Jedro

Oblika ali način izpolnitve obveznosti med strankama ne more biti neobičajna, če stranki takšno obliko ali način izpolnitve predhodno predvidita in določita ob sklenitvi pogodbenega razmerja.

Primerjava med izpolnitvijo na običajen način in poslovnimi običaji, uzancami in prakso, vzpostavljeno med strankama, pride v poštev takrat, ko stranki glede določenega načina izpolnitve obveznosti pogodbeno nič ne uredita, saj poslovni običaji, uzance in praksa med strankama po naravi stvari služijo le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I, II in III izreka) in v izreku o pravdnih stroških (točka V izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, vsaka stranka pa nosi svoje pravdne stroške.

II. Vsaka stranka nosi tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi asignacijska pogodba z dne 18.6.2012 in se razveljavi pravni učinek nakazila tožeče stranke družbi M. d.o.o., da izpolni obveznost tožeče stranke v znesku 1.735,32 EUR v korist tožene stranke ter pooblastila toženi stranki, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.735,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, zavrnjen pa je bil tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti od zneska 1.735,32 EUR z čas od vložitve tožbe do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 327,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Zoper to sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določila 452. in 453. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je v tej zvezi namreč upoštevalo dejstva in dokaze, ki jih je tožeča stranka podala šele v pripravljalni vlogi z dne 11.3.2014. V obrazložitvi sodbe je cela vrsta protislovij, kar kaže na kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na obrazložitev zavrniti vsaj tožbeni zahtevek za znesek 144,41 EUR in za zamudne obresti v višini 10,25 EUR. Dejanja so izpodbojna le, če so negativno vplivala na premoženjsko stanje dolžnika. Če ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, potem tudi tožena stranka ni bila priviligirana. Sodišče ne pojasni, zakaj bodo zaradi sporne asignacije drugi upniki prejeli manjše plačilo svojih terjatev. Sodišče se ni opredelilo do ključnih navedb tožene stranke glede ohranjanja premoženja tožeče stranke kot bodočega stečajnega dolžnika, in sicer, da je tožeča stranka s plačilom že dobavljene elektrike dobila terjatev do tožene stranke za nadaljnje dobave elektrike, pri čemer sodišče prve stopnje v tej zvezi ni upoštevalo izoblikovane sodne prakse. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 39. člena ZPP. Protispisne so navedbe sodišča, da je bila asignacija številka 1/12/2011 sklenjena na soboto 1.12.2012, ampak bi moralo biti da je bila sklenjena pravilno v četrtek, 1.12.2011. Očitno je, da je prišlo pri sklepanju pogodbe do pomote pri navedbi datuma, kar je razvidno tudi iz vseh datumov pošiljanja oziroma prejetja faksov. Pri ugotavljanju subjektivnega pogoja izpodbojnosti je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je edini običajni način plačila elektrike takšen, da stranka plača račun za elektriko na banki oziroma z nalogom organizacije za plačilni promet. Takšen zaključek sodišča je zastarel. Že od začetka gospodarske krize so običajni načini plačila elektrike tudi kompenzacije, verižne kompenzacije, cesije in asignacije. Razlog za to sta slabši denarni tok strank in že omenjena liberalizacija trga z elektriko. Dobavitelji (med katere sodi tudi tožena stranka) sprejemajo tudi takšne načine plačila, saj so konkurenčnejši in prijaznejši do strank. Skratka, plačilo elektrike po asignaciji v praksi že dolgo ni več neobičajen način plačila. Iz tega izhaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da predmetna asignacija predstavlja neobičajen način plačila, materialnopravno zmotna. V zvezi z dolžnostjo poznavanja finančnega položaja tožeče stranke pritožba opozarja, da je bila tožeča stranka ob sklepanju predmetne asignacije v postopku likvidacije. Likvidacija pomeni, da ima družba dovolj finančnih sredstev za poplačilo vseh svojih upnikov.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrže oziroma da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je konkretno pritožbo po pooblastilu zakonitega zastopnika tožene stranke vložila in podpisala pooblaščenka M.T.J., ki je v tej zvezi predložila tudi pooblastilo in dokazilo o opravljenem pravosodnem državnem izpitu, kar pomeni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 87. člena ZPP.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP). Na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Domneva po 1. točki tretjega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) temelji na predpostavki, da upnik prejme izpolnitev svoje terjatve od bodočega stečajnega dolžnika v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzanci ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Upnik mora torej dokazati (če hoče izpodbiti subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), da oblika ali način, na podlagi katerega je bila opravljena izpodbijana izpolnitev, ustreza obliki ali načinu, na podlagi katerega poslovni subjekti v poslovnem prometu praviloma izpolnjujejo obveznosti enake vrste. Seveda pa oblika ali način izpolnitve obveznosti med strankama ne more biti neobičajna, če stranki takšno obliko ali način izpolnitve predhodno predvidita in določita ob sklenitvi pogodbenega razmerja. Če se stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorita, da se bo obveznost izpolnila le s plačilom v denarju, potem je lahko drugačen način poravnave terjatve (ne glede na poslovne običaje oziroma prakso, ki velja v običajnem prometu med poslovnimi subjekti) neobičajen način oziroma oblika izpolnitve obveznosti. Če pa stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorita, da se bo obveznost lahko izpolnila na več načinov poravnave terjatve (na primer s plačilom v denarju, z asignacijo ali s pobotom), potem ti v sklenitveni fazi pravnega posla dogovorjeni načini oziroma oblike izpolnitve obveznosti že po naravi stvari ne morejo predstavljati neobičajne oblike ali načina izpolnitve obveznosti med pogodbenima strankama, pri čemer v tej zvezi niti ni pravno pomembno (če gre za trajno pogodbeno razmerje s periodičnimi dobavami), na kakšen način so se v dotedanji poslovni praksi med strankama poravnavale obveznosti (na primer zgolj s plačili v denarju, čeprav je bil pogodbeno dogovorjen tudi način plačila s kompenzacijo ali z asignacijo). Primerjava med izpolnitvijo na običajen način in poslovnimi običaji, uzancami in prakso, vzpostavljeno med strankama, pride v poštev takrat, ko stranki glede določenega načina izpolnitve obveznosti pogodbeno nič ne uredita, saj poslovni običaji, uzance in praksa med strankama po naravi stvari služijo le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja (primerjaj 12. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi temelji na zaključku, da asignacija med strankama ni bila običajen način plačila obveznosti. Glede na predhodno izpostavljeno pravno stališče pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožena stranka imela terjatev do tožeče stranke iz naslova dobave električne energije v skupnem znesku 1.735,32 EUR, in sicer na podlagi računov št. 0044010 z zapadlostjo 18.4.2012 (dobava za mesec marec 2012) v višini 1.124,43 EUR (priloga B3), št. 0060382 z zapadlostjo 19.5.2012 (dobava za mesec april 2012) v višini 418,60 EUR (priloga B4), št. 0080930 z zapadlostjo 19.6.2012 (dobava za mesec maj 2012) v višini 144,41 EUR (priloga B5), št. 7000509 (obračun zamudnih obresti od zamujenih plačil do 31.3.2012 v znesku 21,62 EUR - priloga B6), št. 7000855 (obračun zamudnih obresti od zamujenih plačil do 30.4.2012 v znesku 16,01 EUR - priloga B7) in št. 7001257 (obračun zamudnih obresti od zamujenih plačil do 31.5.2012 v znesku 10,25 EUR - priloga B8). To obveznost je tožeča stranka izpolnila na podlagi izpodbijane asignacijske pogodbe št. 24/05/12 - popravek 18/06/12 z dne 18.6.2012 (priloga A3). Ključnega pomena pa je (kar je prav tako ugotovilo sodišče prve stopnje), da sta pravdni stranki pogodbeno dogovorili (Pogodba št. 1340/2011 o prodaji in nakupu električne energije z dne 5.9.2011 - priloga B1 in priloženi Splošni pogoji, točka 6.12 - priloga B2), da je račun za dobavljeno električno energijo lahko s soglasjem prodajalca poravnan tudi z asignacijo. Ti splošni pogoji pa niso le tipsko določilo, marveč so sestavni del pogodbenega razmerja med strankama (1. člen pogodbe; prvi odstavek 120. člena OZ). Tožeča stranka je obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti temeljila zgolj na domnevi iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Materialnopravna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, je tudi, da je bil stečajni dolžnik, v času, ko je bilo opravljeno izpodbojno dejanje, sploh insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Trditveno in dokazno breme v tej smeri je bilo na tožeči stranki, ki pa procesnega gradiva o tej predpostavki sploh ni predložila. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo tudi zaradi tega sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Tožeča stranka v pravdi na prvi stopnji ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pravdanja. Tožena stranka pa svojih pravdnih stroškov na prvi stopnji sploh ni specificirano oziroma dokazno podprto uveljavljala.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni uveljavljala, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bila uspešna, zato tudi pritožbene stroške krijeta pravdni stranki vsaka svoje.