo to pred njihovo postavitvijo, potem tožniki niso bili moteni. Tožniki so inscenirali pravdo in dosegli odstranitev vrat. Ob ogledu je sodišče prve stopnje preizkušalo vožnjo z vozili, ki tam niso nikdar vozila, poleg tega je sodišče dovolilo vožnjo tako, da so bila kršena določila cestnoprometnih predpisov. Navaja še, da sodišče prve stopnje zaključuje, da imajo vsi tožniki do svojih nepremičnin urejene tudi druge dostope, ki pa za vse njihove potrebe niso primerni. Tožniki so v tožbi sami navajali, da je ta dostop njih edini, vendar sploh niso dokazali in pojasnili, kako so konkretno izvajali svoja posestna upravičenja, sploh pa je bilo ob ogledu ugotovljeno, da imajo tudi druge možnosti dostopanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožniki so na vročeno pritožbo po svojem skupnem pooblaščencu odgovorili ter navajajo, da je v motenjski pravdi izključeno razpravljanje o lastninski pravici, česar toženka noče razumeti. Navajajo še, da je dejanje protipravno že, če motilec posega v dejansko posest in ni potrebno, da bi bilo posebej prepovedano. Sodišče prve stopnje ni odločalo o zadevi, ki sodi v upravno pristojnost, temveč je zgolj presojalo dejansko stanje pred in po motenju. Zavračajo tudi ostale pritožbene navedbe toženke in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevajo povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Področje stvarnega prava ureja Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odstavek 33. člena SPZ). V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). SPZ pa sodno varstvo odreka le takrat, kadar poseg v posest (motenje ali odvzem posesti) temelji na zakonu. V takem primeru, torej, ko motenje temelji na zakonu, ravnanje motilca izgubi lastnost protipravnosti, zato je pravdno sodišče, ki motenjski spor obravnava, to vprašanje (v okviru trditev pravdnih strank) dolžno presojati.

Tožniki so v tožbi trdili, da je toženka sporna kovinska vrata (kovinsko ograjo) postavila protipravno, toženka pa je nasprotno zatrjevala, da je za njihovo postavitev imela vsa potrebna dovoljenja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno ter ob obravnavanju toženkinega ravnanja pretresalo protipravnost le-tega. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ravnanje, storjeno v skladu z zakonitim gradbenim dovoljenjem, ni protipravno (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 6. 2005, opr. št. I Cp 2046/2005). Toženka ni zatrjevala, da bi za postavitev ograje pridobila zakonito gradbeno dovoljenje, je pa trdila, da ga ne potrebuje, saj gre za enostaven objekt, za katerega po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. list RS, št. 114/2003, v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to sicer drži, obenem pa se je (po oceni pritožbenega sodišča pravilno) oprlo na določbo 20. člena Pravilnika, ki določa, da morajo biti ograje od sosednjih zemljišč oddaljene najmanj pol metra, če je odmik manjši, pa morajo lastniki sosednjih zemljišč dati soglasje. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki izhaja iz ogleda in fotografij, da ograja ni bila oddaljena pol metra od obeh sosednjih zemljišč, medtem ko dejstva, da bi pridobila soglasje mejašev, toženka ni niti zatrjevala, je v celoti pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je njeno ravnanje protipravno.

Bistvo motenjske pravde je ugotavljanje dejanskega obsega posesti pred zatrjevanim motenjem ter posledice, tj. stanje, ki je nastalo zaradi motenja in zaradi katerega posestniki (konkretno tožniki) ne morejo več izvrševati (so)posesti v enakem obsegu, kot so to počeli prej. Sodišče prve stopnje je za vsakega izmed tožnikov posebej ugotovilo obseg izvrševanja (so)posesti. Dokazna ocena je izčrpna in prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, na toženkine pritožbene navedbe pa odgovarja naslednje: dejstvo, ali tožniki na tej nepremičnini imajo kako pravico, ki jih upravičuje do posesti, za odločanje v tej pravdi, kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, ni pravno-relevantno. Prav tako ni pravno odločilno dejstvo, ali imajo tožniki do te nepremičnine še kak drug dostop ali ne, saj motenjskega varstva ne gre zamenjevati z institutom nujne poti. Ob ugotovljenem dejstvu, da so tožniki imeli (so)posest v zatrjevanem obsegu ter s strani toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje neprerekanem dejstvu, da so bila ob vložitvi tožbe vrata zaprta, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je toženka tožnike motila v njihovi posesti. Tisti del pritožbenih navedb, v katerem toženka zatrjuje, da lahko tožniki posest ob odprtih vratih izvajajo v enakem obsegu kot pred postavitvijo ograje, torej predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pod pogoji drugega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP).

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker toženka s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikom pa je dolžna povrniti stroške, ki so jim nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnikom priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,46 EUR znaša 172,5 EUR, povečano za 20% DDV pa 207 EUR ter takso za odgovor na pritožbo v višini 39,65 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče tožnikom ni priznalo, ker so ti že zajeti v storitvi za sestavo odgovora na pritožbo.