Jedro

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS št. 40/97) določa osnovno plačo delavca, pri čemer to plačo definira kot plačo za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje. Le v takšnem primeru osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače, opredeljene v tarifni prilogi te pogodbe (3. tč. 43. čl. SKPGd). Tudi v času spornega obdobja veljavni Zakon o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač (ZDMPNU, Ur. l. RS št. 40/87, 9/98) določa minimalno plačo na zaposlenega, ki pa je opredeljena kot minimalna plača zaposlenega, ki dela polni delovni čas (2. člen ZDMPNU). Glede na to ni v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, če delodajalec v svojih aktih določi, da delavcu, ki ne dela ali ne dela polni delovni čas, oz. pri delu ne dosega vnaprej določenih delovnih rezultatov, pripada celo nižja plača od izhodiščne oz. minimalne plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (2. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku 81.285,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe, v 8 dneh. Višji zahtevek tožnika je zavrnilo. S sklepom je zavrglo tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 95.745,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v 8 dneh. Kot je dejansko razvidno iz pritožbe, se tožnik pritožuje le zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep, ne pa, tako kot sam navaja v pritožbi, zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka. V pritožbi namreč očitno izpodbija tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, v katerem zahteva presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, saj s tem v zvezi navaja, da je bil v času vložitve tožbe še v delovnem razmerju pri toženi stranki, da kot šibkejša stranka ni imel nobene možnosti vplivati na pogodbo o zaposlitvi, da je zahteval presojo pogodbe po navodilih tožene stranke in v skladu z določbo 135. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) in da ni mogoče govoriti o tem, da ni imel pravnega interesa za vložitev tožbe. Prav tako zanj ni sprejemljiva odločitev glede višine plače. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati veljavno zakonodajo in določbe kolektivnih pogodb, ki določajo minimum pravic delavcu in ne bi smelo tolerirati nezakonitih aktov tožene stranke. Dodatno tudi navaja, da mu tožena stranka ni omogočila dela in ga ne more obremenjevati z očitkom nedoseženih delovnih rezultatov. Tudi stroškovni izrek sklepa kaže na nekritično obravnavanje ravnanja tožene stranke. Sodišče je napačno ugotovilo in ocenilo uspeh strank v sporu. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti pogodbe o zaposliti, razlogi sklepa niso utemeljeni. Tožnik je zahteval presojo zakonitosti oz. skladnosti predloga pogodbe o zaposlitvi z dne 19.11.1998 še v času delovnega razmerja pri toženi stranki. Na sodišče se je obrnil z zahtevo za presojo te pogodbe v skladu s 14. čl. te pogodbe, ki določa, da jo je upravičen izpodbijati v 15-ih dneh na delovnem sodišču. Ta določba dejansko predstavlja prepis pravnega pouka iz 3. odst. 135. čl. Zakona o delovnih razmerjih, po katerem lahko delavec zahteva presojo zakonitosti predloga pogodbe in njene skladnosti z zakonom, kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom pred sodiščem, pristojnim za delovne spore. Za vložitev takšne tožbe ni potrebno še posebej izkazovati pravne koristi, glede na to, da 2. odst. 181. čl. Zakona o pravdnem postopka (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi. Zato v primeru določenosti s posebnimi predpisi, v konkretnem primeru ZDR, ni potrebno še dodatno izkazovati posebne pravne koristi, da se ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oz. nepristnost kakšne listine, ... . Glede na navedeno je nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje neutemeljeno. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje v zvezi s tem sploh ni ugotavljalo relevantnih dejstev, ki se v prvi vrsti nanašajo na to, ali je predlog pogodbe o zaposlitvi z dne 19.11.1998 sploh predlog pogodbe po določbi 135. čl. ZDR. Ta člen ZDR je uvrščen med prehodne in končne določbe zakona in delavcem omogoča presojo zakonitosti oz. skladnosti pogodbe o zaposlitvi le v primeru prvega predloga pogodbe o zaposlitvi po uveljavitvi ZDR, ne pa tudi naknadnih predlogov pogodb o zaposlitvi. Gre le za primere, ko delavci, ki so sklenili delovno razmerje že pred uveljavitvijo ZDR, še niso sklenili pogodb o zaposlitvi in jim delodajalec naknadno predloži to pogodbo (1. odst. 135. čl. ZDR). Preverjanje zakonitosti in skladnosti kasnejših pogodb o zaposlitvi ni predvideno, saj tudi pozitivna zakonodaja ne določa tega, da bi se v času delovnega razmerja pravice in obveznosti delavcev spreminjale s spremembami oz. aneksi pogodb o zaposlitvi, temveč v ta namen predvideva le sklepe delodajalca. Glede na to je sicer pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da pravice in obveznosti tožnika, ki je bil že pred tem zaposlen pri toženi stranki, niso vezane na šele 19.11.1998 predložen predlog pogodbe o zaposlitvi, temveč so odvisne od dotedanjega položaja tožnika, upoštevajoč pozitivno ureditev delovnih razmerij. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka. Sodišče prve stopnje naj v nadaljnjem postopku v zvezi s tem prvenstveno razčisti, ali predložen predlog pogodbe o zaposlitvi, katerega presojo zakonitosti oz. skladnosti zahteva tožnik, dejansko predstavlja predlog v skladu s 135. čl. ZDR. Utemeljena je tudi pritožba tožnika zoper odločitev o stroških postopka, saj je z delom zahtevka vendarle uspel, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti stroške z upoštevanjem 2. odst. 154. čl. ZPP, ne pa njegov uspeh enostavno popolnoma zanemariti. Glede na to in tudi v posledici razveljavitve 1. tč. sklepa je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v 2. tč. sklepa in v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Neutemeljena pa je pritožba tožnika zoper odločitev v 2. tč. izreka sodbe o zavrnitvi njegovega višjega zahtevka za plačilo nadomestila plače za obdobje treh mesecev. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz tega, da v spornem obdobju sploh ni opravljal dela (nasprotne pritožbene navedbe so splošne in ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje), zaradi česar mu z upoštevanjem razporeditve na delovno mesto raziskovalca - svetovalca in specifične ureditve izplačil za to delo pripada le zajamčena plača. Tožnik sicer načeloma opozarja na nezakonitost takšne določitve plače, češ da bi mu pripadala plača najmanj po kolektivni pogodbi in ne v skladu s spremenjenim pravilnikom tožene stranke o ugotavljanju in razporejanja prihodka, dohodka in čistega dohodka ter osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke, vendar ta ugovor ni utemeljen. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS št. 40/97) določa osnovno plačo delavca, pri čemer to plačo definira kot plačo za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje. Le v takšnem primeru osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače, opredeljene v tarifni prilog te pogodbe (3. tč. 43. čl. SKPGd). Tudi v času spornega obdobja veljavni Zakon o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač (ZDMPNU, Ur. l. RS št. 40/87, 9/98) določa minimalno plačo na zaposlenega, ki pa je opredeljena kot minimalna plača zaposlenega, ki dela polni delovni čas (2. člen ZDMPNU). Glede na to ni v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, če delodajalec v svojih aktih določi, da delavcu, ki ne dela ali ne dela polni delovni čas, oz. pri delu ne dosega vnaprej določenih delovnih rezultatov, pripada celo nižja plača od izhodiščne oz. minimalne plače. Zato tudi določba 8. čl. navedenih sprememb in dopolnitev pravilnika tožene stranke ni nezakonita in se je tudi sodišče prve stopnje utemeljeno lahko sklicevalo prav na to določbo in tožniku za čas spornega obdobja (ko ni hotel delati) priznalo le izplačilo nadomestila plače v višini zajamčene plače. Tožnikova pritožba je v tem delu torej neutemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo v skladu s 353. čl. ZPP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. izreka). Ker je tožnik s pritožbo delno uspel in se zadeva v razveljavljenem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da so zaznamovani pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka in je odločitev o njih pridržana za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).