Jedro

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo: poleg časa, ko je bilo premoženje podržavljeno, je torej pomemben še čas po 9.5.1945, ko je bil uveljavljen prvi povojni zakon o državljanstvu - Zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 28.8.1945.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 27.10.2005, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 8.7.2005. S to odločbo je prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se A.A., roj. 4.11.1895 v Košakih, Maribor po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge njene odločitve. Navaja, da gre v obravnavani upravni zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva A.A. (očeta tožnice) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. V tem postopku se uporablja 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž), po katerem se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Za ugotovitev, da se posamezna oseba od 28.8.1945 ni štela za jugoslovanskega državljana, so morali biti kumulativno izpolnjeni vsi trije navedeni pogoji, na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen pa obstoji domneva nelojalnosti že ob ugotovitvi, da gre za osebo nemške narodnosti, ki je odsotna iz države. Sodišče prve stopnje navaja, da ne dvomi v ugotovljeno dejansko stanje, da je bil A.A. nemške narodnosti in odsoten iz države, tožnica pa tudi ne oporeka, da se je sam opredelil za "Volksdeutscherja", kar je odločilen dokaz, pač pa zatrjuje, da ni dokazov o njegovem članstvu v Kulturbundu. Po presoji sodišča prve stopnje ni podlage za takšno zatrjevanje. Čeprav je v dopisu Pokrajinskega arhiva Maribor res navedeno samo "A.A - K., Ptujska", je prvostopni upravni organ pridobil še staro prijavno kartoteko, iz katere sledi, da je imel A.A. ženo K. in da na Ptujski ni prebivala nobena druga oseba z istim imenom in priimkom. Zaradi takšnega ujemanja podatkov sodišče prve stopnje nima dvomov v ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi bilo treba šteti, da je bilo premoženje podržavljeno z uveljavitvijo Odloka AVNOJ-ja o prehodu sovražnikovega premoženja v državno svojino z dne 21.11.1944, takrat pa je bil A.A. jugoslovanski državljan, sodišče prve stopnje navaja, da izhaja iz 2. odstavka 9. člena ZDen, da fizične osebe iz 3. 4.in 5. člena ZDen, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. A.A. v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno (odločba Mestne zaplembne komisije v Mariboru z dne 25.9.1945) ni bil vpisan v evidenco državljanov ravno iz razlogov po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Domnevi nelojalnosti nasprotnih dokazov pa tožnica ni predložila, čeprav ji je bila ta možnost dana.

Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave in se ni opredelilo do tožbene navedbe, "da bi bilo mogoče odreči upravičenje do denacionalizacije le v primeru, če bi bil razlaščenec 13.3.1938 in 28.4.1945 tudi avstrijski državljan", zato sta podani bistveni kršitvi iz 10. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). A.A. je bilo premoženje podržavljeno z uveljavitvijo navedenega Odloka AVNOJ-ja, torej 21.11.1944, ko je bil jugoslovanski državljan in ni podlage za ugotavljanje njegovega državljanstva na dan 28.8.1945. Že prvostopni upravni organ priznava, da ni dokazov o njegovem članstvu v Kulturbundu. V upravnem postopku je bilo odločeno na podlagi rekonstrukcije, ki je uporabljiva samo v kazenskem postopku. V seznamih, na katere se sklicuje prvostopni upravni organ, je A.A. naveden brez drugih osebnih podatkov. V upravnem postopku bi moral sodelovati izvedenec zgodovinske stroke. Ker je A.A. venomer poudarjal, da sta on in njegova mati slovenske narodnosti, nista mogla vstopiti v Kulturbund. Dopis Zveznega ministrstva za finance republike Avstrije kaže, da sta bili v družini A. vsaj dve osebi z imenom A. Vlaga stroškovnik, in sicer za sodno takso za pritožbo, sestavo pritožbe in poročila stranki z navedbo dejanskega stanja, poštne in materialne stroške, vse z DDV.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbo, ki jo je tožnik vložil v skladu s pravnim poukom iz izpodbijane sodbe in je bila izdana po pravilih ZUS, je vrhovno sodišče presojalo ob uporabi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1 in jo, ker ne izpolnjuje pogojev za nadaljnjo obravnavo kot pritožbe, obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča nista podana razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava.

Po 2. odstavku 51. člena ZUS se na glavni obravnavi izvajajo dokazi, ki so potrebni za odločitev v upravnem sporu, pa ti niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo, da jih je treba presoditi drugače, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Predloženi spisi ne izkazujejo, da bi za sprejem odločitve v upravnem sporu bilo treba opraviti glavno obravnavo, ki s tožbo niti ni bila zahtevana, tožnica pa v tožbi tudi ni navedla, v čem bi predlagano zaslišanje strank vplivalo na dejansko stanje oziroma pritrdilo tožbenim zatrjevanjem, da listine, ki so bile uporabljene kot dokaz, z gotovostjo ne izkazujejo članstva A.A. v Kulturbundu. Za vpogled v upravne spise in ugotovitev vsebine izdanih odločb, kar je kot dokaz v tožbi še predlagala tožnica, pa glavne obravnave po presoji revizijskega sodišča ni treba opraviti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje imelo podlago za odločitev na seji (2. odstavek 50. člena ZUS) in so neutemeljena tožničina zatrjevanja, da bi moralo opraviti glavno obravnavo.

Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkljivosti v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Četudi obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje navedb, ki bi se izrecno nanašale na tožbeno zatrjevanje, "da bi bilo mogoče odreči upravičenje do denacionalizacije le v primeru, če je bil razlaščenec na dan 13.3.1938 in na dan 28.4.1945 hkrati tudi avstrijski državljan", se je sodišče prve stopnje do navedenega tožbenega zatrjevanja opredelilo že s tem, ko je navedlo, kateri datumi oziroma okoliščine so po njegovi presoji pomembni za odločitev o državljanstvu A.A., ki se ugotavlja v postopku po 3. odstavku 63. člena ZDen. Ker šteje sodišče prve stopnje kot pomembne za odločitev druge datume oziroma okoliščine kot jih zatrjuje tožnica, je torej šteti, da sodišče prve stopnje s tem zavrača navedeno tožbeno zatrjevanje. Ker ima izpodbijana sodba razloge tudi o drugih, za odločitev pomembnih okoliščinah, jo je mogoče preizkusiti.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci za denacionalizacijo, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Za ugotovitev državljanstva iz 1. odstavka 9. člena ZDen je poleg časa, ko je bilo premoženje podržavljeno, pomemben še čas po 9.5.1945, ko je bil uveljavljen prvi povojni zakon o državljanstvu - Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Zato se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbe 1. in 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki so določale, katere osebe so na dan 28.8.1945 postali državljani nove Jugoslavije. Datum 28.8.1945 je torej tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pomemben za ugotovitev državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja za denacionalizacijo in so neutemeljena tožničina zatrjevanja, da naj bi bil A.A. upravičen do denacionalizacije že, ker naj bi bil v času podržavljenja jugoslovanski državljan.

Po ugotovitvah upravnih organov je bil A.A. že pred 4.12.1948 v tujini (kar izhaja iz vloge za denacionalizacijo, vloge A.A. za avstrijsko državljanstvo in izjave N.V.), opredeljen za "Volksdeutscherja" (kar izhaja iz vloge A.A. za pridobitev avstrijskega državljanstva) in tudi član Kulturbunda (kar izhaja iz gradiva Muzeja narodne osvoboditve Maribor in Pokrajinskega arhiva ter listine prijavne kartoteke Maribor). Glede na takšne dejanske ugotovitve je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž in 3. odstavka 63. člena ZDen, ko je pritrdilo sklepanju tožene stranke, da je podana izpodbojna domneva nelojalnosti. V 3. odstavku 63. člena ZDen je namreč vzpostavljena domneva, da je oseba nemške narodnosti, ki je pred ali med vojno optirala za nemški Reich (kar je podano že, če se je s svojim ravnanjem razpoznavno opredelila za "Volksdeutscherja" in je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je lastna opredelitev pomemben dokaz), po končanju vojne pa se je izselila ali bila izseljena - nelojalno ravnala zoper interese narodov in države FLRJ, stranka pa lahko to domnevo izpodbija in dokazuje lojalnost slovenskemu narodu. Po podatkih upravnih spisov je tožnici bila dana možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti, saj izhaja iz upravnih spisov, da je prvostopni upravni organ tožnico 28.6.2005 ustno seznanil z ugotovitvami in jo pozval, da predloži domnevi nelojalnosti nasprotne dokaze.

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni presojalo ugovorov, ki se nanašajo na ravnanje upravnih organov pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Ker je bila tožničina revizija zavrnjena, ni podlage za sprejem odločitve o povrnitvi stroškov v zvezi z vložitvijo revizije.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.