Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se tožena stranka pri opisovanju razmer v Zahodni Sahari sklicuje na različne vire iz raznih spletnih strani, ki jih v opombah tudi citira. Sodišče meni, da je tak način zbiranja informacij sicer dopusten, saj so viri iz spletnih strani splošno dostopni, vendar pa bi morala s svojimi ugotovitvami, ki izhajajo iz spletnih strani, seznaniti tožnika in mu dati možnost do morebitne izjasnitve, skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP. Na pravilnost odločitve je zlasti vplivalo to, da se tožena stranka ni opredelila do poročil in člankov, ki jih je predložil tožnik, iz katerih naj bi izhajalo, da bi se utegnili dogodki v zvezi s tožnikovim preganjanjem zares zgoditi.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142/84/2013/12 (1312-02) z dne 26. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V prošnji za priznanje mednarodne zaščite je tožnik povedal, da je Zahodno Saharo zapustil, ker so Maročani okupirali njegovo domovino. V začetku leta 2011 se je udeležil demonstracij za odcepitev Zahodne Sahare. Policija ga je aretirala in sodnik ga je zaprl zaradi protidržavnega delovanja. Zaprt je bil deset mesecev, sicer pa je bil obsojen na eno leto zapora. Tam so ga vsak dan pretepali. Tožnik je bil preganjan, ker so maroški Arabci do Zahodnih Saharcev rasisti. Bil je politični zapornik, ker se je boril proti maroškim okupatorjem. Po prihodu iz zapora je bil tudi opazovan, imel je občutek, da ga kontrolirajo pripadniki režima. Če bi po prihodu iz zapora nadaljeval svojo uporniško obnašanje, bi ga oblasti zaprle za vsaj pet let, ali pa bi ga skrivoma ubili.

Tožena stranka je ugotovila, da iz centralne baze EURODAC izhaja, da je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji bil leta 2012 obravnavan kot tujec tudi v Grčiji, slednje pa je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito prikril. Pač pa tožnik trdi, da je bil v Centru za tujce na Hrvaškem, medtem ko so hrvaški varnostni organi sporočili, da osebe s takšnimi osebnimi podatki niso imeli v postopku in ga tudi v času formalne najave za vračanje po sporazumu niso sprejeli.

Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je iz države pobegnil, ker ga je bilo strah varnostne službe, ki ga je opazovala ter nadzirala in zaradi rasizma, ki ga izvajajo Maročani nad Saharci. Njegovo življenje je bilo ogroženo in zato je zapustil državo. V Zahodni Sahari je bil preganjan, ker je borec za človekove pravice in za neodvisno Zahodno Saharo. Maročani so nad njim izvajali rasizem in ga na ulici večkrat pretepli. Na demonstracijah so se borili za pravico Saharcev. Policija v civilnih oblačilih ga je naslednji dan aretirala in ga odpeljala v zapor. To so bile prve in edine demonstracije, katerih se je udeležil. Če ugotovijo, da si iz El Aaiuna, se do tebe obnašajo rasistično. Če si Saharec, si manj vreden, večkrat si tepen. Maročani jih večkrat pretepajo samo zato, ker so Saharci. Zaradi groženj ni policije nikoli zaprosil za pomoč. Če bi šel na policijo, bi ga le-ta pretepala. Zaprt je bil eno leto, v času zapora se je počutil ogroženega zaradi rasizma, ki so ga izvajali maroški Arabci. Ob zasliševanju s strani maroške varnostne službe so ga pretepali z gumijevkami, nogami in rokami. To je doživljal v zaporu in ob zaslišanjih. Tudi v času pred demonstracijami so ga Maročani pretepali zato, ker je Saharec. Na desni nogi ima poškodbe od udarcev, poškodovano je imel levo ličnico in ima še zdaj bolečine. Včasih so ga pretepali po trikrat tedensko.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno opisuje zgodovino Zahodne Sahare in gibanje za njeno neodvisnost. Ob tem navaja, da je Polisario vseljudsko gibanje Saharcev, ki združuje različne politične frakcije in se zavzema za neodvisnost izpod maroške okupacije. Polisario je ustanovil El-Ouali Mustapha Sayed, za katerega tožnik nikoli ni slišal in ki je bil tudi prvi predsednik novo razglašene države. Nadalje med drugim navaja, da je Varnostni svet OZN za nadzor premirja in za izvedbo referenduma v Zahodni Sahari zagotovil posebne mirovne sile, imenovane MINURSO. Sedež Minursa je v El-Aaiunu, za katerega bi tožnik, če bi res prihajal od tam, zagotovo vedel in ne samo slišal, kot trdi. Maroške sile so v začetku novembra 2010 začele na silo podirati taborišče Gdeim Izik. Napadle so omenjeno taborišče, kjer je protestiralo več kot 20.000 ljudi. Malo verjetno je, da tožnik, ki zase trdi, da je borec za neodvisno Zahodno Saharo in pravice Saharcev, ne bi nikoli slišal o Gdeim Iziku. Tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav, ki jih je podal pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite ugotavlja, da je tožnik s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za vrnitev v izvorno državo. Tožena stranka meni, da če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi bile njegove izjave jasne, razumljive, kot tudi njegova dejanja in ravnanja usmerjena v iskanje zaščite, kar pa v konkretnem primeru ni. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil šele 22. dan bivanja v Centru za tujce, česar pa ni zadovoljivo pojasnil. Tožena stranka ugotavlja, da je lastnoročno izjavo podal isti dan, ko so hrvaški varnostni organi zavrnili njegov sprejem in o tem po faksu obvestili Center za tujce. Iz policijske dokumentacije izhaja, da je bila njegova ciljna država Italija. V Turčiji naj bi za to pot sprovajalcu plačal 4.000,00 EUR. Pri podaji prošnje je te izjave sicer zanikal in navajal, da želi priti v eno od evropskih držav. Ko je uvidel, da je stekel postopek njegove odstranitve iz Republike Slovenije, je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito preprečil svojo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namenoma prekinil postopek odstranitve iz Republike Slovenije. V kolikor v Republiki Sloveniji ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi bil izveden postopek njegove prisilne odstranitve iz države. Tožnik ni z ničemer dokazal niti ni izrazil namena, da bi svoje trditve lahko s čimerkoli podkrepil oziroma dokazal. Tožnik je navedel, da je bil politično preganjan, ker je borec za neodvisnost Zahodne Sahare in da se je nad njim izvajal rasizem. Navedel je, da je bil za leto dni zaprt zaradi udeležbe na demonstracijah, kjer so se zavzemali za pravico Saharcev zaradi rasizma, ki ga izvaja maroška oblast. Tožena stranka ocenjuje, da razlogov za vrnitev v izvorno državo, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožena stranka meni, da če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi bila njegova dejanja in ravnanja usmerjena v iskanje zaščite, kar pa v konkretnem primeru ne moremo reči. Tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ.

Tožena stranka je nadalje preverjala, ali bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Na podlagi splošno znanih dejstev o izvorni državi je tožena stranka ugotovila, da v izvorni državi tožnika ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika. Da bi bile v Zahodni Sahari takšne razmere, ni splošno znano in tudi ne izhaja iz splošno znanih informacij o tej državi. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite. Dejanja preganjanja, kot jih v svojih izjavah opisuje tožnik, po mnenju tožene stranke ne dosegajo standardov, kot jih določata 1. in 2. točka 26. člena ZMZ. Tožena stranka je obravnavano prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2., 3., 4. in 6. alineje 1. točke 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da se lahko prošnja zavrne kot očitno neutemeljena le takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Pri tem se tožnik sklicuje na stališča ustavnega sodišča. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila na 12 straneh, torej v konkretnem primeru ne gre za nekaj očitnega. Tožena stranka je pridobivala tudi informacije iz izvorne države, na podlagi katerih in s pomočjo katerih je sprejela svojo odločitev. Te informacije so v spisu neprevedene, kar predstavlja kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pridobljenih informacij tožena stranka ni predložila tožniku v izjasnitev. V spisu se nahajajo tudi informacije, ki jih je predložil tožnik in iz katerih izhaja, da v tožnikovi izvorni državi obstajajo razlogi po 2. členu ZMZ. Tudi iz tega razloga tožena stranka ne more odločati v pospešenem postopku. Med drugim je tožena stranka tožniku tudi omejila gibanje, ker ni predložil nobenega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, pri čemer ni upoštevala pravnih standardov, ki so že uveljavljani v ustaljeni sodni praksi. Tožniku očita, da je dokumente vrgel stran, kot to izhaja iz depeše, vendar pa ni upoštevala, da depeše tožnik ni podpisal in je zelo verjetno, da je tolmač tožnikovo izjavo na policijski postaji narobe prevedel. Tožnik je jasno povedal, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in ni verjetno, da bi se na Hrvaškem izdajal za drugo osebo, če pa Hrvaška nima urejenih evidenc, to ni tožnikova krivda. Ni razloga, zakaj bi pri podaji prošnje navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem. Tožena stranka tudi nepravilno zaključuje, da tožnik ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Kakšne pravne nasvete je tožnik dobil, ko je bil zaprt v Postojni, predno je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožena stranka ni obrazložila. Iz spisa ni razvidno, ali je prejel knjižico, namenjeno prosilcem in v kateri so navedena pravila za mednarodno zaščito. Morda so inšpektorji tožniku rekli, da bo vrnjen na Hrvaško, ker je tožnik sam navedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Vse te okoliščine niso pojasnjene. Tožnik je takoj, ko so ga prijeli, izrazil namero, da poda prošnjo za mednarodno zaščito in je s tem mislil, da je vse urejeno. Iz postopka ni razvidno, da je tožnik sploh imel možnost dostopa do svetovalca za begunce in kdaj je dobil knjižico, ki je namenjena prosilcem za mednarodno zaščito in kdaj se je prvič seznanil z dejstvom, kdaj in kako se poda prošnja za mednarodno zaščito. Poleg tega iz depeše ne izhaja, da je bila tožnikova ciljna država Italija. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Smiselno predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in tudi upravnega spisa je razvidno, da je tožnik tako v prošnji kot tudi na osebnem razgovoru, ki je bil dne 3. 4. 2013, navedel, da je preganjan zato, ker se zavzema za avtonomijo Zahodne Sahare in da je iz tega razloga tudi sodeloval na demonstracijah, zaradi česar so ga oblasti zaprle, v zaporu pa so ga tudi velikokrat pretepali. Dne 12. 4. 2013 so pooblaščenci tožnika predložili toženi stranki poročila in članke, ki prikazujejo dogajanje v Maroku v povezavi z Zahodno Saharo v bližnji preteklosti, poročila in članke, ki prikazujejo razmere v Zahodni Sahari, o napadih na protestnike in o aretacijah, ter članke, ki potrjujejo navedbe tožnika glede razmer v zaporih. Dne 26. 4. 2013 je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, v kateri pa se do navedenih poročil in člankov ne opredeljuje, čeprav je skušal tožnik s temi poročili in članki dokazovati, da je bilo tisto res, kar se je njemu zgodilo. 1. točka prvega odstavka 214. člena ZUP določa, da obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih. V konkretnem primeru navedbe o dejstvih predstavljajo tudi poročila in članki, ki jih je v postopku predložil tožnik, do teh navedb pa se tožena stranka ni opredelila, kar ni v skladu s prej citiranim določilom 1. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je tožena stranka pridobivala informacije iz izvorne države, da se te informacije nahajajo v spisu neprevedene in da jih tožniku ni predložila v izjasnitev. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da v upravnem spisu, kot ga je sodišče prejelo od tožene stranke, ni razvidno, da bi tožena stranka posebej pridobivala informacije iz izvorne države, pač pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se tožena stranka pri opisovanju razmer v Zahodni Sahari sklicuje na različne vire iz raznih spletnih strani, ki jih v opombah tudi citira. Sodišče meni, da je tak način zbiranja informacij sicer dopusten, saj so viri iz spletnih strani splošno dostopni, vendar pa vseeno meni, da bi morala tožena stranka s svojimi ugotovitvami, ki izhajajo iz spletnih strani seznaniti tožnika in mu dati možnost do morebitne izjasnitve, skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP. Vendar pa sodišče meni, da je na pravilnost odločitve še zlasti vplivalo to, da se tožena stranka ni opredelila do poročil in člankov, ki jih je predložil tožnik, iz katerih naj bi izhajalo, da bi se utegnili dogodki v zvezi s tožnikovim preganjanjem zares zgoditi. Ker torej tožena stranka teh poročil in člankov ni upoštevala, in ker tožniku ni bilo dano, da bi se opredelil do ugotovitev glede razmer v matični državi, na katere se sklicuje tožena stranka, sodišče meni, da niso bila upoštevana pravila postopka. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opredeliti se do virov, ki jih je predložil tožnik, tožniku pa dati možnost, da se izjasni o tistih dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na razmere v njegovi matični državi in na katere se v obrazložitvi odločbe sklicuje tožena stranka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

Sodišče je v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).