Jedro

Tožeča stranka nima prav, ko meni, da bi bilo treba za presojo dovoljenosti revizije uporabiti procesni zakon, ki je veljal v času vložitve tožbe.

Po ustaljeni sodni praksi je položaj, v katerem tožeča stranka ne navede vrednosti spornega predmeta, enak položaju, v katerem vrednost spornega predmeta opredeli z zneskom, ki ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 279,58 EUR stroškov za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo darilne pogodbe, ki sta jo 18.5.1983 sklenili pravdni stranki, izročitev polovice parc. št. 2727, vl. št. 150 k.o. ... tožeči stranki in izstavitev zemljiškoknjižne listine za sporno nepremičnino. Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev citirane pogodbe s posledično izstavitvijo zemljiškoknjižne listine za sporno nepremičnino.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma poudarja, da je vložena revizija "pravočasna", saj je za presojo dovoljenosti revizije odločilen čas vložitve tožbe. Tožnica je upravičena do razveze darilne pogodbe in vrnitve darila, ker je zakonska zveza med pravdnima strankama propadla, in to po krivdi toženca. Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost in obstoj darila v času daritve ter vrednost in obstoj stvari v času sojenja. V ta namen bi moralo pritegniti izvedenca gradbene stroke, ne pa samo ocenjevati vrednosti gradbenih del. Iz tega razloga pravnomočne sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP). Enako kršitev je zagrešilo tudi sodišče druge stopnje, saj je mimo tega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaključilo, da ni več predmeta daritve.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrže kot nedovoljeno. Ker je tožeča stranka vrednost spornega predmeta označila s 450.000 SIT, je očitno, da vrednost spornega predmeta ne dosega revizijskega praga.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je sprva vtoževala nedenarni zahtevek, s katerim je zahtevala razveljavitev darilne pogodbe z dne 18.5.1983, 26.4.2002 pa je postavila še nedenarni zahtevek za razvezo sporne darilne pogodbe, pri čemer je razmerje med obema zahtevkoma opredelila tako, da je naknadno uveljavljeni zahtevek postal primarni, prvotni zahtevek pa subsidiarni.

Ker pri eventualni kumulaciji ni mogoča hkratna ugoditev vsem kumuliranim zahtevkom, seštevanje vrednosti zahtevkov, ki se medsebojno izključujejo, ne pride v poštev. Dovoljenost revizije je torej treba presojati glede vsakega zahtevka posebej.

Ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožeča stranka je kot vrednost zahtevka za razveljavitev sporne darilne pogodbe navedla 1.877,81 EUR (prej 450.000 SIT). Ker ta vrednost ne dosega revizijskega praga 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT; drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija v tem delu ni dovoljena. Tožeča stranka nima prav, ko meni, da bi bilo treba za presojo dovoljenosti revizije uporabiti procesni zakon, ki je veljal v času vložitve tožbe (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl., ZPP 77). Ob vložitvi tožbe namreč ni pridobila pravice do revizije, ampak je ta nastala šele po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje. Določilo 498. člena ZPP, v skladu s katerim se novi ZPP glede vprašanja dopustnosti revizije uporablja takoj, tudi za postopke, v katerih je bila tožba vložena še v času veljavnosti ZPP 77, zato ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti zakonov in s prepovedjo posega v pridobljene pravice (153. člen Ustave).(1) Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta zahtevka za razvezo sporne darilne pogodbe ni opredelila, tožena stranka pa tej pomanjkljivosti ni pravočasno ugovarjala (tretji odstavek 44. člena ZPP). Po ustaljeni sodni praksi je položaj, v katerem tožeča stranka ne navede vrednosti spornega predmeta, enak položaju, v katerem vrednost spornega predmeta opredeli z zneskom, ki ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, stran 12). Nastale situacije ni mogoče sanirati z izpeljavo postopka po 108. členu ZPP, saj bi vrnitev tožbe v popravo z namenom, da tožnik navede vrednost spornega predmeta, ogrozila enakopravnost strank v postopku.(2) Ker revizija ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in veljavno Odvetniško tarifo, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in sodno takso za odgovor na revizijo.

Op. št. (1): Glej podrobneje sklep Ustavnega sodišča z dne 12.9.2002 Up 207/99. Op. št. (2): Izčrpno o tem z vidika enakega varstva pravic glej sklep Vrhovnega sodišča z dne 13.7.2006 II Ips 346/2006.