Jedro

Kadar nasprotna stranka na pomanjkljivost tožbenih navedb že jasno opozori in prav to je bilo storjeno v odgovoru na tožbo v tej zadevi, materialno procesno vodstvo ni potrebno.

Lastninska pravica s prirastjo se lahko pridobi le z vlaganjem v premoženje, na katerem se ustvarja prirast in ne z izdatki, ki so vezani na osebo, četudi je ta lastnik premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve in povzetek odločitve sodišča prve stopnje: Tožniki so dediči Vi. R.. Hkrati z zapuščinskim postopkom po njem teče tudi zapuščinski postopek po njegovi materi, V. R.. V zapuščinskem postopku po slednji Vi. R. ni priznaval dedne pravice bratom, sedanjim tožencem. Trdil je, da so se dedovanju po materi odpovedali v dednem dogovoru in da je odpoved povzeta v sklepu o dedovanju O 312/73 Občinskega sodišča II v L. z dne 10.4.1973 po pokojnem S. R. (soprogu V. R. in očetu Vi. R. ter tožencev). V skladu z določbo 3. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (1) (v nadaljevanju ZD) je zapuščinsko sodišče s sklepom III D 174/2000 v zvezi s sklepom II Cp 4005/2005 Višjega sodišča v Ljubljani rešilo spor o uporabi prava glede vprašanja, ali vsebina dednega dogovora predstavlja sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Ugotovilo je, da zapis, da so sedanji toženci “dedno odpravljeni po očetu in po materi“ ne predstavlja odpovedi neuvedenemu dedovanju po materi in imajo zato tudi toženci dedno pravico po njej. V nadaljevanju zapuščinskega postopka so tožniki izločali del premoženja in s tožbenim zahtevkom v tej smeri so bili napoteni na pravdo s sklepom s 26.2.2008. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (sklep pod 1. točko izreka) ter zavrglo tožbo, uveljavljano s primarnim tožbenim zahtevkom, na ugotovitev, da je dedni dogovor, zapisan v sklepu o dedovanju Občinskega sodišča II v Ljubljani z dne 10.4. 1973, opr. št. O 312/73, v delu, ko so toženci izjavili, da so dedno odpravljeni po materi Vi. R., po vsebini odpoved toženih strank neuvedenemu dedovanju po slednji in da je edini dedič po njej V. R..

Oba podredna zahtevka je sodišče zavrnilo - prvega, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da navedeni dedni dogovor po vsebini predstavlja pogodbo o dosmrtnem preživljanju in je tako Vi. R. izključni lastnik nepremičnin, ki spadajo v zapuščino po njem in ne v zapuščino po pokojni V. R., ter drugega, s katerim so zahtevali ugotovitev, da so pokojni Vi. R. ter tožniki z izvrševanjem dednega dogovora in z delom na nepremičninah, ki predstavljajo premoženje zapustnice V. R., prispevali k njegovi ohranitvi in posodobitvi v taki meri, da se ta v celoti izloči iz premoženja slednje kot izključna last Vi. R. in tako sodi v zapuščino po njem.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper 2. točko izreka sklepa in 1.,2. ter 3. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 174/2000 z dne 10.4.2005 ni sklep o dedovanju, niti vmesni sklep v smislu določb 314. in 315. člena ZPP, pač pa zgolj sklep procesnega vodstva, s katerim je sodišče dalo vedeti, s kom bo nadaljevalo zapuščinski postopek. Na tak sklep sodišče ni vezano in zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je o vprašanju, kdo so dediči pokojne V. R., že pravnomočno odločeno ter zato tožniki nimajo pravnega interesa za uveljavljanje primarnega tožbenega zahtevka. S tem ko je v tem obsegu tožbo zavrglo, pa se niti ni opredelilo do vprašanja, zakaj dednega dogovora ni mogoče šteti za sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Sodišče se je le posplošeno sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4005/2005 z dne 9.11.2005, ter tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 339. člena ZPP.

Glede odločitve o prvem podrednem zahtevku tožeča stranka navaja, da je treba pri presoji, ali predstavlja dedni dogovor po vsebini pogodbo o dosmrtnem preživljanju, upoštevati celoten kontekst dednega dogovora, vključno z izjavo tožencev o dedni odpravljenosti, saj ta kaže na to, da so ostali potomci s pogodbo soglašali. Res je, da v dednem dogovoru z dne 10.4.1973 ni izrecno zapisana izjava zapustnice, da po smrti svoje premoženje izroča v last pravnemu predniku tožnikov, vendar pa je tako iz konteksta dednega dogovora kot tudi oporoke to edini možen pravno logičen sklep. Sodišče tega v izpodbijani sodbi ni upoštevalo oz. se do oporoke sploh ni opredelilo, ampak je svoj zaključek utemeljevalo le z dejstvom, da je bil dedni dogovor sklenjen pred zapuščinsko sodnico, ki je vešča prava in bi, če bi bila volja strank resnično takšna kot trdijo tožniki, le-to tudi ustrezno zapisala. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožniki grajajo tudi odločitev sodišča prve stopnje o izločitvenem zahtevku. Navajajo, da je od tožeče stranke nemogoče zahtevati, da svoje navedbe o mehanizaciji kmetije v zadnjih 30 letih opredeli bolj natančno ter da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da V. R. zgolj zadnjih nekaj let pred smrtjo ni bila sposobna za težja fizična dela na kmetiji, protispisna, saj iz izpovedi pravdnih stranka to ne izhaja. Pravilna ugotovitev o obdobju nesposobnosti pokojne za težja dela na kmetiji pa omogoča nadaljnje sklepanje o delu tožnikov in V. R. za ohranitev vrednosti oz. delno povečanje kmetijskih zemljišč. Pri tem je potrebno upoštevati tudi vrednost dela, ki so ga tožniki in Vi. R. vložili v kmetijo, česar izvedenec v svojem mnenju in njegovi dopolnitvi ni upošteval. Tožeča stranka pa v izogib nadaljnjim stroškom pri tem ni vztrajala, saj je bilo na podlagi ugotovitev izvedenca glede vrednosti zemljišč, povečane vrednosti in vrednosti obnovljenih objektov ter kmetijskih strojev mogoče zaključiti, da je razlika v vrednosti tolikšna, da bi bilo treba nepremičnine izločiti po 32. členu ZD. Ker sodišče tožnikov ni seznanilo s stališčem, da ugotovitev izvedenca ne bo štelo za pravno relevantna, čeprav je bilo iz ravnanj sodišča mogoče zaključiti, da jih bo upoštevalo, je kršilo pravico tožnikov do izjave, predvsem pa, da vztrajajo pri dopolnitvi izvedenskega mnenja glede ocenitve vloženega dela tožnikov in pokojnega V. R. za ohranitev zemljišč.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče od uradnem preizkusu odločbe po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil. O zavrženju tožbe: V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni vezano na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III D 174/2000 z dne 10.4.2005, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo z navedenim sklepom, ki ga je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 4005/2005 z dne 9.11.2005 že pravnomočno odločeno, da imajo tudi toženci S. R., F. R. in A. R. dedno pravico po zapustnici V. R.. Pri tem je zapuščinsko sodišče pojasnilo, zakaj dednega dogovora iz leta 1973 ni mogoče šteti za sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Podlaga za odločanje zapuščinskega sodišča (in ne pravdnega sodišča) o tem vprašanju je v določbi 3. odstavka 210. člena ZD.

Zato je pravilna odločitev sodišče prve stopnje, ki je tožbo z zahtevkom, da predstavlja dedni dogovor odpoved toženih strank neuvedenemu dedovanju po V. R., zavrglo, saj glede na to, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno v ustreznem postopku, tožeča stranka ni imela več pravnega interesa za vložitev takšne tožbe.

S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, zakaj dednega dogovora iz leta 1973 ni mogoče šteti za sporazum o odpovedni neuvedenemu dedovanju (torej s tem, ko nedopustne tožbe ni vsebinsko obravnavalo), ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

O prvem podrednem zahtevku: Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dedni dogovor z dne 10.4.1973 ne predstavlja pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Kot je že sodišče prve stopnje ugotovilo, so v dogovoru navedene le obveznosti Vi. R. do V. R., nikjer pa ni navedeno niti nakazano, da bo V. R. Vi. R. prepustila nepremičnine, ki so vpisane v vl. št. 5 k.o. S. in da je izročitev nepremičnin odložena do njene smrti. Iz vsebine tudi ne izhaja obljuba dediščine. Odsotnosti zapustničine zaveze ne more nadomestiti izjava preostalih dedičev o dedni odpravljenosti.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo še s pojasnilom, da je bil dogovor sklenjen pred zapuščinsko sodnico, ki je prava vešča oseba in bi, če bi dejansko šlo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, to voljo nedvomno izrecno zapisala. Tudi s slednjim se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožnik sicer graja zaključek sodišča prve stopnje, češ da je svojo odločitev utemeljevalo zgolj s tem zadnjim dejstvom ter da ni upoštevalo, da tudi oporoka pokojne V. R. z dne 20.4. 1987 potrjuje tisto, kar je bilo dogovorjeno z dednim dogovorom. A pritožbeni očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo predvsem z analizo vsebine dednega dogovora, ki je pravilna. Pojasnilo pa je še, da je ugotovitev namena pogodbe otežena, saj sta V. R. in V. R. pokojna, ostali dediči pa zanikajo tak dogovor.

O drugem podrednem zahtevku: Tožeča stranka s pritožbo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede izločitvenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je pokojni Vi. R., s tem ko je skrbel za pokojno V. R., izpolnjeval zakonsko dolžnost preživljanja svojega roditelja (124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (3)). Lastninska pravica s prirastjo (po 32. členu ZD) pa se lahko pridobi le z vlaganjem v premoženje, na katerem se ustvarja prirast in ne z izdatki, ki so vezani na osebo, četudi je ta lastnik premoženja. Zato pritožbene navedbe, da so neresnične ugotovitve sodišče prve stopnje, da naj bi toženci V. R. redno obiskovali, zanjo skrbeli ter ji občasno pomagali na kmetiji, niso odločilnega pomena. Enako velja za pritožbene navedbe o tem, da je protispisna ugotovitev, da V. R. zgolj zadnjih nekaj let pred smrtjo ni bila sposobna za težja fizična dela na kmetiji.

Tožniki so izločitveni zahtevek poleg trditev o izvrševanju dednega dogovora, ki ga je sodišče pravilno ocenilo kot skrb za zapustnico, utemeljevali še s trditvami o delu pokojnega Vi. R. in tožnikov na nepremičninah zapustnice. Glede na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) ter časovne omejitve pri navajanju dejstev in dokazov (286. člen ZPP) so morali tožniki najkasneje na prvem naroku glavne obravnave navesti vsa pravno odločilna dejstva. Tožniki so v tožbi posplošeno navedli, da so s svojim delom na kmetiji pomagali, da se je ohranila vrednost premoženja zapustnice ter ocenili vrednost dela na 200,00 EUR mesečno. Navedli so še, da je Vi. R. delal in pomagal na kmetiji že od otroških let ter da je poleg gospodarjenja tudi vlagal svoje dohodke, ki jih je prejemal v službi ter s tem pomagal k izboljšanju in opremi posestva. Kasneje pa so mu pri delu in finančnih vložkih pomagali tudi tožniki. Navedli so še, da so bili kmetijski objekti dotrajani, zaradi česar je bilo treba zgraditi nove in kmetijo čim bolj mehanizirati.

Takšne navedbe so povsem splošne in niso omogočale tehtne vsebinske presoje, s čim in kako so potomci pomagali pri pridobivanju ali ohranitvi vrednosti zapustničinega premoženja. Pritožbeno sodišče dodaja, da so konkretne in natančne trditve o tem, kako naj bi potomci prispevali k ohranitvi vrednosti zapustničinega premoženja še toliko bolj pomembne zato, ker je Vi. R. postal lastnik dela nepremičnin na kmetiji kot dedič S. R. (priloga A3).

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo kot tudi v pripravljalnih vlogah opozarjala na to, da so tožbene navedbe presplošne. Posledično se tožena stranka tudi ni mogla opredeliti do njih, saj ni vedela, na kaj konkretno se ocena, da so tožniki in Vi. R. prispevali po 200,00 EUR mesečno k povečanju in ohranitvi zapustničinega premoženja, nanaša. Tožeča stranka tudi po tem ni popravila oziroma dopolnila navedb o vlaganjih v premoženje zapustnice. Glede na to, da je bila tožeča stranka na to večkrat opozorjena s strani tožene stranke, je sodišče tudi ni bilo dolžno več opozarjati v okviru materialnega procesnega vodstva. Kadar nasprotna stranka na pomanjkljivost tožbenih navedb že jasno opozori in prav to je bilo storjeno v odgovoru na tožbo v tej zadevi, materialno procesno vodstvo ni potrebno (4).

Izvedensko mnenje je dokaz in kot tak ne more nadomestiti manjkajočih trditev. V pravdnem postopku morajo namreč stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Postavitev izvedenca je bila zato v konkretnem primeru nepotrebna, a to na dolžnost materialnega pravdnega vodstva in na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo: Glede na navedeno je sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških: Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo pa za postopek niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla spremeniti svojega procesnega položaja.

(1) Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem. in dop.

(2)Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008

(3) Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1

(4) Tako: Pravdni Postopek, zakon s komentarjem, GV založba in Založba uradni list RS, 2005, 1. knjiga, str. 74 in 2. knjiga, str. 592, pa tudi Marko Brus, Prvostopenjski civilni proces po nemškem ZPO (Podjetje in delo, št. 2, 19.4.2007), odločba Vrhovnega sodišča BGH NJW 84, stran 310; v naši sodni praksi pa sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 5712/2007 z dne 12.6.2008.