Jedro

S tem ko obdolženec ocenjuje pomen izpovedb obremenilnih prič in svojega spremenjenega zagovora, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahtevi obdolženega I.K. in zagovornika obdolžene K.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti je v teku kazenska preiskava zoper obdolžene K.K., I.K. in še enajst drugih soobdolžencev zaradi utemeljenega suma, da so storili več kaznivih dejanj naupravičenega prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper obdolženo K.K., I.K., D.T., Z.R in S.R. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženega D.T. pa tudi iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Po treh mesecih je pripor zoper navedene obdolžence v skladu z določilom drugega odstavka 205. člena ZKP še za tri mesece že iz navedenih pripornih razlogov podaljšalo Vrhovno sodišče s sklepom z dne 7.3.2001. V zvezi s podaljšanjem pripora za obdolženo K.K. in I.K. je Vrhovno sodišče v svojem sklepu ugotovilo, da je utemeljen sum, da sta storila očitana jima kazniva dejanja in podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponovila kaznivo dejanje.

Zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženi I.K. in zagovornik obdolžene K.K. Obdolženi I.K. v obrazložitvi svoje vloge navaja zakonske pogoje za odreditev ali podaljšanje pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in poudarja, da ima redno zaposlitev z visokim osebnim dohodkom, da je od storitve kaznivega dejanja pa do odvzema prostosti poteklo 9 mesecev in v tem času kaznivega dejanja ni ponovil, bil pa je ves ta čas zaposlen. Posebej se mu zdi pomembno, da je v postopku zaradi tihotapljenja mamil in ne zaradi njihove prodaje, kar po njegovem predstavlja le posredno ogrožanje varnosti ljudi. Nadalje navaja, da so vsi soobdolženci priprti, za svojo vlogo pri prometu z mamili pa meni, da je neznatna. Predlaga, da se njegovi zahtevi ugodi in izreče milejši ukrep ali pa se ga izpusti na prostost. Zagovornik obdolžene K.K. uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, v obrazložitvi zahteve pa navaja, da je sodišče kršilo zakon, ker je ugotovilo, da je obdolžena K.K. pri izvrševanju dejanja zasledovala pridobitev finančnih sredstev. Sodišče je s tem že odločilo o vprašanju, o katerem lahko razsodi le kazenska sodba. Po mnenju vložnika se, dokler je o storitvi dejanja podan le utemeljen sum, ne morejo ugotavljati motivi, brez ugotovitve motiva pa sodišče ne bi imelo dovolj razlogov za podaljšanje pripora. Po mnenju vložnika sodišče tudi ne more ugotavljati, ali je socialna pomoč zadostna za preživetje obdolženke ali ne, po drugi strani pa vidi nasprotje v ugotovitvi, da so obdolženci pretihotapili velike količine heroina, katerega vrednost je visoka, hkrati pa sodišče ugotavlja, da obdolženka prejema minimalno socialno pomoč in nima premoženja ter da bi lahko spet storila kaznivo dejanje. Nadalje navaja, da organiziranost, delo v skupini in podobne trditve niso obrazložene ter zatrjuje, da obdolženke nihče ne bi več vključil v izvrševanje takšnega kaznivega dejanja, saj je s tem postopkom kompromitirana. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obdolženo K.K. izpusti na prostost ali sklep spremeni tako, da zoper obdolženko odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovorih, ki ju je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je bil obdolženemu I.K. pripor podaljšan v skladu z določilom 2. odstavka 205. člena ZKP in sta bila pri tem podana oba pogoja iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Vsebinsko enako odgovarja na zahtevo zagovornika obdolžene K.K., pri tem pa še ugotavlja, da vložnik v zahtevi sicer uveljavlja kršitev zakona, v resnici pa napada ugotovitve sodišča o obstoju dejstev in okoliščin kot zmotne. Predlaga, da Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Ugotovitev o utemeljenosti suma je bila že sprejeta pri odločanju o uvedbi preiskave, sklep o tem je glede priprtih obdolžencev pravnomočen. Obdolženi I.K. s tem, ko ocenjuje pomen izpovedb obremenilnih prič in svojega spremenjenega zagovora, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno oziroma upravičenec do izrednega pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti ne more zahtevati presoje pravilnosti dejanskega stanja.

V izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora je Vrhovno sodišče pri ugotavljanju, ali so podani razlogi za podaljšanje pripora za oba obdolženca navedlo in obrazložilo odločilna dejstva iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, na podlagi katerih je potem napravilo pravni sklep, da je za oba podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pravilnost dejstev, ki so bila ugotovljena v dotedanjem postopku in dejstvenih sklepov, ki jih je na takšni podlagi napravilo sodišče, ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (2. odstavek 420. člena ZKP). Ob dejanski podlagi, kakršno upošteva izpodbijana odločba, pravnemu sklepu o obstoju pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni mogoče očitati nepravilnosti oziroma neskladnosti z navedeno zakonsko določbo.

Tudi ugotovitvam glede neogibnosti oziroma sorazmernosti pripora za zagotovitev varnosti ljudi ni mogoče odreči pravilnosti in razumnosti in tako ni podlage za spremembo ukrepa, kot to vložnika predlagata.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni in ju zato v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.