Jedro

Sodišče prve stopnje je o lastništvu odločilo na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe ZVEtL-1. Ker je izkazano, da je bila lastninska pravica na obeh poslovnih prostorih prenesena že pred smrtjo E. E., dodatni sklep o dedovanju nima pravnega učinka za kakršnega se zavzema pritožnik. Ta ni mogel dobiti več pravic, kot jih je imel zapustnik ob smrti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dokončno vzpostavilo etažno lastnino na stavbi z ID znakom 001, stoječi na parc. št. 002, k. o. X z naslovom Z. in Y., Ljubljana, ugotovilo, kateri deli stavbe so splošni skupni deli stavbe, da ima stavba šestnajst posameznih delov in ugotovilo idealne deleže solastnine na splošnih skupnih delih stavbe v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov. Pri posameznih, na novo določenih/vzpostavljenih posameznih delih stavbe, je ugotovilo tudi obstoj lastninske pravice, med drugim za posamezna dela stavbe z ID znakom 001-1 in 001-13 v korist A. A. do celote in za posamezna dela stavbe z ID znakom 001-2 in 001-19 v korist B. B. in C. C., vsakega do 1/2 (X. točka izreka).

2. Udeleženec D. D. se pritožuje zoper zoper tisti del navedenega sklepa, s katerim je sodišče ugotovilo obstoj lastninske pravice za posamezna dela stavbe z ID znakom 001-1 v korist A. A. in z ID znakom 001-2 v korist B. B. in C. C., vsakega do 1/2. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da obstoji pri posameznem delu št. 1 in 2 njegova solastninska pravica do 1/5. Meni, da je z dodatnim sklepom o dedovanju I D 001/2002 z 11. 2. 2020 dokazal, da mu pripada solastniški delež na teh dveh posameznih delih do 1/5. S prodajno pogodbo, sklenjeno med E. E. kot prodajalcem in A. A. kot kupovalko, je slednja kupila lokal v pritličju v izmeri 13 m2 samo do 1/2 in ne do celote. Tudi kupca C. C. in B. B. ne izkazujeta lastništva posameznega dela stavbe z ID znakom 001-2 do celote. Iz pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, sklenjene med F. F. in E. E. ter B. B. in C. C., na katero se sklicuje sodišče, je razvidno, da sta F. F. in E. E. dovolila, da se kupca samo pri 4/5 nepremičnine, vpisane pri vl. št. 21, k. o. ..., vpišeta kot solastnika vsak do 2/5. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da sta bila oba poslovna prostora prodana pred smrtjo E. E. in da ne moreta biti del zapuščine.

3. Udeleženca postopka A. A. in B. B. sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Srž pritožbe je še vedno spor o lastništvu posameznih delov stavbe z ID št. 001-1 in 002-2. Ni sporno, da gre pri posameznem delu št. 1 za manjši poslovni prostor (v izmeri 13 m2), ki je lokacijsko obrnjen proti Z., pri posameznem delu št. 2 pa za večji poslovni prostor (v izmeri 51 m2), ki je z vhodom obrnjen proti Y. 6. Sodišče prve stopnje je o lastništvu odločilo na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).

7. Drži, kar ponavlja pritožnik, da je bilo z dodatnim sklepom o dedovanju I D 001/2002 z 11. 2. 2020 po pokojnem E. E. ugotovljeno, da v zapuščino spada tudi solastni delež do 1/5 posameznega dela stavbe z začasno id. št. 001-902, ki v naravi predstavlja dva poslovna prostora v pritličju stavbe v skupni izmeri 64 m2. Tudi drži, da je bila v zemljiški knjigi takrat pri posameznem delu z ID št. 902 (ki sestoji iz dveh poslovnih prostorov) vpisana solastninska pravica v korist E. E. do 1/5. Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je bila lastninska pravica na obeh poslovnih prostorih še pred smrtjo E. E. prenešena na udeležence A. A. in B. B. ter C. C. 8. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je dejanska etažna lastnina na stavbi nastala že v prejšnjem stoletju in da v zemljiški knjigi še ni bila vpisana na stavbi v celoti. Kot posamezni deli so bili vpisani deli z začasnimi oznakami, ki pa v katastru stavb ne obstajajo več. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska (priloga C 20 v spisu) je razvidno, da sta se F. F. in E. E. najprej vknjižila kot solastnika poslovnega prostora, ki obstoji iz dveh poslovnih prostor v skupni izmeri 64 m2, vsak do 1/2. Naknadno sta bila v elektronsko zemljiško knjigo po uradni dolžnosti vpisana ta dva poslovna prostora v pritličju z začasnim ID znakom 001-902, na podlagi v tem postopku izdelanega elaborata pa sta dobila ID znaka 1 in 2. 9. C. C. in B. B. sta dokazovala svojo lastninsko pravico na delu stavbe - poslovnem prostoru v pritličju obravnavane stavbe v izmeri 51 m2, obrnjenem na Z., ki ima sedaj ID znako 004, s prodajno pogodbo s 23. 9. 1996 in pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim s 25. 7. 2001 (obe pod prilogo C 11 v spisu). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja (kot tudi iz podatkov zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska) izhaja, da sta F. F. in E. E. podedovala dva poslovna prostora v pritličju stavbe v skupni izmeri 64 m2 (vsak do 1/2), nato pa sklenila dedni dogovor (ki sicer ni bil zemljiškoknjižno izveden), po katerem je postal F. F. izključni lastnik poslovnega prostora (v izmeri 13 m2), obrnjenega na Y., E. E. pa izključni lastnik poslovnega prostora (v izmeri 51 m2), obrnjenega na Z. Iz gornje pogodbe kot tudi iz same prodajne pogodbe s 23. 9. 1996, sklenjene med F. F. kot prodajalcem in B. B. ter C. C. kot kupcema (ki je bila upoštevana pri sklepanju uskladitvene pogodbe v letu 2001), je razvidno, da je F. F. leta 1996 prodal svoj poslovni prostor v celoti. Predmet prodaje je bil namreč poslovni prostor v izmeri 51 m2, ki ga je prodajalec pridobil z dogovorom o delitvi solastnine. Šlo je očitno za navidezno solastnino, saj sta se v pogodbi iz leta 2001 F. F. in E. E. dogovorila/ovrednotila, da predstavlja 4/5 obeh poslovnih prostorov v naravi poslovni prostor v izmeri 51 m2, last F. F.; poslovni prostor v izmeri 13 m2 pa predstavlja 1/5 obeh poslovnih prostorov in je last E. E. Kljub vknjiženi solastnini na delu stavbe je bila dejansko opravljena delitev solastnine. F. F. je namreč po sklenitvi dogovora razpolagal s svojim delom stavbe tako, da ga je prodal B. B. in C. C. Vsebina pogodbe s 25. 7. 2001 v povezavi s pogodbo s 23. 9. 2001, izkazuje, da je bil večji poslovni prostor prenesen v izključno lastnino udeležencev B. B. in C. C. Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim skupaj s prodajno pogodbo iz leta 1996 predstavlja pravno podlago za prenos lastninske pravice na večjem poslovnem prostoru v njuno korist. Veriga pravnih poslov, izhajajoč iz začetnega stanja vpisa solastninske pravice F. F. in E. E., je povezana.

10. Pritožnik vsebino pogodbe s 23. 9. 2001 napačno razume. Iz nje ne izhaja, da je dovoljena vknjižba do 4/5 poslovnega prostora v izmeri 51 m2 (sedanjega posameznega dela št. 2), temveč je E. E. po dogovoru s F. F. dovolil vknjižbo lastninske pravice pri obeh poslovnih prostorih (v izmeri 64 m2) v korist F. E. do 3/10, ki je tako skupaj z 1/2, postal lastnik do 4/5, kar v naravi predstavlja večji poslovni prostor. Zato je bila nato tudi vknjižba v korist B. B. in C. C. dovoljena za vsakega do 2/5 obeh poslovnih prostorov. Kljub tako vknjiženi (navidezni) solastnini, je bila lastninska pravica na poslovnem prostoru, ki se navezuje na sedanji posamezni del stavbe z ID znakom 001-2, izkazano prenesena še pred smrtjo E. E. na udeleženca B. B. in C. C. v celoti.

11. Pravni temelj pridobitve lastninske pravice na drugem poslovnem prostoru v izmeri 13 m2, ki ima sedaj oznako ID 001-1, v korist udeleženke E. E., pa je izkazan s prodajno pogodbo s 1. 10. 1999 (priloga D 2 v spisu), iz katere izhaja (upoštevaje zgoraj predstavljeni dogovor med F. F. in E. E., kdo postane izključni lastnik tega poslovnega prostora), da je bil predmet prodaje manjši poslovni prostor v celoti. Pritožnik tudi vsebino pogodbe s 1. 10. 1999 napačno razume, ko meni, da je kupovalka kupila manjši lokal samo do 1/2. Takšne razlage vsebina pogodbe ne omogoča, tudi ne v povezavi s 5. členom, ki vsebuje intabulacijsko klavzulo. Ker sta bila ob sklenitvi pogodbe v zemljiški knjigi oba solastnika F. F. in E. E. pri obeh poslovnih prostorih vpisana kot solastnika do 1/2, čeprav sta dejansko pred tem opravila delitev solastnine (in nato še ovrednotenje, kolikšen delež glede na oba prostora predstavlja eden), je dovoljenje vknjižbe v korist udeleženke na deležu do 1/2 na nepremičnini treba razlagati tako, da je bilo na udeleženko še pred smrtjo E. E. prenesena lastninska pravica na njegovem manjšem poslovnem prostoru.

12. Ker je izkazano, da je bila lastninska pravica na obeh poslovnih prostorih prenesena že pred smrtjo E. E., dodatni sklep o dedovanju nima pravnega učinka za kakršnega se zavzema pritožnik. Ta ni mogel dobiti več pravic, kot jih je imel zapustnik ob smrti.

13. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

14. Odločitev v tej zadevi pa ni ovira, da udeleženec svojega zahtevka ne bi mogel uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).