24. 1. 2008

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Bovec, na seji 24. januarja 2008

odločilo:

Za odločanje v postopku o prekršku zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Bovec št. 30/6-440906/4355452 z dne 27. 10. 2006, je pristojna Policijska postaja Bovec.

Obrazložitev

A.

1.Policijska postaja Bovec je na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) pri Okrajnem sodišču v Tolminu vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 – v nadaljevanju ZJRM-1).

2.Okrajno sodišče v Tolminu se je izreklo za stvarno nepristojno in odstopilo obdolžilni predlog prekrškovnemu organu, Policijski postaji Bovec. Sodišče navaja, da ZP-1 v prvi alineji drugega odstavka 52. člena sicer ne zahteva, da bi morala biti telesna poškodba kot razlikovalni element pri določanju stvarne pristojnosti hkrati tudi zakonski znak prekrška, vendar pa so za odločanje o pristojnosti lahko relevantna samo tista dejstva oziroma okoliščine, ki so sestavni del dejanskega stanu očitanega prekrška. Ker se obdolžencu v konkretnem primeru ne očita storitev prekrška, katerega zakonski znak bi bila telesna poškodba, je po mnenju sodišča za postopek o prekršku pristojen prekrškovni organ.

3.Policijska postaja Bovec je pred Ustavnim sodiščem sprožila spor glede pristojnosti med njo in Okrajnim sodiščem v Tolminu. V vlogi med drugim navaja, da so z dejanjem nastale telesne poškodbe drugi osebi, kar je okoliščina iz prve alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, zaradi katere hitri postopek o prekršku ni dovoljen. Zato je za postopek o prekršku po mnenju Policijske postaje Bovec pristojno Okrajno sodišče v Tolminu.

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, kadar meni, da zanjo ni pristojen.

5.Za določitev stvarne pristojnosti je treba upoštevati prvo alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1, ki določa, da hitri postopek ni dovoljen, če je z dejanjem nastala telesna poškodba drugi osebi. Zakon sicer ne zahteva, da bi morala biti telesna poškodba kot razlikovalni element pri določanju stvarne pristojnosti hkrati tudi zakonski element očitanega prekrška,[1] vendar pa so za odločanje o stvarni pristojnosti lahko odločilni samo tista dejstva oziroma okoliščine, ki so sestavni del dejanskega stanu očitanega prekrška.[2]

6.Iz obdolžilnega predloga Policijske postaje Bovec izhaja, da se obdolžencu očita nasilno in drzno vedenje (drugi odstavek 6. člena ZJRM-1). V konkretnem primeru se torej obdolžencu ne očita storitev prekrška, katerega element (tj. zakonski znak) bi bila tudi povzročitev telesne poškodbe. Ker v takem primeru ni mogoče upoštevati razloga iz prve alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o tem prekršku pristojna Policijska postaja Bovec.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger in mag. Miroslav Mozetič. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Ciril Ribičič Podpredsednik

Opombi:

[1]V konkretnem primeru se obdolžencu očita storitev prekrška iz drugega odstavka 6. člena ZJRM-1, po katerem se kaznuje, "kdor koga udari".

[2]Ustavno sodišče je tako navedlo že v odločbi št. P-20/07 (Uradni list RS, št. 50/07 in OdlUS XVI, 32).