Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, saj je ugotovilo, da želi z njo tožnik urediti nekaj, kar ni predmet zahtevka v tej pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče razpisati narok ter izvesti materialno procesno vodstvo. Sodišču očita, da ne razlikuje med zavarovalno začasno odredbo ter med ureditveno začasno odredbo. Tožeča stranka s predlagano začasno odredbo želi doseči, da sodišče naloži toženi stranki plačilo polovice že prejetih najemnin od dneva izdaje sodne odločbe o začasni odredbi. Sodišče je spregledalo, da želi tožeča stranka zavarovati kasnejšo izvršbo iz naslova plačanih najemnin. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, odločitev pa je sprejeta v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče ni analiziralo procesnega gradiva tožeče stranke. Odločba tudi nima razlogov o pogojih za izdajo zavarovalne začasne odredbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasne odredbe so urejene v 25. poglavju Zakona o izvršbi in zavarovanju(1) po katerem se odločbe izdajajo praviloma brez narokov. Zatrjevana kršitev, da bi moralo sodišče pred sprejetjem odločitve razpisati narok, česar pa ni storilo, ni podana. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlagano začasno odredbo, saj je ugotovilo, da želi z njo tožnik urediti nekaj, kar ni predmet zahtevka v tej pravdi. Tožnik vtožuje plačilo denarnega zneska iz naslova zapadlih nadomestil zaradi ravnanja skupnega lastnika, ki tožniku onemogoča izvrševanje njegovih lastninskih upravičenj na skupnem premoženju. V zavarovanje te terjatve je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe.

6. Iz izreka začasne odredbe izhaja, naj tožena stranka do izteka vseh posameznih najemnih pogodb oziroma najemnih razmerij tožeči stranki začasno mesečno, najkasneje do 20. v mesecu za tekoči mesec plačuje njegovemu solastnemu deležu ustrezen del najemnin. S predlagano začasno odredbo tožnik ne zavaruje vtoževane denarne terjatve, niti bodoče izvršbe. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, tožnik s predlagano začasno odredbo ureja nekaj, kar ni predmet zahtevka v tej pravdi.

7. Tožnik v pritožbi navaja, da z začasno odredbo zahteva plačilo polovice že plačanih (prejetih) najemnin, kar pa iz izreka začasne odredbe ne izhaja. Predlagana začasna odredba nalaga toženi stranki začasno mesečno plačevanje tožeči stranki ustreznega dela prejetih najemnin. To kaže na plačilo bodočih terjatev iz naslova najemnin.

8. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da predlog za izdajo začasne odredbe ne služi zavarovanju tožnikove terjatve in je zato neutemeljen, se prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ni ukvarjalo z ugotavljanjem obstoja ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Pritožbeni očitki o tem, da izpodbijani sklep nima razlogov o pogojih za izdajo začasne odredbe, so neutemeljeni.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani skelp potrditi (2. točka 365.člena ZPP).

op. št. (1) Uradni list RS, št. 51/1998 in naslednji, v nadaljevanju ZIZ