Jedro

Ker je med novim delovnim mestom upravljavca naložb (za katerega je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi po 3. odstavku 91. členu ZDR-1, potem ko ji je bila za prejšnje delovno mesto redno odpovedana pogodba o zaposlitvi), in starim delovnim mestom svetovalca uprave bistvena vsebinska razlika, ni mogoče šteti, da tožnica na novem delovnem mestu opravlja enako delo, le za nižjo plačo, oziroma da je zaradi tega odpovedni razlog ni utemeljen. Delovno mesto svetovalca uprave je vodstveno delovno mesto s posebnimi odgovornostmi in pooblastili, delovno mesto upravljavca naložb pa je strokovno delovno mesto, kar že samo zase zadostuje za ugotovitev o tem, da tožnica po odpovedi ni opravljala identičnega dela oziroma ni imela enakih odgovornosti in pooblastil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2013 nezakonita in da se je izpolnil razvezni pogoj po tretjem odstavku 91. člena ZDR-1 ter je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 razvezana po samem zakonu, za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2013 in s tem delovno razmerje med strankama še vedno obstoji ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto svetovalke uprave in da je tožena stranka dolžna za čas od 1. 12. 2014 dalje obračunati razliko med bruto plačo in dodatki, ki bi tožnici pripadali po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2013, in tisto, ki jo prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek razlik skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe pravočasno po pooblaščenki zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Kot bistveno navaja, da razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstaja, saj tudi po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 še naprej opravlja enaka dela in naloge kot prej, v opisih delovnih mest svetovalke uprave in višje upravljavke so namreč navedena povsem identična temeljna opravila. Opozarja, da je bil oddelek za prestrukturiranje ustanovljen 15. 12. 2014, odpoved pa je prejela bistveno prej zaradi sprejema nove sistemizacije (20. 5. 2014). Vztraja, da so se alineje iz opisa del in nalog v novi pogodbi o zaposlitvi črtale navidezno in poudarja, da še vedno upravlja z naložbami v prestrukturiranju, z naložbami za prodajo in pripravlja predloge upravi za prodajo naložb v svojem portfelju, tako da še vedno opravlja osrednja in najbolj pomembna opravila delovnega mesta svetovalke uprave. Navaja, da bi morala tožena stranka bolj konkretizirati odpovedni razlog in obrazložiti, zakaj je zaradi sprejete poslovne odločitve prenehala potreba po njenem delu tožnice. Našteva opravila in poudarja, da so znotraj eksplicitno navedenih opravil še druga, ki jih mora opravljati in niso zaobsežena v opisu del in nalog. Trdi, da priča A.A. ne ve, kakšno delo tožnica v resnici opravlja, zato se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na njegovo izpoved. Navaja, da po prenosu naložb B. in C. v upravljanje na Ministrstvo za infrastrukturo zanju sicer ne izvaja več osnovnih korporacijskih upravičenj, mora pa biti vsakodnevno v stiku z vodstvi teh družb, saj je njuno poslovanje temeljno zakonsko povezano z vsemi strateškimi družbami (energetika), ki so v upravljanju pritožnice. Nasprotuje ugotovitvi, da se je bistveno znižal obseg njenega dela. Slednje po njenem mnenju ni bilo nikoli podlaga za razvrščanje v plačne razrede, upravljavci pri toženi stranki namreč upravljajo različno število naložb različnih stopenj zahtevnosti. Trdi, da upravlja delniške družbe, ki so v večinski lasti Republike Slovenije in so s strategijo upravljanja naložb v lasti RS opredeljene kot strateške. Sklicuje se na določbe ZDR, po katerih neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma pomanjkanje posameznih obveznih sestavin pisne pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, sklicuje pa se na odločbi Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 224/2012 in VIII Ips 226/2012 ter na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 214/2012, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Na podlagi navedenih judikatov po njenem mnenju ni odločilen le goli pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi in v aktu o sistemizaciji, temveč lahko delavec dokazuje in dokaže, da opravlja isto delo kot pred spremembo sistemizacije in je torej potreba po njegovem delu nespremenjena, zaradi česar poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da morajo biti popolnoma vse naloge iz opisa del in nalog novega delovnega mesta enake, da bi šlo za neobstoj odpovednega razloga. Opisuje svoje delo pri naložbi D., ki je v postopku prisilne poravnave, a ni bila prenesena na oddelek prestrukturiranje kapitalskih naložb. Opisuje še delo z naložbo, za katero je maja 2015 upravi tožene stranke pripravila predlog stališča do prevzemne ponudbe, uprava pa je njen predlog sprejela. Te naloge so po njenem mnenju zajete v drugi alineji sedanje pogodbe - načrtovanje in izvajanje ukrepov za dosego razmer, ki bodo toženi stranki omogočili najboljše pogoje prodaje kapitalskih naložb. Dalje trdi, da še vedno načrtuje prilive iz naslova dividend, spremlja realizacijo, ter da nasploh opravlja enaka dela kot po prejšnji pogodbi, kar dokazuje šikanozno ravnanje tožene stranke, saj je le z golo spremembo zapisa del in nalog v opisu delovnega mesta utemeljila znižanje njene plače. Trdi, da je bila šikanirana, iz sodbe pa niso razvidni ukrepi za zniževanje stroškov vseh delovnih mest tožene stranke. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi eden nekdanjih svetovalcev uprave na novem delovnem mestu, ki je enako tožničinemu, ohranil prejšnjo višino plače zaradi nadomeščanja vodje. Trdi, da je to počela tudi sama. Podaja še trditve, zakaj je drugi odstavek 75. člena ZDR-1 zanjo neuporabljiv. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče prve stopnje brez podlage ugotovilo, da znižanje plače tožnici ni bil izključni razlog za odpoved, po drugi strani pa ni ugotavljalo upravičenosti sprejema nove sistemizacije. Dalje trdi, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo odločilnih dejstev o tem, kakšen obseg in težo imajo naloge, ki po novi sistemizaciji niso vključene v opis del in nalog tožnice. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno odpravo izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. in tretjega odstavka 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Po končanem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so zlasti naslednja: - da je tožnica s slovensko odškodninsko družbo (...), katere pravna naslednica je tožena stranka, 3. 1. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalke uprave; - da je tožena stranka 19. 9. 2013 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi; - da sta tožnica in tožena stranka 30. 9. 2014 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višja upravljavka v oddelku za upravljanje kapitalskih naložb za nedoločen čas od 1. 9. 2014 dalje; - da je tožena stranka z uveljavitvijo pravilnika o sistemizaciji s seznamom delovnih mest 20. 5. 2014 ukinila nekatera delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto svetovalca uprave ter da ukinitev delovnega mesta predstavlja resen in utemeljen razlog organizacijske narave, ki opravičuje odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - da je pogodba o zaposlitvi za delo na delovnem mestu višje upravljavke za tožnico ustrezna zaposlitev, skladno s petim odstavkom 91. člena ZDR-1, saj se zanjo zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe kot se je zahtevala za opravljanje dela svetovalka uprave, sklenjena je za nedoločen čas, kraj opravljanja dela pa ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnice.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka izpodbijane odpovedi ni ustrezno obrazložila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014 ustrezno obrazložena, iz nje je namreč jasno izhajal ustrezno konkretiziran odpovedni razlog - to je ukinitev delovnega mesta svetovalke uprave, do katere je prišlo zaradi sprejema sprememb pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki je bila potrebna zaradi prevzema zaposlenih od E. in spremembe nalog delovnih mest ter notranje organizacije. Zavzemanje pritožnice, da bi morala tožena stranka v odpovedi še podrobneje pojasniti, zakaj se je odločila, da ukine njeno delovno mesto, nima podlage v zakonu in ustaljeni sodni praksi. Odpovedni razlog namreč ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Iz izpodbijane odpovedi jasno izhaja, da je razlog za odpoved organizacijski - ukinitev tožničinega dotedanjega delovnega mesta, resničnost tega odpovednega razloga pa je sodišče prve stopnje tako lahko preizkusilo.

8. V zvezi z organizacijskim odpovednim razlogom velja, da je ukinitev delovnega mesta utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je zakonita redna odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (prim. z odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 190/2012 z dne 24. 5. 2012, št. Pdp 841/2012 z dne 3. 1. 2013, št. Pdp 182/2012 z dne 13. 7. 2012, št. Pdp 742/2013 z dne 8. 1. 2014 in drugimi). Pri tem se pri odločanju v individualnem delovnem sporu o zakonitosti take odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče ne more spuščati v vprašanje sprejema in določitve akta o sistemizaciji, saj gre za vprašanje organizacije dela na način, ki je ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv za delodajalca in je zato lahko le v njegovi pristojnosti (prim. s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 273/2013 z dne 16. 5. 2013 in št. Pdp 742/2013). Delodajalcu ni treba dokazovati smotrnosti sprememb načina poslovanja in organizacije dela ter s tem povezanih razlogov za ukinitev delovnega mesta. Ob ugotovitvi o tem, da je dejansko prišlo do ukinitve delovnega mesta, pa ni bistveno, ali je za delovno mesto po ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi ponujena nižja plača (št. Pdp 182/2012). Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je zaradi ukinitve delovnega mesta svetovalke uprave prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. Pritožnica utemeljuje svoje prepričanje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita, ker tožnica opravlja enako delo kot ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. To ne drži. V dokaznem postopku se je izkazalo, da glede na opisa delovnih mest delo na obeh delovnih mestih ni identično, bistvena vsebinska razlika med delom na navedenih delovnih mestih pa je, da je delovno mesto svetovalca uprave vodstveno delovno mesto s posebnimi odgovornostmi in pooblastili, delovno mesto upravljavca naložb pa je strokovno delovno mesto, kar že samo zase zadostuje za ugotovitev o tem, da tožnica po odpovedi ni opravljala identičnega dela oziroma ni imela enakih odgovornosti in pooblastil. Zgolj dejstvo, da nekaterih nalog svetovalke uprave tožnica še v času dela na tem delovnem mestu ni opravljala, navedene ugotovitve ne spremeni. Pravno nepomembne so tako pritožbene navedbe v zvezi z deli, ki jih je tožnica opravljala pred odpovedjo, in deli, ki jih opravlja po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na v veliki meri prekrivajoča se opisa delovnih mest je logično, da tožnica določene naloge (ki sicer sodijo v področje upravljanja z naložbami) še vedno opravlja, odločilno pa je, da posebnih pooblastil in odgovornosti nima več, saj njeno novo delovno mesto ni vodstveno delovno mesto. Sodbe, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, se tako nanašajo na drugačno dejansko stanje od predmetnega, zato sodišče prve stopnje s tem, ko se do njih ni opredelilo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in njeno izpovedjo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev glede vsebine dela tožnice oprlo na izpoved A.A., ki je pri toženi stranki vodja oddelka za pravne in kadrovske zadeve ter kot tak tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kompetenten izpovedovati o vsebini dela delavcev pri toženi stranki. Njegova izpoved je podprta z listinskimi dokazi in delno celo z izpovedjo same tožnice. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo obrazložiti, katere ukrepe je sprejela tožena stranka za zniževanje stroškov pri vseh delovnih mestih, ni utemeljena. Tudi če bi bilo zaradi spremembe sistemizacije ukinjeno le tožničino delovno mesto (kar ne drži, saj so bila ukinjena vsaj vsa tri delovna mesta svetovalcev uprave), to samo zase ne bi dokazovalo, da je bila tožnica šikanirana oziroma ne bi vplivalo na zakonitost izpodbijane odpovedi. Tožena stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnici ponudila primerno zaposlitev glede na kriterije iz petega odstavka 91. člena ZDR-1, nebistveno pa je, da je plača po novi pogodbi nižja ter da ji ni bila določena najvišja plača za delovno mesto višji upravljavec znotraj predvidenega plačnega razpona po sistemizaciji. Tudi kolikor držijo navedbe tožnice, da ima sodelavec na enakem delovnem mestu kot ona plačo določeno v višjem znesku (oziroma celo enakem, kot jo je imel kot svetovalec uprave), to ne pomeni, da ji ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.