Jedro

Podatki iz pacientove medicinske dokumentacije o večkratnih poskusih samomora in nujnosti zdravstvene oskrbe po samopoškodbi roke ob diagnosticirani duševni motnji z nesposobnostjo realitetne presoje in obvladovanja ravnanja utemeljujejo oceno o dopustnosti sprejema na zdravljenje brez privolitve zaradi resnega in konkretnega hudega ogrožanja svojega življenja in zdravja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Paihiatrične bolnišnice ... za dobo treh mesecev. Zaključilo je, da je izpolnjen zakonski razlog iz prve alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), saj pacient zaradi diagnosticirane duševne motnje ni več sposoben realitetne presoje in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar resno in konkretno hudo ogroža svoje zdravje in življenje. Ocenilo je, da je to zadnja in edina možnost za nudenje pomoči pacientu in preprečevanje opisanega ogrožanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločbo v zvezi s prvostopenjskim sklepom je nasprotni udeleženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi, podrejeno pa, da sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da njegovo dejanje ni bilo posledica duševne bolezni, ampak obupa zaradi finančnega stanja. Izvedenka ni obrazložila duševne bolezni nasprotnega udeleženca in ali je zaradi nje prizadeta bolnikova voljna sfera. Ta tudi sicer nikoli ni odklanjal zdravljenja in je po dogodku sam poklical pomoč in šel v bolnico. Pred odhodom iz bolnišnice je komuniciral z osebjem, ki so mu povedali, da mu bodo odpustno pismo poslali po pošti. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, saj sta nekritično povzeli ugotovitve o abstraktni nevarnosti. Ta bi morala biti neposredna in konkretna. Odločitev za samomor ni nujno vedno posledica duševne bolezni ali tega, da posameznik ne bi bil sposoben oblikovati svoje volje. Poraja se dvom o verodostojnosti izvedenskega mnenja, saj izvedenka dejansko revidenta ni pregledala, zato ni mogla ugotavljati njegovega duševnega stanja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Revizijsko sodišče se zato ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati s tistimi trditvami v reviziji, ki po svoji vsebini pomenijo prikrito polemiko z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku sprejelo sodišče druge stopnje (da dejanje ni bilo posledica duševne bolezni, ampak slabega finančnega stanja; da je (bila) prizadeta bolnikova voljna sfera; da ni odklanjal zdravljenja in ga tudi ne zdaj; da ni samovoljno zapustil bolnišnice).

6. Navrženi očitek, da izvedenka psihiatrične stroke nasprotnega udeleženca ni pregledala, zaradi česar je vprašljiva verodostojnost njenega izvedenskega mnenja, je v nasprotju s podatki v spisu, iz katerih izhaja, da je izvedenka proučila vso zdravstveno dokumentacijo pacienta in ga pregledala. Prav tako ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki meri na neobrazloženost izvedenskega mnenja glede obstoja duševne bolezni in posledične prizadetosti voljne sfere nasprotnega udeleženca (drugi odstavek 253. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Njegova obrazložitev, povzeta v 9. točki sklepa sodišča prve stopnje je jasna, razumljiva in celovita, torej taka, da omogoča preizkus mnenja in njegovo kritično presojo.

7. Sodišče je v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Podatki iz pacientove medicinske dokumentacije o večkratnih poskusih samomora in nujnosti zdravstvene oskrbe po samopoškodbi roke ob diagnosticirani duševni motnji z nesposobnostjo realitetne presoje in obvladovanja ravnanja utemeljujejo oceno o dopustnosti sprejema na zdravljenje brez privolitve zaradi resnega in konkretnega hudega ogrožanja svojega življenja in zdravja (prva in druga alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Končno Vrhovno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost materialnopravnega sklepa sodišč, ki ga je napravilo na podlagi mnenja izvedenke, da zaenkrat ne pride v poštev niti zdravljenje na odprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice niti ambulantno zdravljenje (primerjaj tretjo alinejo prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nasprotni udeleženec namreč ni uvideven do svojega telesnega in psihičnega stanja ter potrebe po nadaljnji antipsihotični in antibiotični terapiji, zaradi česar ni sposoben v celoti sprejeti nadzora nad jemanjem terapije s strani tretje osebe v okviru ambulantnega zdravljenja.

8. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (384. člen v zvezi s 378. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v zvezi s 30. členom ZDZdr).