Jedro

Iz predlogu za dopustitev revizije priloženega zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 3. 2022 izhaja, da je Upravno sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo na glavni obravnavi z utemeljitvijo, da niso relevantni za odločitev, ker se z njimi ne bi dokazovala pravno odločilna dejstva, predlagatelj pa temu takrat ni ugovarjal. Po presoji Vrhovnega sodišča je predlagatelj zato glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V predlogu tudi ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče (to je še na glavni obravnavi). Zato tudi morebitni uspeh v reviziji in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti take spremembe, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel doseči predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku, saj bi v pojasnjeni nastali procesni situaciji to lahko vodilo le do zavrnitve revizije. Glede na navedeno predlagatelj za vprašanje absolutne bistvene kršitve določb postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve zavrnjenega dokaznega predloga nima pravnega interesa, zato predlog v tem delu ni dovoljen.

Predlog za dopustitev revizije tudi ni dovoljen v zvezi z vprašanji, s katerimi predlagatelj nasprotuje dejanskim ugotovitvam Upravnega sodišča in uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanj, ker to ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Izrek

I. Predlog za dopustitev revizije se glede vprašanj, navedenih pod drugo, šesto, sedmo, osmo, deveto in deseto alinejo, zavrže. II. V preostalem se predlog zavrne.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z odločbo, št. DT 0610-2506/2016-30 12-510-03 z dne 20. 3. 2019, po opravljenem postopku ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora za leti 2008 in 2009 tožniku dodatno odmerila in v plačilo naložila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2009 in pripadajoče obresti (točka I.1 izreka), akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leti 2008 in 2009 in pripadajoče obresti (točki I.2 in I.3 izreka) ter obresti od premalo plačanih predhodnih akontacij davka od dohodka iz dejavnosti (točki I.4 in I.5 izreka). Ugotovljeno je bilo, da je pravica do odmere DDV za leto 2008 absolutno zastarala (točka III. izreka). Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo (točka IV. Izreka), začetku teka zamudnih obresti, nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-16-92/2019 z dne 25. 7. 2019, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper odločitev davčnega organa tožene stranke je tožnik vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) delno ugodilo in v delu, ki se nanaša na odmero obresti v točkah I.1., I.2, I.3, I.4 in IV. izreka odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek. Sicer je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

3. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče navedlo, da iz dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi, izhaja, da se je tožnik kot samostojni podjetnik v inšpiciranem obdobju poleg svoje registrirane dejavnosti taksi in vlečne službe ukvarjal tudi s preprodajo rabljenih vozil, saj je sam kupil in kmalu za tem prodal več vozil. Poleg tega je pri preprodaji sodeloval tudi tako, da je za vozila v svojem imenu in za svoj račun (tj. kot zavarovalec in kot zavarovanec) urejal avtomobilska zavarovanja in prenašal bonuse zavarovanja iz enega vozila na drugo in v svojem knjigovodstvu beležil račune za njihova popravila. Pri oglaševanju prodaje se je uporabljala telefonska številka njegovega podjetja. Ker tožnik prihodkov iz naslova te dejavnosti ni knjižil v svoje poslovne knjige in ni prikazal v svojih davčnih obračunih, je po presoji Upravnega sodišča odločitev davčnega organa tožene stranke, da se tožniku dodatno odmeri DDV in akontacije dohodnine od dohodkov iz opravljanja te dejavnosti, pravilna in zakonita.

4. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da revizijo dopusti zaradi več vprašanj.

**K I. točki izreka**

5. Predlog za dopustitev revizije glede vprašanj, ki jih je predlagatelj navedel pod drugo, šesto, sedmo, osmo, deveto in deseto alinejo, ni dovoljen.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367.a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V četrtem odstavku 367.b člena ZPP je določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

7. Najprej predlagatelj v drugi alineji predloga izpostavlja vprašanje, ali je sodišče pravilno in dovolj obrazloženo zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem A. A., postavitvijo grafologa ter zaslišanjem vseh oseb, ki so bile udeležene v poslih prodaje vozil zgolj z navajanjem, da po oceni sodišča niso relevantni za odločitev ali pa je zaradi takšne odločitve in (ne)obrazložitve prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka in do posega v pravico do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS (druga alineja).

8. Predlagatelj med drugim pojasnjuje, da je izvedbo dokaza z zaslišanjem svoje hčerke, A. A. predlagal, ker bi lahko povedala, da telefonske številke ... ni uporabljal predlagatelj, pač pa njegov sin in da se predlagatelj v spornem obdobju ni ukvarjal s preprodajo vozil. O tem, da ni bil predlagatelj tisti, ki je prodajal vozila, bi vedele izpovedati tudi vse druge osebe, ki so bile udeležene v teh poslih. Izvedbo dokazov s pridobitvijo mnenja izvedenca grafološke stroke pa je predlagal v zvezi z ugotovitvijo identitete podpisnika zavarovalnih pogodb.

9. Iz predlogu za dopustitev revizije priloženega zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 3. 2022 izhaja, da je Upravno sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo na glavni obravnavi z utemeljitvijo, da niso relevantni za odločitev, ker se z njimi ne bi dokazovala pravno odločilna dejstva, predlagatelj pa temu takrat ni ugovarjal. Po presoji Vrhovnega sodišča je predlagatelj zato glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).1 V predlogu tudi ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče (to je še na glavni obravnavi). Zato tudi morebitni uspeh v reviziji in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti take spremembe, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel doseči predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku, saj bi v pojasnjeni nastali procesni situaciji to lahko vodilo le do zavrnitve revizije.

10. Ker glede na navedeno predlagatelj za vprašanje, ki ga navaja v drugi alineji obravnavanega predloga za dopustitev revizije, nima pravnega interesa, ta ni dovoljen, zaradi česar ga je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

11. Predlog za dopustitev revizije tudi ni dovoljen v zvezi s vprašanji, ki jih predlagatelj kot pomembna izpostavlja v šesti, sedmi, osmi, deveti in deseti alineji, to so: - ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v postopku nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 01.01.2008 do 31.12.2009 in akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki sta oba tesno povezana z izvajanjem gospodarske dejavnosti in je bil tožnik v postopek prvotno vključen kot samostojni podjetnik, o vpletenosti tožnika zaključevalo v pretežni meri na podlagi dejstva, da gre za očeta B. B. mlajšega, ki je v postopku pred upravnim sodiščem (ker pred tem ni imel nikoli možnosti, saj ga upravni organ ni želel zaslišati) jasno in nedvoumno izpovedal, da je bil on tisti, ki se je ukvarjal s prodajo avtomobilov, daje vse on urejal, daje vse on imel čez, da oče (torej tožnik) o tem ni nič vedel (šesta alineja); - ali je sodišče ravnalo pravilno, ko pri svoji odločitvi ni z ničemer upoštevalo izpovedbe B. B. mlajšega (ki so ga potrdile tudi praktično vse ostale zaslišane priče), da tožnik s temi posli ni imel ničesar (sedma alineja); - ali je sodišče kršilo pravico tožnika do poštenega sodnega varstva njegovih pravic, ki ima svoj izvor v številnih ustavnih določbah, kot tudi pravico do enakega varstva njegovih pravic, ki mu jih zagotavlja 22. člen Ustave RS in pravico do sodnega varstva, kot je določena v 23. členu Ustave RS, ko je povsem mimo in v nasprotju z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi ter v nasprotju (ter s tem protispisno) z izpovedbami neposredno zaslišanih prič protispisno zaključevalo o tožnikovi dejanski vlogi pri spornih poslih, sklicujoč se pri tem v pretežni meri na neke listinske dokaze in celo zaključke v zvezi z domnevno tožnikovo dejavnostjo, ki se sploh ne nanaša na obdobje, ki je predmet tokratne presoje in tudi se je pokazalo, da gre za listine, ki nimajo dejanske in realne veze s tožnikom (osma alineja); - ali je dopustno utemeljevati razloge za odločitev o obstoju davčne obveznosti v točno določenem obdobju (konkretno leto 2008 in 2009) na podlagi zaključkov, ki so bili sprejeti za drugo davčno obdobje (leto 2007), s tem, da v zvezi s temi predhodno sprejetimi zaključki (za leto 2007) sodišče ni izvedlo dokazov, medtem ko pa je za leti 2008 in 2009 dokaze izvedlo in ti dokazi izkazujejo povsem drugačno stanje in je takšno stanje, če bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno v nasprotju z zaključki sodišča (deveta alineja); - ali je pravilno materialnopravno naziranje, da dejstvo podpisa - oziroma identiteta dejanskega podpisnika police ni relevantna glede tega, kdo je bil dejanski sklenitelj zavarovanja (deseta alineja).

12. Ta vprašanja pomenijo izključno nedovoljeno nasprotovanje dejanskim ugotovitvam Upravnega sodišča in uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker to ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), tudi revizije iz tega razloga ni mogoče dopustiti.

**K II. točki izreka**

13. V preostalem predlog za dopustitev revizije ni utemeljen.

14. Predlagatelj je v predlogu za dopustitev revizije izpostavil še pet vprašanj, glede katerih je Vrhovno sodišče ocenilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za dopustitev revizije niso izpolnjeni. Zato je predlog za dopustitev revizije v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka**

15. Predlagatelj je v predlogu zahteval povrnitev stroškov predloga, vendar s predlogom ni uspel, zato sam nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tudi Vrhovno sodišče na kršitve pravil postopka upravnega spora ne pazi po uradni dolžnosti (X Ips 251/2017 z dne 25. 4. 2018).