Jedro

Tožeča stranka svoj pravni interes za udeležbo v navedenem postopku utemeljuje z začasnim dovoljenjem za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del ter z dejstvom, da je pri toženi stranki vložila vlogo za spremembo tega začasnega dovoljenja v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije.

Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vstop v zgoraj navedeni postopek kot stranska udeleženka. Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP bi tožeča stranka svoj pravni interes izkazovala le v primeru, če bi imela trajno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, kar pomeni, da bi izpolnjevala za to tudi vse zakonske pogoje. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati niti na svojo vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije. Iz jezikovne razlage določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP namreč izhaja, da se nanaša na primere, ko je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, ne pa na primere, ko bi več pravnih oseb zahtevalo pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Urad RS za intelektualno lastnino (Urad) zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in pravic avtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev v avdiovizualnih delih in filmskih producentov do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, izvedb v avdiovizualnih delih in videogramov, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe. V obrazložitvi navaja, da je 23. 7. 2010 tožeča stranka vložila vlogo, s katero uveljavlja svojo udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic za primer kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih Zavodu A. Pravni interes tožeča stranka izkazuje z navedbami, da ima veljavno dovoljenje, ki jo zavezuje in upravičuje, da obvezno kolektivno upravlja avtorsko pravico kabelske retransmisije avdiovizualnih del po 31. členu v zvezi s 4. točko 147. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter da je 17. 7. 2010 pri Uradu podala vlogo za spremembo začasnega dovoljenja št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001 v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije. Urad zahtevo tožeče stranke zavrača kot neutemeljeno, pri čemer se sklicuje na določbe drugega in petega odstavka 142. ter na prvi in drugi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in poudarja, da je tožeča stranka imetnik začasnega dovoljenja št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001 za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. V začasnem dovoljenju je tudi že odločeno, da le-to velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Kot imetnik začasnega dovoljenja je tožeča stranka že 23. 10. 2008 zahtevala vstop v postopek izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih Zavodu A. in svoj pravni interes tudi v prvi vlogi izkazovala z enakimi argumenti kot v predmetni vlogi. Urad je njeno zahtevo z dne 23. 10. 2008 s sklepom z dne 17. 3. 2009 že zavrnil in Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010 navedeni sklep potrdilo in svojo odločitev podprlo z obrazložitvijo, da tožeča stranka z razlogi, ki jih navaja, zasleduje le svoj dejanski interes, ne pa tudi pravnega. Po mnenju sodišča bi tožeča stranka za podelitev statusa stranskega udeleženca glede na 3. odstavek 149. člena ZASP svoj pravni interes izkazovala le v primeru, če bi imela trajno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih, kar pomeni, da bi izpolnjevala za to tudi vse zakonske pogoje. Urad v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da tožeča stranka v svoji vlogi z dne 23. 7. 2010 navaja enake razloge, kot jih je uveljavljala že v svoji prvi vlogi za vstop v postopek, s to razliko, da dodatno navaja, da je 19. 7. 2010 podala vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v stalno. Zaradi navedenega Urad njene zahteve ni zavrgel, temveč je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, saj tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku, začetem na zahtevo Zavoda A. Ne glede na vložitev vloge za spremembo začasnega dovoljenja v stalno je še vedno zgolj imetnik začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih, s čimer pravna korist ni izkazana. Tudi nova okoliščina, da je vložila vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v trajno, ne izkazuje njenega pravnega interesa, saj bi bila njena pravna korist v postopku odločanja o izdaji dovoljenja Zavoda A. lahko prizadeta le v primeru, če bi že imela stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje istih pravic, na katere bi se nanašala zahteva Zavoda A. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je kolektivna organizacija, ki združuje avtorje in imetnike pravic z glasbenega in tudi z avdiovizualnega področja, saj razpolaga z dvema dovoljenjema, in sicer št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998 in št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001. Sklicuje se na določbo 72. člena ZASP in poudarja, da kolikor bi Urad dovoljenje Zavodu A. izdal, bi to direktno vplivalo na avtorsko pravico avtorjev in imetnikov pravic, ki jih zastopa sama, saj ti pravic svoje, sicer ustavno zajamčene avtorske pravice, sami sploh ne morejo uveljavljati, prav tako pa tudi ti niso sodelovali v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. Poudarja, da ji Urad v postopku priznanja lastnosti stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. ni dal možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar pomeni, da ji ni dal možnosti, da bi realizirala svojo ustavno pravico, ki se rezultira v načelu zaslišanja stranke. Zato je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Da se tudi Urad zaveda, da izdano dovoljenje Zavodu A. posega v pravni položaj, pravice in koristi tožeče stranke, po njenem mnenju izhaja iz dopisa z dne 21. 10. 2010, s katerim je bilo tožeči stranki vročeno izdano dovoljenje št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010. Navaja, da se je 19. 4. 2010 na 13. redni seji skupščine tožeče stranke k njej pripojilo Društvo AVA., tako da je od dneva pripojitve tožeča stranka postala pravni naslednik obeh društev, kar je potrdila tudi UE Domžale. Poudarja, da izpolnjuje vse pogoje za stalno uveljavljanje pravic na avdiovizualnih delih ter meni, da je najprimernejša organizacija za upravljanje pravic za avdiovizualnih delih, kar je dokazala tudi z dosedanjim upravljanjem in zbiranjem avtorskih nadomestil, zato je 19. 7. 2010 podala vlogo za spremembo začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001 v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije. Tako je bil Urad seznanjen, da v času vodenja postopka izdaje dovoljenja Zavodu A. obstaja še ena kolektivna organizacija, ki ščiti enake pravice kot Zavod A. in bi že iz tega razloga moral ravnati v skladu s pravilnim procesnim vodenjem postopka in po uradni dolžnosti poskrbeti, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Izpostavlja tudi, da 149. člen ZASP ne ločuje med stalnim in začasnim dovoljenjem. Prepričana je, da je Urad napačno tolmačil pojem „pravnega interesa“ in „pravne koristi“. Ali bo Zavod A. lahko zagotovil učinkovitejše upravljanje z avtorskimi pravicami, bi Urad lahko ugotovil le tako, da bi medsebojno primerjal sposobnost uveljavljanja tožeče stranke in Zavoda A. To pa bi lahko storil le tako, da bi v postopku sodelovala tožeča stranka, saj drugače primerjalne analize sposobnosti dveh različnih subjektov ni mogoče izvesti. Že zato bi morala tožeča stranka sodelovati v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic Zavodu A. Urad pa je v postopku omogočil zgolj Zavodu A., da je ščitil svoje interese, navajal dejstva in predlagal dokaze, s tem pa je Urad kršil ustavno načelo enakega varstva. Izpostavlja, da Urad ni pa presojal (novega) dejanskega stanja, to je da tožeča stranka po pripojitvi društva AVA dejansko združuje v društvo tudi avtorje in imetnike pravic na avdiovizualnih delih in da upravlja z repertoarjem avdiovizualnih del. S tem je bilo kršeno načelo materialne resnice po 8. členu ZUP. Poudarja tudi, da se je v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. odločalo o načinu izvrševanja ustavne pravice (60. člen Ustave RS) iz ustvarjalnosti avtorjev in članov in pooblastiteljev tožeče stranke. Meni, da razlika med začasnim in trajnim dovoljenjem v konkretnem primeru ni relevantna. V vsakem primeru, pa naj bo izdano začasno ali trajno dovoljenje, je z izdajo novega dovoljenja in prenehanjem dotedanjega, dejansko poseženo v pravni položaj imetnika takega dotedanjega dovoljenja. Dejstvo, da je bilo tožeči stranki dovoljenje izdano na podlagi 189. člena ZASP, ne more vplivati na to, da ne bi imela interesa za udeležbo v postopku, v katerem se odloča o prenehanju njenega dovoljenja. Prepričana je, da izpodbijani sklep odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (X Ips 371/2005, I Up 27/2004, I Up 201/2003) ter od prakse Ustavnega sodišča RS (Up 3/97, Up 257/03). Izdaja dovoljenja Zavodu A. bi namreč imela za posledico spremembo pravnega položaja tožeče stranke, saj bi s tako odločitvijo sama dovoljenje izgubila. Pri tem po njenem prepričanju dejstvo, da ji je bilo izdano zgolj začasno dovoljenje, ne more imeti nobene vloge, saj je tudi na podlagi začasnega dovoljenja v skladu z ZASP pridobila pravice in bo v take pravice poseženo, ne glede na to, da se dovoljenje imenuje „začasno“. Urad pa je z izdajo dovoljenja Zavodu A. posegel tudi v dovoljenje tožeče stranke št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, kar je izvedela šele, ko je navedeno dovoljenje prebrala. Poudarja, da je sama kolektivna organizacija, katere obstoj je pogojen z izdajo dovoljenja v kolektivno upravljanje določenih avtorskih pravic. Brez dovoljenja namreč tožeča stranka ne more delovati, dolžna pa je zaščititi interese in ustavno pravico avtorjev in imetnikov pravic, ki so jo pooblastili. V nadaljevanju tožbe še navaja, da se trajno dovoljenje, ki ji je bilo izdano, med drugim nanaša na male pravice in ji dovoljuje kolektivno upravljanje „avtorskih pravic na delih s področja glasbe v naslednjih primerih njihovega izkoriščanja....javne priobčitve neodrskih del (male pravice), vključno s kabelsko retransmisijo“. Zaradi posega Urada v navedeno pravnomočno trajno dovoljenje, se je le-to spremenilo, s čimer se je spremenil tudi pravni položaj tožeče stranke in položaj avtorjev, kar vse vpliva na pravni interes in koristi tožeče stranke. Navedeno pa nedvomno pomeni, da je Urad ravnal v nasprotju z načelom zaščite pravic iz ustvarjalnosti in v nasprotju z javno koristjo, ki bi ji moral slediti. Izpostavlja tudi, da je na trgu zaradi izdanega dovoljenja Zavodu A. nastalo kaotično stanje, saj uporabniki avtorskih del, ki se retransmisirajo v preko 160 programih (pretežno tujih), ne vedo, komu poravnati svoje obveznosti. Navaja še, da je pogodbe s kabelskimi operaterji podpisala za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, vendar svojih zakonskih in civilnih pravic in obveznosti ne more izvrševati, ker je Urad s svojim aktom grobo posegel vanje. Meni, da jo Urad očitno diskriminira, saj v podobnih zadevah drugim kolektivnim organizacijam priznava pravni interes. Po vsem povedanem sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in s sodbo odloči tako, da ugodi predlogu tožeče stranke za priznanje lastnosti stranke v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A., ki ga vodi Urad, tako da se zahtevi tožeče stranke z dne 22. 7. 2010 za priznanje lastnosti stranke oziroma vstop stranke v postopek izdaje dovoljenja Zavodu A. za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Uradu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in meni, da tožba ni utemeljena. V nadaljevanju odgovarja na posamezne tožbene navedbe. Poudarja, da je dovoljenje pristojnega organa za kolektivno upravljanje določenih pravic na določenih delih konstitutivni element kolektivne organizacije. Zaradi tega tožeča stranka na podlagi „rednega“ dovoljenja upravlja pravice avtorjev na glasbenih avtorskih delih, ne pa tudi pravice avtorjev na avdiovizualnih delih, saj za to nima dovoljenja. Do izdaje dovoljenja Zavodu A. je tožeča stranka le začasno kolektivno upravljala zgolj avtorske pravice na avdiovizualnih delih v primeru njihove kabelske retransmisije kot pravna oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravega „rednega“ dovoljenja za kolektivno upravljanje teh pravic. Ker tožeča stranka nikoli ni bila kolektivna organizacija imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, ne more imeti nobenega pravnega interesa v postopku, ki je tekel na podlagi zahteve druge pravne osebe – Zavoda A. Zgolj zaradi vključitve nekaterih posamičnih avtorjev avdiovizualnih del oziroma zaradi pripojitve društva AVA tožeča stranka še ni postala kolektivna organizacija imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, saj za to nima dovoljenja pristojnega organa. V zvezi s sklepanjem tožeče stranke, da naj bi dejstvo, da ji je tožena stranka vročila odločbo št. 31227-1/2008-129, pomenilo, da se je zavedala, da navedena odločba posega v pravni položaj in koristi tožeče stranke, obrazlaga, da jo je zgolj obvestila o izdanem dovoljenju Zavodu A., na podlagi katerega je prenehalo veljati njeno začasno dovoljenje št. 800-3/00-3. Ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz 148. in 149. člena ZASP, pa bo tožena stranka presojala v postopku izdaje dovoljenja, začetem na zahtevo tožeče stranke. Izpostavlja tudi, da ni bilo poseženo v dovoljenje tožeče stranke z dne 12. 3. 1998, kot trdi tožeča stranka, saj se slednje nanaša na imetnike pravic na avtorskih glasbenih delih, odločba št. 31227-1/2008-129 pa na imetnike pravic na avdiovizualnih delih, v primeru pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje pa še na imetnike pravic na izvedbah v avdiovizualnih delih in imetnike pravic na videogramih. Tožena stranka zavrača tudi vse očitke glede diskriminacije tožeče stranke. V vseh postopkih izdaje začasnega ali rednega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke ali Zavoda B., je priznala status stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja vsem kolektivnim organizacijam – tožeči stranki, Zavodu B., C. in D. V primeru pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovalnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, gre namreč za povsem drugačno pravno in dejansko stanje, saj gre za nadomestilo, ki po 154. členu ZASP pripada vsem upravičencem skupaj, zato lahko pravico do tega nadomestila uveljavljajo in upravljajo le vsi skupaj in imajo vse kolektivne organizacije izdano dovoljenje za delitev tega nadomestila. V primeru avtorske pravice kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih pa so upravičenci le imetniki te avtorske pravice, ki do izdaje odločbe št. 31227-1/2008-129 še niso imeli svoje kolektivne organizacije.

V pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2011 se tožeča stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 146/2010 z dne 20. 10. 2010. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2011 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 146/2010 odgovarja, da je v navedeni sodbi Upravno sodišče po njenem prepričanju zmotno uporabilo materialno pravo. Meni namreč, da se določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP nanaša na položaj, ko je že izdano dovoljenje kolektivni organizaciji in ne na položaj, ko bi več pravnih oseb zahtevalo pridobitev statusa kolektivne organizacije. Namen te odločbe je, da lahko tožena stranka po tem, ko je eni kolektivni organizaciji že dano dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic, to dovoljenje odvzame in izda novo dovoljenje drugi pravni osebi, če bi ta zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in bi na podlagi pogodb z avtorji opravljala obsežnejši repertoar varovanih del, kot obstoječa kolektivna organizacija. Meni, da bi v primeru obligatorne združitve postopkov za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje zgolj na podlagi na videz delno enakega zahtevka, poleg možnosti neomejenega zavlačevanja sprejema odločbe o izdaji dovoljenja, nastale še druge negativne posledice, saj bi bili prizadeti interesi tako imetnikov pravic, ki naj bi jih kolektivno upravljala pravna oseba, ki želi pridobiti dovoljenje (ker pravic ne bi nihče upravljal, imetniki ne bi prejeli avtorskih honorarjev ali nadomestil, do katerih so upravičeni), kot tudi interesi uporabnikov varovanih del za zakonito uporabo del. Poleg tega bi prvi vložnik zahteve za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje povsem neutemeljeno utrpel posledice zavlačevanja postopkov drugih vložnikov, čeprav bi prvi izpolnil vse pogoje za pridobitev dovoljenja.

V vlogi z dne 31. 3. 2011 tožeča stranka odgovarja na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi in vztraja pri vseh svojih navedbah in predlaganih dokazih. V pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2011 pa se sklicuje na pravno mnenje Inštituta za javno upravo, ki ga tudi prilaga in navaja, da je treba upoštevati, da ji je bilo na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP izdano pravnomočno dovoljenje, s katerim ji je bila podeljena pravica do kolektivnega upravljanja avdiovizualnih del, v primeru kabelske retransmisije. Zato bi morala imeti v postopku možnost, da kot stranski udeleženec prepreči izdajo tega dovoljenja in s tem poseg v svoj pravni položaj (prenehanje pravice do kolektivnega upravljanja avtorskih del oziroma sklopa pravic iz 146. člena ZASP, ki se nanašajo na kolektivno upravljanje avtorskih pravic). Četudi je bila odločba, izdana tožeči stranki, začasne narave, so iz nje izvirale pravice. Tudi ko pravice izvirajo iz začasne odločbe in so bile tožeči stranki dane kot organizaciji, ki ne izpolnjuje pogojev, je le-ta na podlagi te začasne odločbe pridobila določene pravice. Odločanje o prenehanju pravic iz pravnomočne odločbe pa je nedvomno poseg v pravni (in ne le poseg v dejanski) položaj tožeče stranke. Meni tudi, da mora odločba, ki poseže v začasno odločbo po 189. členu ZASP, vsebovati izrecno določilo o tem, da razveljavlja začasno odločbo. Ustavno pravno nedopustna je zakonska ureditev oz. tolmačenje le-te, po kateri odločba (bodisi trajna ali začasna) preneha že s samim nastopom nekega negotovega dejstva - s samo ustanovitvijo (izdajo dovoljenja) drugi kolektivni organizaciji. Drugi argument za priznanje stranske udeležbe v postopku izdajanja dovoljenja Zavodu A. pa predstavlja dejstvo, da je tožeča stranka še pred končno odločitvijo o vlogi Zavodu A. tudi sama podala zahtevo za pridobitev trajnega dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih v primerih kabelske retransmisije. Pri tem se, že kot v predhodni vlogi, sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 146/2010. Poudarja pa tudi, da nujnost zagotoviti možnost udeležbe, ne le tistih, ki so podali vlogo, temveč vseh zainteresiranih, izhaja tudi iz pravil konkurenčnega prava EU, ki zahteva, da se v postopku podeljevanja izključne pravice, le-ta podeljuje v konkurenčnem postopku, torej v postopku, v katerem imajo možnost sodelovati vsi zainteresirani in ne le tisti, ki so v trenutku odločanja organa slučajno podali vlogo, kot določa 106. člen Pogodbe o delovanju EU.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2011 odgovarja na navedbe tožeče stranke v predhodni pripravljalni vlogi, in sicer poudarja, da je v začasnem dovoljenju izrecno določeno, da velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. V postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. se torej ni odločalo o prenehanju pravic tožeče stranke, temveč o izdaji dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic Zavodu A. Z izdajo tega dovoljenja je bil izpolnjen rok oziroma razvezni pogoj iz začasnega dovoljenja št. 800-3/00-3, zato je le-to prenehalo veljati, o čemer je bila tožeča stranka obveščena. Meni tudi, da v primeru začasnega dovoljenja št. 800-3/00-3 ne gre za začasno odločbo po 221. členu ZUP, saj se z njo niso pred koncem postopku začasno uredila posamezna vprašanja ali razmerja, temveč je začasno dovoljenje odločba, ki jo je tožena stranka izdala o zadevi na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, ki je tekel na zahtevo stranke (207. člen ZUP). Tožena stranka je z njo odločila o zahtevku tožeče stranke, saj je sama vložila zahtevo za izdajo začasnega dovoljenja. Ker je bilo v začasnem dovoljenju že določeno, kdaj le-to preneha veljati, v odločbi št. 31227-1/2008-129 o vprašanju začasnega dovoljenja ni bilo treba ponovno odločati.

Zavod A., kot stranka z interesom, na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve tožeče stranke za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in pravic avtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev v avdiovizualnih delih in filmskih producentov do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, izvedb v avdiovizualnih delih in videogramov, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe. Tožeča stranka svoj pravni interes za udeležbo v navedenem postopku utemeljuje z začasnim dovoljenjem št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001 za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del ter z dejstvom, da je 19. 7. 2010 pri toženi stranki vložila vlogo za spremembo začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001 v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije.

Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vstop v zgoraj navedeni postopek kot stranska udeleženka. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 8/10) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po določbi drugega odstavka 43. člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V obravnavani zadevi pravno korist za vstop v postopek opredeljuje ZASP (Uradni list RS, št. 21/95 do 68/08). Po presoji sodišča se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP, po kateri pristojni organ ne izda dovoljenja, če je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija. Z izdajo dovoljenja novi organizaciji dotedanje dovoljenje preneha veljati. Glede na takšno zakonsko opredelitev bi tožeča stranka svoj pravni interes izkazovala le v primeru, če bi imela trajno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, kar pomeni, da bi izpolnjevala za to tudi vse zakonske pogoje. Začasno dovoljenje, izdano tožeči stranki 24. 1. 2001, pa ji je bilo izdano na podlagi določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP, po kateri lahko urad (tožena stranka), če se v enem letu od uveljavitve tega zakona ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, izda začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, v katerem določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. Iz začasnega dovoljenja, izdanega tožeči stranki 24. 1. 2001, izhaja, da v Sloveniji še ni bila ustanovljena kolektivna organizacija imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, pri čemer individualno uveljavljanje avtorskih del v primeru kabelske retransmisije ni dovoljeno. Tožeči stranki, ki je kolektivna organizacija skladateljev, avtorjev in založnikov s področja glasbe in ima dovoljenje za kolektivno upravljanje s tega področja, ki ji je bilo izdano 12. 3. 1998, je bilo izdano navedeno začasno dovoljenje, dokler ne bodo imetniki pravic na avdiovizualnih delih ustanovili svoje kolektivne organizacije. Iz izreka tega začasnega dovoljenja namreč izhaja, da le-to velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Tako tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da bi moralo dovoljenje št. 31227-1/2008-129, izdano Zavodu A. dne 11. 10. 2010, vsebovati izrek o razveljavitvi začasnega dovoljenja, izdanega tožeči stranki 24. 1. 2001. Pri čemer v primeru izdaje začasnega dovoljenja ne gre za začasno odločbo po 221. členu ZUP, saj ne gre za začasno ureditev posameznega vprašanja ali razmerja pred koncem postopka, temveč za poseben postopek po citiranem tretjem odstavku 189. člena ZASP.

Po presoji sodišča se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati niti na svojo vlogo z dne 19. 7. 2010 za spremembo začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001 v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije. Iz jezikovne razlage zgoraj citirane določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP namreč izhaja, da se nanaša na primere, ko je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, ne pa na primere, ko bi več pravnih oseb zahtevalo pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice. Sodišče se, ob upoštevanju jezikovne razlage te določbe in glede na to, da obligatorna združitev postopkov in odločitev v enem postopku o dveh ali več vlogah zainteresiranih oseb za izdajo dovoljenja iz 146. člena ZASP ne bi bila bolj racionalna oziroma ekonomična, saj je tožeča stranka svojo vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v stalnega vložila v času, ko je bilo obravnavanje vloge Zavoda A. že v sklepni fazi ter ob tem, da gre za obsežen in zahteven postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za izdajo takšnega dovoljenja, pridružuje stališču tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2011, da je namen te določbe ZASP, da lahko tožena stranka po tem, ko je eni kolektivni organizaciji že dano dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic, to dovoljenje odvzame in izda novo dovoljenje drugi pravni osebi, če bi ta zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic. Zaradi navedenih razlogov je sodišče v predmetni sodbi odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi opr. št. I U 146/2010 z dne 20. 10. 2010. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ostale tožbene ugovore: Kot že navedeno je tožeča stranka kolektivna organizacija, ki upravlja pravice avtorjev na glasbenih avtorskih delih na podlagi „rednega“ dovoljenja z dne 12. 3. 1998, nima pa takšnega statusa za upravljanje pravic avtorjev na avdiovizualnih delih, saj za to nima „rednega“ dovoljenja tožene stranke. Po določbi prvega odstavka 146. člena ZASP je namreč izdano („redno“) dovoljenje tožene stranke konstitutivni element za pridobitev statusa kolektivne organizacije. Zato je brezpredmetna njena tožbena navedba o pripojitvi društva AVA.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila o vlogi tožeče stranke za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožeča stranka sama ter na podlagi dejstev, ki so organu (toženi stranki) znana (prvi odstavek 144. člena ZUP), zato sodišče sodi, da tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker ji tožena stranka ni dala možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo.

Dejstvo, da je tožena stranka tožeči poslala dovoljenje št. 31227-1/2008-129, izdano Zavodu A. dne 11. 10. 2010, ne izkazuje, da je podan njen pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje navedenega dovoljenja, ki ji ga je tožena stranka poslala v vednost, saj je z izdajo navedenega dovoljenja Zavodu A. prenehalo veljati začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001, izdano tožeči stranki.

Izdano dovoljenje Zavodu A. pa tudi v ničemer ne posega v „redno“ dovoljenje, izdano tožeči stranki dne 12. 3. 1998 za področje upravljanja pravic avtorjev na glasbenih avtorskih delih, saj se v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. ni odločalo o pravicah avtorjev glasbenih del, temveč o pravicah soavtorjev avdiovizualnih del. Prav tako na odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da je tožeča stranka s kabelskimi operaterji sklenila pogodbe za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, saj je imela za izvajanje kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del izdano le začasno dovoljenje, iz izreka katerega jasno izhaja, da velja le do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualni delih. Pri čemer ni odveč poudariti, da ji je bilo navedeno začasno dovoljenje izdano, ker za to področje ni izpolnjevala zakonskih pogojev za kolektivno organizacijo.

Izkazan pa tudi ni tožbeni ugovor, da jo tožena stranka diskriminira. Zadeve, ki jih tožeča stranka navaja kot dokaz takšni trditvi, se namreč nanašajo na postopke, ki niso v bistvenem podobni obravnavanemu.

Tožeča stranka pa se tudi ne more uspešno sklicevati na sodbe Vrhovnega sodišča RS in odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jih našteva v tožbi, saj le-te ne obravnavajo situacije, kot je obravnavana.

V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na določbo 106. člena Pogodbe o delovanju EU, ki v prvem odstavku določa, da države članice glede podjetij, katerim so odobrile posebne ali izključne pravice, ne smejo sprejeti ali ohraniti v veljavi ukrepov, ki so v nasprotju s pravili iz Pogodb, zlasti iz člena 18 in členov 101 do 109, pa sodišče sodi, da le-ta z izpodbijanim sklepom ni bila kršena. Določba 18. člena Pogodbe se namreč nanaša na prepoved diskriminacije glede na državljanstvo, členi od 101 do 109 pa na pravila o konkurenci za podjetja in glede državne pomoči, kar pomeni, da se ne nanašajo na postopke, kot je obravnavani.

Ker je po vsem povedanem sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) zavrnilo. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.