Jedro

Odškodnine za duševne bolečine zaradi negotove eksistence ZOR ne pozna (kar bi pomenilo, da taka škoda ni pravno priznana), poleg tega pa jo revident poveže še z odškodnino za strah. Zato bi moralo sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 311. člena ZPP/77 (vodstvo glavne obravnave) najprej razčistiti, kakšno nepremoženjsko škodo tožnik uveljavlja (v reviziji navaja, da uveljavlja odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti) in v kakšnem znesku postavlja vsakega od odškodninskih zahtevkov, če sta dva.

Pri plači, terenskem dodatku in regresu gre za plačilo obveznosti, ki jo predstavlja vsota denarja oziroma denarna obveznost. Za take obveznosti veljajo določbe 394. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), da mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost. Takih denarnih obveznosti ni mogoče valorizirati, načelu popolne odškodnine pa je zadoščeno z uporabo instituta zakonitih zamudnih obresti, kot je to določeno v določbi 277. člena ZOR.

Izrek

I. 1. Revizija se v delu, ki se nanaša na - neto plačo za čas od 9.10.1981 do 30.9.1986 s pripadki, - regres za letni dopust za čas od 9.10.1981 do 30.9.1986 s pripadki in - terenski dodatek v znesku 313,00 SIT s pripadki zavrže. 2. Reviziji se delno ugodi in se v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2,000.000,00 SIT s pripadki, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem delu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

II.

Revizija se v delu, ki se nanaša na odškodnino za škodo zaradi neizplačila plače, terenskega dodatka in regresa v znesku 15,363.241,30 SIT s pripadki in pavšalno odškodnino v znesku 404.526,00 SIT s pripadki, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in odločilo, - da mu je tožena stranka dolžna izplačati od bruto zneska 195,87 SIT neto plačo za čas od 9.10.1981 do 30.9.1986 in mu od zneskov, od katerih so odšteti davki in prispevki za posamezna obdobja, plačati zakonite zamudne obresti, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo, - da mu je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust za čas od 9.10.1981 do 30.9.1986 v skupnem znesku 3,01 SIT s pripadki, zavnilo pa višji tožbeni zahtevek iz tega naslova.

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožniku tožena stranka dolžna plačati - terenski dodatek za čas od 9.10.1981 do 30.9.1986 v skupnem znesku 313,00 SIT s pripadki, - odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi neizplačila plače, terenskega dodatka in regresa v skupnem znesku 15,363.241,30 SIT s pripadki, - odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2,000.000,00 SIT s pripadki in - pavšalno odškodnino v znesku 404.526,00 SIT s pripadki.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zvišalo v točki 1 izreka sodbe določen znesek bruto plače s 195,87 SIT na 197,21 SIT in znesek 29,70 SIT, od katerega je odšteti znesek za davke in prispevke in od te razlike plačati zakonite zamudne obresti od 1.1.1986 dalje do plačila, na znesek 31,04 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zoper celoten zavrnilni del zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, kar je tudi posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudaril je, da postopek v tej zadevi teče že od leta 1981 in da so se v tem času na območju Slovenije dogajale spremembe v monetarnem sistemu, to pa so okoliščine, ki so bistvene za odločitev. Ni soglašal z mnenjem izvedenca, saj ta pri izdelavi izvedenskega mnenja ni upošteval nekaterih, za podajo mnenja odločilnih dejstev, kot so nadomestila za čas bolniškega staleža, metodologije izračuna, smotrnost uporabe nekaterih podatakov, ugotovitev o času dela pri drugem delodajalcu, namen terenskega dodatka, znesek pričakovane plače. Zato so zaključki v zvezi s temi vprašanji napačni. Glede terenskega dodatka, odškodnine za nepremoženjsko škodo, pavšalne odškodnine in popolne odškodnine, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni izvedlo vseh dokazov in ni upoštevalo vseh elementov. Nesprejemljivo je, da mu je tožena stranka po dolgoletnem pravdanju plačala le 3 % svojih obveznosti, s priznanimi stroški pa je lahko pokril samo stroške izvedenca. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77).

Revizija v enem delu ni dovoljena.

Dovoljenost revizije je treba ugotavljati glede na določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP/77). To pomeni, da je revizija ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, praviloma dovoljena takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP/77, če ZDSS ne določa drugače (n. pr. 25. člen). Šteje se, da je spor zaradi plačila regresa za letni dopust premoženjski spor.

V prvem odstavku 382. člena ZPP/77 je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugi odstavek istega člena določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 8.000,00 SIT (tožba je bila vložena že leta 1981), oziroma kot to določa tretji odstavek, tega zneska ne presega vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da terjatve tožnika, glede katerih je bila revizija zavržena, ne dosegajo zneska 8.000,00 SIT, tako da po mnenju revizijskega sodišča revizija glede tistih zahtevkov ni dopustna. Zato je revizijsko sodišče revizijo v delih, kjer vrednostna meja ni dosežena, v skladu z določbo 392. člena ZPP/77 kot nedopustno zavrglo (1. točka sklepa te odločbe).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki se upošteva po uradni dolžnosti.

Odškodnina za nepremoženjsko (negmotno, moralno škodo) škodo se lahko prizna samo, če ji pravni red priznava pravno sankcijo (pravno priznana škoda). Zato je v prvem odstavku 200. člena ZOR določeno, da sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah.

Revident je s pripravljalno vlogo z dne 23.1.1996 opredelil svoj tožbeni zahtevek in med drugim zahteval za duševne bolečine, ki so posledica negotove eksistence, hude skrbi za lastno eksistenco in za eksistenco družine, ter v zvezi s tem za utrpljeni strah visoke intenzitete, ki ga je trpel v času od 9.10.1981, ko je bil brezposeln, odškodnino v znesku 2,000.000,00 SIT s pripadki.

Odškodnine za duševne bolečine zaradi negotove eksistence ZOR ne pozna (kar bi pomenilo, da taka škoda ni pravno priznana), poleg tega pa jo revident poveže še z odškodnino za strah. Zato bi moralo sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 311. člena ZPP/77 (vodstvo glavne obravnave) najprej razčistiti, kakšno nepremoženjsko škodo tožnik uveljavlja (v reviziji navaja, da uveljavlja odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti) in v kakšnem znesku postavlja vsakega od odškodninskih zahtevkov, če sta dva. Sodišče pa tudi ni moglo ugotoviti, če je revident ob prenehanju delovnega razmerja in grozeči izgubi eksistence pretrpel strah in če ga je, koliko časa je trajal in v kakšni intenzivnosti, ker ga o tem sploh ni zaslišalo. Zato je pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo vseh za odločitev relevantnih dejstev.

Ker je sodišče pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine in strah zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP/77).

Revident je uveljavljal odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi neizplačila plače, terenskega dodatka in regresa v skupnem znesku 15,363.241,30 SIT s pripadki, kar naj bi bilo utemeljeno z uporabo instituta popolne odškodnine. Pri plači, terenskem dodatku in regresu gre za plačilo obveznosti, ki jo predstavlja vsota denarja oziroma denarna obveznost. Za take obveznosti veljajo določbe 394. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), da mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost. Takih denarnih obveznosti ni mogoče valorizirati, načelu popolne odškodnine pa je zadoščeno z uporabo instituta zakonitih zamudnih obresti, kot je to določeno v določbi 277. člena ZOR. Zato je sodišče glede tega dela zahtevka odločilo pravilno in materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

Čeprav imajo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo od leta 1993 dalje (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93 in 40/97) določbo, da pripada delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja odškodnina (četrti odstavek 23. člena SKPG iz leta 1993) oziroma pogodbena kazen (28. člen SKPG iz leta 1997), revidentu taka odškodnina oziroma pogodbena kazen ne pripada. V času, ko mu je prenehalo delovno razmerje, instituta odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja takrat veljavni predpisi niso predpisovali, zato mu odškodnine v znesku 404.526,00 SIT s pripadki, ne glede na kasnejše spremembe v pozitivnih predpisih, nižji sodišči nista mogli priznati. Z zavrnitvijo tega dela zahtevka zato materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, ki se nanaša na popolno odškodnino v znesku 15,363.241,30 SIT s pripadki zaradi neizplačane plače, terenskega dodatka in regresa in odškodnino v znesku 404.526,00 SIT s pripadki zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Revident je vložil revizijo tudi zoper stroškovni izrek. Ker je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno in ker se odločitev o stroških sodišča vedno šteje kot sklep (peti odstavek 129. člena ZPP/77), v skladu z določbo 400. člena ZPP/77 revizija zoper stroškovni izrek ni dovoljena.

Sodišče je določbe ZOR in ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).