Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do DDV.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu tako spremeni, da se znesek 42.702,49 EUR nadomesti z zneskom 38.825,63 EUR, znesek 45.253,74 EUR pa se nadomesti z zneskom 49.130,60 EUR. V ostalem se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 220,68 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 117780/2011 z dne 18.8.2011 vzdržalo v veljavi v 1. točki kolikor je toženi stranki naloženo, da plača 42.702,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2011 do plačila in v 3. točki, v presežku (45.253,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2011 dalje) pa je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki in zahtevek v tem delu zavrnilo (točka I. izreka sodbe). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Nasprotuje odločitvi sodišča v delu, ki se nanaša na manjše enote, parkirišča in hodnike. Glede manjših enot sodišče na eni strani navaja, da so kljub prepovedi glasbo vrteli – to toženka sama priznava, na drugi strani pa verjame toženi stranki, da so poslovodje prepoved spoštovale, zato pa ne navede niti enega razloga. Vprašljiva je delitev poslovalnic na male in srednje. Enotne delitve ni. Priča V. pa je povedal, da za majhno trgovino šteje poslovalnico 50 m2 velikosti. Manjše poslovalnice so tudi po 1.1.2007 imele naprave za preddvajanje glasbe in ker tožena stranka ni preverjala ali se prepoved glasbe spoštuje je logično in življenjsko sprejemljivo, da so manjše poslovalnice tudi po 1.1.2007 vsaj občasno uporabljale glasbo. Nadalje pritožba očita sodišču, da je zmotno in neživljenjsko odločilo, da mora biti datum oprave kontrole dodatno dokazno podprt npr. z računom. Kontrole so bile izvedene sicer zapisnikov v spisu ne bi bilo. Pa tudi tožena stranka ni zatrjevala, da kontrole niso bile izvedene. Sodišče ne bi smelo postavljati nekega dodatnega pogoja za veljavnost zapisnika o kontroli. Enako velja tudi za odločitev glede parkirišč in hodnikov, kjer je sodišče upoštevalo zgolj zapisnike s priloženim računom. Četudi parkirišča in hodniki niso opremljeni z zvočniki, se glasba iz poslovalnic v teh krajih sliši. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Glede enote P. in enote S., tožena stranka tožeči nikoli ni sporočila, da naj bi bili ukinjeni, čeprav je bila to njena obveznost. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži plačilo stroškov. Podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

3. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožena stranka. Navaja, da bi morala glede na to, da je sodišče kot temelj tožbenega zahtevka vzelo določilo OZ o neupravičeni obogatitvi, tožeča stranka dokazati prikrajšanje zaradi neplačila oziroma plačila DDV. Sklicuje se na odločitev višjega sodišča v zadevi II Cp 1051/2014. Tožeča stranka ni izkazala prikrajšanosti zaradi neplačila DDV, zato je zahtevek v tem delu potrebno zavrniti. Če sodišče temu ne bo sledilo, pritožba vztraja pri ugovoru zastaranja. Nadalje očita sodišču, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. V spisu so se pojavile listine, ki pa jih sodišče ni smelo upoštevati, zato je dokazna podlaga tožeče stranke v ponovljenem postopku bistveno drugačna od tiste v prvotnem. Posledica takega ravnanja sodišča je, da je odločitev v delu, ki se nanaša na srednje enote ostala enaka kot v prvotnem postopku. Tožeča stranka bi morala poskrbeti za dovolj pogoste in natančne kontrole pri toženi stranki in za vsak posamezni objekt v vtoževanem obdobju razen za večje enote z internim radiem, kjer predvajanje ni sporno, dokazati, da se je glasba sploh predvajala. Prvo sodišče se ni opredelilo do trditev tožene stranke v vlogi z dne 14.11.2012 kjer je tožena stranka pojasnila, da se je v seznamih navedena glasba predvajala v točno določenih objektih (objekti so tudi navedeni). V ostalih objektih je bila glasba distribuirana na CD ploščkih, na teh pa je bila nevarovana glasba. Tožeča stranka nasprotnega ni dokazala. Sklicuje se na izpoved prič V. in S. do katerih se prvo sodišče ni posebej opredelilo. Tožeča stranka ni dokazala, da se je glasba predvajala v vseh srednjih enotah. Sodišče je upoštevalo zgolj tiste zapisnike, kjer kontrolor glasbe ni zasledil, ko so bile kontrole opravljene (zapisnike je vložila tožena stranka). Sodišče se ni opredelilo do primerov, ko je šlo za predvajanje glasbe iz prodajnih artiklov. Napačna je tudi odločitev v zvezi z računom za drsališča za mesec marec 2008. Sodišče je dvakrat priznalo avtorski honorar za isti prostor, B., v višini 19,36 EUR. Pritožba predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi. Zavračata pritožbene navedbe nasprotne stranke in priglašata stroške odgovore na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

6. Tožeča stranka dokazuje, da tožena stranka v svojih poslovalnicah predvaja glasbo zlasti z zapisniki, ki jih kontrolorji izpolnijo ob obisku (kontroli) posamezne poslovne enote. Ni sporno, da je tožena stranka po 1.1.2007 poslovodjem manjših enot prepovedala uporabo oziroma predvajanje glasbe. Dokazno breme, da so manjše enote kljub prepovedi glasbo predvajale je na tožeči stranki. Prvo sodišče je zato pravilno glede teh poslovalnic priznalo zahtevek tožeče stranke za tiste poslovalnice, kjer je bilo zapisniško ugotovljeno, da se glasba je predvajala. Sodišče razume, da je težko nadzirati 500 ali več poslovalnic kot jih ima tožena stranka, a je v velikem interesu tožeče stranke, da uporabo glasbe dokaže. Od tožeče stranke se ne zahteva, da bi mesečno opravljala kontrole ampak vsaj vsakih nekaj mesecev, zlasti še ob dejstvih, ki jih zatrjuje tožena stranka (da je prepovedala predvajanje glasbe v manjših enotah, da je v srednjih predvajala nevarovano glasbo itd.). Pogostejše kontrole bi tožeči stranki bistveno olajšalo dokazovanje svojih trditev. Pritožbeno sodišče pa tudi sledi prvemu sodišču, ki je priznalo terjatve le za tista parkirišča in hodnike za katere je tožeča stranka predložila zapisnike. Zahteva za plačilo za vsa parkirišča in hodnike brez kakršnegakoli dokaza je preveč pavšalna in tako nedokazana, in zato neupoštevna. Neutemeljena pa je pritožba tudi glede P. in enote S. Očitno pregleda teh enot tožeča stranka ni opravila dalj časa. Tožena stranka pa je o ukinitvi poslovalnice predložila sklep uprave. Da gre za zaprte enote, pa je potrdil tudi kontrolor tožeče stranke A. Ker se glasba v poslovalnicah niti ni mogla predvajati, zahtevek tožeče stranke v tem delu ni utemeljen.

K pritožbi tožene stranke:

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka avtorski honorar za večje centre plačala. Glede manjših enot je sodišče odločilo, da je honorar dolžna plačati za tiste enote, kjer je bilo zapisniško ugotovljeno, da se je glasba predvajala. Sporni za toženo stranko pa so priznani zahtevki, ki se nanašajo na t.i. srednje enote. Pritožba očita sodišču, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sklicuje se na listine „ki so se kar naenkrat pojavile v spisu“. Navedba o listinah je pavšalna in zato neupoštevna, saj jo pritožbeno sodišče ne more preveriti. Da za posamezne kontrolorje v spisu ni niti enega zapisnika o kontroli, ki bi se nanašal na vtoževano obdobje – leto 2008, ničesar ne dokazuje. Sodišče je ugotavljalo stanje na podlagi zapisnikov kontrolorjev, ki so v vtoževanem obdobju opravili kontrole in tudi napisali zapisnike. Tožnica v spis ni vlagala zapisnikov iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka glasbe ni predvajala, kar je logično, saj ni imela nobenega interesa, da v spis vloži zapisnike za enote, kjer se glasba ne vrti, saj zahtevek za take enote ne bi bil utemeljen. Je pa take zapisnike tožena stranka vložila v spis in jih je sodišče upoštevalo.

8. Sodišče res ni posebej navajalo enot, ki jih je izpostavila tožena stranka in v katerih naj bi se predvajala le klasična glasba. Obrazložilo pa je, da seznam glasbe, ki ga je predložila tožena stranka ne potrjuje, da je šlo le za nevarovano glasbo. Tožeča stranka je v seznamu našla dela avtorjev, ki so še vedno avtorsko zaščitena.

9. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na račun za drsališče za mesec marec 2008. Tožena stranka je račun zavrnila (priloga B43). Nedvomno je tožeča stranka vse račune za drsališča, razen tu spornega, izstavljala D. N. s. p., ki je imel drsališča v najemu in je z njimi upravljal. Tožeča stranka ne pove, zakaj je ta račun izstavila toženi stranki in tudi z ničemer ne dokazuje, da se je glasba v mesecu marcu še vrtela. Pritožbi je bilo ugoditi in za priznani znesek 66,16 EUR s pripadki zahtevek tožeče stranke zavrniti.

10. Tožeča stranka je za gostinski obrat B. (računa za januar 2008 pod št. 224 in 225) obračunala honorar za uporabo radijskega sprejemnika in TV sprejemnika obakrat po 19,36 EUR z DDV. Nedvomno gre za isti prostor, ki sodi v skupino do 50 obiskovalcev. Po mnenju pritožbenega sodišča se v tem primeru ni mogoče sklicevati na zakonsko izjemo iz 57. člena ZASP (ne gre za obrat oziroma trgovino, ki proizvaja ali daje v promet fonograme). Ni pomembno na kakšen način uporabnik avtorsko glasbo v poslovnem prostoru predvaja. Nadomestilo za uporabo avtorskih del je potrebno plačati le enkrat Priznani znesek je bilo tako zmanjšati tudi za 19,36 EUR skupaj s pripadki.

11. Ko je sodišče prvič obravnavalo pritožbo v tej zadevi je obstajalo večinsko mnenje, da se tožeči stranki priznava tudi DDV v višini 8,5 %. V teku časa po juniju 2014 pa je prevladalo stališče, da tožeča stranka do DDV na podlagi trditev in dokazil, ki so bila predložena v postopku ni upravičena (odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 146/2015, II Cp 1701/2014 in še številne druge). Z vsemi temi zadevami pravdni stranki razpolagata, saj sta tudi v naštetih primerih tožeča oziroma tožena stranka. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki po priznanih računih od januarja do vključno junija 2008 brez priznanega DDV v višini 8,5 % in upoštevaje zavrnitev zahtevka po računih za drsališče in dvakratni račun za B. (obrazložitev v točki 9 in 10) je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 38.825,63 EUR.

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, vendar je uspeh pravdnih strank ostal na približno polovičnem uspehu za eno in drugo stranko. Odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka je zato pravilna (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12. Tožena stranka je delno uspela s pritožbo. Uspeh tožeče stranke sodišče ocenjuje na 10 % in v takšni višini ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, ki jih je sodišče odmerilo na znesek 2.206,82 EUR. To so stroški nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 1.019,20 EUR, materialni stroški v znesku 20,00 EUR in DDV v višini 22 % ter sodna taksa v znesku 939,00 EUR. Glede na uspeh je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 220,68 EUR pritožbenih stroškov.