Jedro

V obravnavani zadevi je sporno priznanje nadomestila za čas brezposelnosti. Ker je v obravnavanem primeru prišlo do prenehanja delovnega razmerja po tožnikovi volji, poleg tega pa je bil tudi še v času upravnega odločanja še vedno vpisan v sodni register kot poslovodna oseba družbe d. o. o. in je dejansko to funkcijo še vedno izvajal tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, saj ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2018 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 21. 6. 2017 ter se mu prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom, da je sam želel, da mu preneha delovno razmerje. Meni, da je neustrezno interpretirana določba 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZDR-1), prav tako pa določba 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD). Vztraja, da bi sodišče moralo ugotoviti, ali so obstajali objektivni ali subjektivni vzroki za odpoved delovnega razmerja. S strani inšpektorja za delo je bil kaznovan kot direktor in podjetje, ker delavcu (direktorju) ni izplačalo plače. Nadalje navaja, da je zaslišanje pred sodiščem prve stopnje potekalo le enostransko. Podaja, da vsi sklepi v odpovedi govorijo o še neizplačanih zapadlih bonitetah in odpravnini. V podjetju imajo vložek tudi drugi partnerji in ni edini lastnik.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve, glede sestave senata. Sodišču prve stopnje je namreč s sklepom o popravi sodbe opr. št. IX Ps 344/2018 z dne 13. 3. 2019 v uvodu sodbe z dne 28. 1. 2019 ime sodnika porotnika "A.", nadomestilo z imenom "B.". V uvodu sodbe je namreč prišlo do očitne pisne napake v zapisu imena sodnika porotnika. Ime sodnika porotnika je A.A. in ne B.B., kot je sodišče prve stopnje pomotoma zapisalo v uvodu sodbe z dne 28. 1. 2019. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 28. 1. 2019. 5. V obravnavani zadevi je sporno priznanje nadomestila za čas brezposelnosti, v zvezi s tem vprašanjem pa je sporno tudi, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi oziroma volji. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2018 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 21. 6. 2017. S citiranima odločbama je bil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med bresposelnostjo z dne 16. 5. 2017 zavrnjen z obrazložitvijo, da je tožniku prenehalo obvezno zavarovanje z dnem 30. 4. 2017 v družbi C. d. o. o. iz razlogov na podlagi lastne volje oziroma krivde, kar je razlog za zavrnitev pravice do denarnega nadomestila na podlagi tretjega odstavka 1. člena in 63. člena ZUTD.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v določbah ZUTD, ki jih je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje. Po načelni določbi tretjega odstavka 3. člena ZUTD je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelu vzajemnosti in solidarnosti. Pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po izrecni določbi 63. člena ZUTD ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji (prvi odstavek 63. člena) in če je podan kakšen izključitveni razlog, določen v drugem odstavku citirane določbe.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik dne 15. 3. 2010 z družbo C. d. o. o., kateri večinski lastnik je (80 %), sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo št. ..., ki jo je v imenu delodajalca podpisal D.D. in v kateri so drugače dogovorjene pravice, med drugim tudi glede veljavnosti in trajanja pogodbe ter razrešitev. Iz pogodbe izhaja, da lahko delodajalec v času veljavnosti individualne pogodbe kadarkoli razreši poslovodno osebo, ki ji po prenehanju funkcije preneha pogodba o zaposlitvi v družbi. Glede na tako sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi je prenehanje funkcije razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz pogodbe nadalje izhaja, da v primeru, da se po razrešitvi stranki sporazumeta o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, poslovodni osebi pripada odpravnina v višini 10 bruto plač. Pogodba ureja tudi primer odstopa poslovodne osebe, v tem primeru je minimalni odpovedni rok 6 mesecev. V tem primeru je poslovodna oseba dolžna usposobiti svojega naslednika, do odpravnine pa ni upravičena.

8. Nadalje je iz dokumentacije razvidno, da je tožnik dne 1. 3. 2017 sam podal odpoved delovnega razmerja (priloga A11) in se pri tem skliceval na 111. člen ZDR-1 in na to, da mu delodajalec družba C. d. o. o., katere večinski lastnik (80 %) je prav on, ni več kot 2 meseca izplačeval plače, oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo. Poleg tega pa iz "Odpovedi pogodbe o zaposlitvi ..." z dne 1. 4. 2017 izhaja, da je družba C. d. o. o. tožnika kot poslovodno osebo razrešila z dnem 30. 4. 2017, ker podjetje ni dosegalo zastavljenih ciljev, zaradi padca prometa 3. leto zapored, zaradi izgub v letih 2015 in 2016, če bi bile izplačane plače, zaradi tekoče izgube v letu 2017 in kazni podjetju zaradi neizplačevanja plač in zamude pri poročilih FURS-u. Iz navedenega dokumenta jasno izhaja, da tožniku s 30. 4. 2017 preneha delovno razmerje in da mu v skladu s pogodbo pripada odpravnina in vse še neizplačene bonitete, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Navedeni dokument je za delodajalca podpisal tožnik sam.

9. Tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 30. 4. 2017 na podlagi sporazumnega dogovora in da je tožnik želel, da mu delovno razmerje preneha, torej da mu ni delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Iz individualne pogodbe o zaposlitvi izhaja, da v primeru, da se po razrešitvi stranki sporazumeta o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, poslovodni osebi pripada odpravnina v višini 10 bruto plač. Glede na to, da je bilo dogovorjeno, da tožniku pripada odpravnina in še vse neizplačane bonitete, ta dokument pa je podpisal sam tožnik, čeprav sicer za delodajalca, pomeni da sta se stranki sporazumeli o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Enako izhaja tudi iz zapisnika skupščine lastnikov družbe C. d. o. o. z dne 13. 6. 2017, ki jo je sklical sam tožnik, da so družbeniki sklenili, da je tožniku kot direktorju prenehal mandat 30. 4. 2017 in da mu je s tem dnem po pogodbi o zaposlitvi prenehalo tudi delovno razmerje. Kot je navedeno v zapisniku skupščine, tožniku pripadajo vse bonitete po pogodbi o zaposlitvi št. ...

10. Čeprav je tožnik z družbo C. d. o. o. sklenil pogodbo o zaposlitvi in bil v delovnem razmerju, se neutemeljeno v pritožbi sklicuje na 111. člen ZDR-1 (izredna odpoved delavca). Institut izredne odpovedi delavca po 111. členu ZDR-1 ni institut, ki bi bil namenjen poslovodnim osebam, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na podlagi 73. člena ZDR-1 in ki so večinski lastniki družbe, kot v konkretnem primeru tožnik. Zato v tožnikovem primeru njegove odpovedi delovnega razmerja ni mogoče šteti za izredno odpoved kot delavca po 111. členu ZDR-1 in tudi ne na tej podlagi, torej na podlagi 111. člena ZDR-1 ni priznana odpravnina. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na vzroke, navedene v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tožnik kot poslovodna oseba oziroma direktor odgovarja za uspešno poslovanje družbe oziroma podjetja. Nadalje je iz dokumentacije in sicer iz zgodovinskega izpisa AJPES-a iz sodnega registra, ki se nahaja v spisu razvidno, da je bil tožnik v relevantnem obdobju 80 % solastnik podjetja C. d. o. o., proizvodnja, trgovina in inženiring in njen zakoniti zastopnik od 21. 10. 2010 ter da je bil v času upravnega odločanja v sodnem registru še vedno vpisan kot direktor te družbe. Kot poslovodna oseba družbe C. d. o. o. je tožnik dejansko to funkcijo izvajal tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je po 30. 4. 2017. Zlasti to izhaja iz zapisnika skupščine lastnikov C. d. o. o. z dne 13. 6. 2017, katerega je tožnik podpisal kot poslovodna oseba.

11. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje na odločitev ne vpliva dejstvo slabega poslovanja podjetja, izguba poslovnih prostorov, neizplačevanje plač, denarne kazni in drugo, saj se prenehanje pogodbe o zaposlitvi presoja po določilih, po katerih se presoja priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo po prenehanju delovnega razmerja. Prav tako je pravno irelevantno za rešitev zadeve, tožnikovo sklicevanje na druge zadeve.

12. Ker je v obravnavanem primeru nedvomno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prišlo do prenehanja delovnega razmerja po tožnikovi volji, poleg tega pa je bil tudi še v času upravnega odločanja še vedno vpisan v sodni register kot poslovodna oseba družbe C. d. o. o. in je dejansko to funkcijo še vedno izvajal tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, saj ni utemeljen. Pravilno je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) štelo izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 22. 1. 2018 in Zavoda RS za zaposlovanje z dne 21. 6. 2017 za pravilni in zakoniti.

13. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.