Jedro

Od zneska, prisojenega kot odškodnina za nepremoženjsko škodo tečejo zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, ne pa že od izteka 14-dnevnega roka po vložitvi zahteve za plačilo odškodnine pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrnjen podredni tožbeni zahtevek in v izreku o stroških razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem, ko se v preostalem pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožnik se je 5.2.1998 telesno poškodoval na delovnem mestu v rudniku Trbovlje Hrastnik. S tožbo je od tožene stranke zahteval odškodnino za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo. Glede nepremoženjske škode je postavil primarni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval odškodnino v višini 2.550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15.10.1998, (to je od izteka 15-dnevnega roka po vložitvi izvensodnega zahtevka za povrnitev škode pri toženi stranki) do plačila. S podrejenim tožbenim zahtevkom je uveljavljal 3.750.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Iz naslova premoženjske škode je zahteval 55.138,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 7.200,00 SIT od 14.9.1998 in od zneska 47.938,00 SIT od 1.6.1998 do plačila. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode, glede nepremoženjske škode pa je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, medtem, ko je podrejenemu delno ugodilo: toženo stranko je zavezalo plačati mu 2.650.000,00 SIT satisfakcije z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe pritožuje s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. V zvezi s tem predvsem opozarja na zmotno uporabo materialnega prva glede teka zakonskih zamudnih obresti zapadlosti terjatve za nepremoženjsko škodo. Graja stališče sodišča prve stopnje glede uporabe določb 919. člena Zakkona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj bi ob pravilni uporabi le-teh moralo tožniku prisoditi zakonske zamudne obresti od 15.10.1998 dalje do plačila. Pri tem je tudi spregledalo, da tožena stranka sploh ni prerekala teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 15.10.1998 do plačila. Ker tek zakonskih zamudnih obresti ni bil sporen, je sodišče prve stopnje prekršilo načelo dispozitivnosti, ko je samo od sebe glede prej navedenega nespornega dejstva ugotavljalo, kdaj naj bi bila ugotovljena višina oziroma dokončni obseg škode. Da bi sodišče prve stopnje ta dejstva lahko ugotavljalo, bi morala tožena stranka prerekati trditev tožnika, da je bil obseg škode znan šele po 24.9.1998. Tega pa ni storila in je zato sodišče prekoračilo svoja pooblastila, saj je nesporno dejstvo ugotavljalo po uradni dolžnosti, čeprav za to v Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) ni podlage. Zakonodajalec je s tem, ko je v 1. odstavku 919. člena ZOR določil 14-dnevni izpolnitveni rok, postavil domnevo, da se da odškodninski primer rešiti v roku 14-dni in da je to dovolj dolg rok, da lahko zavarovalnica ugotovi obseg oziroma višino škode in izplača odškodnino. Vsako drugo trditev, ki tej nasprotuje, je zato treba dokazati. Zato 2. odstavek 919. člena ZOR določa, da začne 14-dnevni izpolnitveni rok teči kasneje samo v primeru, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas. S takšno določbo je ZOR prevalil dokazno breme na zavarovalnico, kar pomeni, da mora le ta dokazati, da niso obstajali pogoji iz 1. odstavka 919. člena oziroma, da so obstajali določeni zadržki, zaradi katerih tožena stranka ni mogla ugotavljati obstoja obveznosti oziroma njenega zneska in da je za to potrebovala določen čas. Pri tem pa je treba upoštevati temeljna načela, predvsem načelo dolžnosti izpolnitve iz 17. člena, načelo vestnosti in poštenja iz 12. člena, načelo prepovedi zlorabe pravic iz 13. člena in načelo mirnega reševanja sporov iz 19. člena ZOR. Vsa ta načela pa nalagajo toženi stranki, da pristopi k reševanju odškodninskega primera aktivno in stori vse, kar je treba, da se morebitni zadržki za likvidacijo odškodnine odpravijo. Pri tem mora ravnati z največjo mogočo skrbnostjo, to je s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, saj je profesionalni udeleženec na trgu, za katerega veljajo posebna pravila, njena osnovna dejavnost pa je poleg sklepanja zavarovanj, poberanja premij in ustvarjanja dobička tudi izplačevanje pravičnih odškodnin. Določba 2. odstavka 919. člena ZOR toženi stranki ne daje pravice izgovarjati se, da ni imela potrebnih podatkov za likvidacijo in izplačilo odškodnine, če sama ni storila vsega, kar bi lahko, da bi postala višina odškodnine znana in da bi lahko prišlo do čimprejšnjega izplačila. Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da je postala višina oziroma obseg škode znana šele s pribavo izvedenskega mnenja. Po tej logiki bi zavarovalnici v primeru, če izvedeniško mnenje ne bi bilo pribavljeno, enostavno ne bi bilo treba ničesar plačati. Brez kakršnihkoli sankcij in brez grožnje s plačilom zamudnih obresti bi lahko mirno čakala do konca obravnave na sodišču. Na ta način bi bila nagrajena in z ničemer sankcionirana, ker ni storila ničesar, da bi se primer rešil in ker je kršila vsa temeljna načela ZOR-a. Hkrati pa bi bila ob takšnem razlogovanju sankcionirana zavarovalnica, ki pristopi k reševanju odškodninskega primera aktivno in pošteno in poda soglasje za angažiranje izvedenca medicinske stroke ali pa takšno mnenje celo sama pribavi, potem pa stranki ne dosežeta soglasja glede višine škode in oškodovanec vloži tožbo. V takšnem primeru bi morala zavarovalnica, ki je sicer ravnala pošteno in pravilno, plačati zakonske zamudne obresti, saj je bilo z vročitvijo izvedenskega mnenja ugotovljeno, kako velik je obseg škode. Če bi obveljala takšna logika, bo postalo reševanje odškodninskih zadev izven pravde nemogoče, ker nobena zavarovalnica ne bo angažirala izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje višine škode, pač pa bo zanjo bolje, da po prejemu odškodninskega zahtevka ne stori nič in se pusti tožiti. Vendar pa sodišče v konkretnem primeru sploh ni pojasnilo, zakaj meni, da tožena stranka ni mogla v 14-dnevnem roku ugotoviti višine oziroma obsega škode, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je tudi presodilo, kdaj je postal znan obseg oziroma višina nepremoženjske škode tožnika. Stališče, da je obseg škode postal znan šele s pribavo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, je zmotno. Obseg oziroma višina škode tožnika sta postala znana z dnem, ko je bilo končano njegovo zdravljenje. Če je tožena stranka za likvidacijo škode res potrebovala še izvedeniško mnenje, bi ga pač morala pribaviti, vendar pa pritožnik opozarja, da ji je bila dostavljena vsa potrebna dokumentacija in da izvedensko mnenje sploh ni bilo potrebno; velika večina zadev, v katerih temelj ni sporen in je sporna le višina odškodnine, se reši izven pravde in brez izvedenskega mnenja, le na podlagi zdravstvene dokumentacije. Sodna praksa je zavzela stališče, da se šteje, da je obseg škode znan takrat, ko se škoda stabilizira, to je takrat, ko je zdravljenje zaključeno in od takrat dalje teče zastaranje terjatve. Če pa je obseg škode znan in začne zastaranje teči z zaključenim zdravljenjem, potem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je obseg škode znan šele s pribavo izvedenskega mnenja. Nedosledno in v nasprotju s samim seboj, bi bilo trditi, da pri zastaranju postane nepremoženjska škoda znana z zaključenim zdravljenjem, pri teku zamudnih obresti pa šele s pribavo ekspertize. Z zaključenim zdravljenjem postane znana tudi višina obveznosti. V konkretnem primeru je bilo zdravljenje tožnika zaključeno že krepko pred 15.10.1998 in krepko pred tem, ko je toženi stranki poslal odškodniski zahtevek pred pravdo. Tudi, če to ne bi držalo, bi bilo treba upoštevati, da postane z zaključenim zdravljenjem obseg nepremoženjske škode vsaj ugotovljiv; če ga zavarovalnica ne ugotovi, je to izključno njena krivda. Sama mora zato nositi sankcije in tudi zakonske zamudne obresti. Končno opozarja, da je sodba sodišča prve stopnje o primarnem tožbenem zahtevku v nasprotju z novejšo sodno prakso, ki prisoja zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo po določbah 919. člena ZOR; pri tem se sklicuje na sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 426/97, Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 852/98 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 312/98. Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil delno zavrnjen subsidiarni zahtevek tožnika, je po mnenju pritožnika obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj bi moralo biti odločeno tudi o zvišanju odškodnine zaradi preteka časa od nastanka škode do odmere odškodnine, kar je tožnik uveljavljal, sodišče pa o tem njegovem zahtevku ni odločilo, oziroma do njega ni zavzelo nobenega stališča. Sodba torej nima razlogov glede odločilnih dejstev, tako, da tožnik lahko le sklepa, da sodišče odškondine zaradi poteka časa ni zvišalo. Ker sodba nima razlogov, je v tem delu ni mogoče argumentirano izpodbijati, zato naj jo pritožbeno sodišče v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Končno se tožnik pritožuje tudi zoper višino odškodnine, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu moralo namreč iz naslova že prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti prisoditi celotno zahtevano odškodnino po primarnem oziroma po subsidiarnem zahtevku, enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti, pa tudi glede strahu, je pritožnik prepričan, da mu pripada od prisojene višja odškodnina. Pritožba je delno utemeljena. Neutemeljena je v delu, ki izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o primarnem tožbenem zahtevku. Sodna praksa namreč še vedno stoji na načelnem stališču 23. skupne seje zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter vrhovnega vojaškega sodišča bivše SFRJ z dne 29.5.1987, sprejetem v Bugojnu in objavljenem v poročilu Vrhovnega sodišča SRS št. 1 za leto 1987, da zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena; ob odločanju o višini pravične denarne odškodnine bo sodišče upoštevalo tudi čas, ki preteče od nastanka škode do izdaje sodbe, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Dosledno spoštovanje tega načela pa varuje tako interese upravičenca do odškodnine kot tistega, ki jo je dolžan plačati. S tem, ko dolgotrajnost čakanja na odškodnino sankcionira z zvišanjem le-te, povzročitelje škode oziroma tiste, ki so zanje dolžni odškodnino plačati, sili k čimprejšenjemu plačilu. Oškodovancu, ki satisfakcije ni prejel takoj, ko je bil do nje upravičen, zagotavlja dodatno denarno satisfakcijo. To stališče temelji na izhodišču, da je po določbi 186. člena ZOR treba škodo reparirati že od trenutka, ko le-ta nastane in na spoznanju, da je to v praksi takoj le malokrat mogoče, ampak običajno šele po določenem času. Okoliščine, ki so narekovale sprejem takšnega stališča, kot je citirano zgoraj (predvsem dolgotrajnost postopkov, v katerih se je odločalo o odškodninah za nepremoženjsko škodo in inflacija) se namreč niso tako bistveno spremenile, da bi dopuščale njegovo opustitev. Upoštevano kot celota pa to načelno stališče odraža tudi tista temeljna načela obligacijskega prava, na katera se sklicuje pritožba. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialnopravo pravilno uporabilo, ko je presodilo, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo v konkretnem primeru niso tekle že od 15.10.1998 dalje do plačila (prav v tem je bilo bistvo primarnega tožbenega zahtevka). V zvezi s tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve procesnih pravil, kot zmotno meni pritožba. Vprašanje prisoje zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo je materialno pravno vprašanje, na pravilno uporabo materialnega prava pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato ni pomembno, ali je tožena stranka trditev tožnika, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo že za čas od 15.10.1998 dalje do plačila, prerekala ali ne. Ker je šlo za materialnopravno odločitev, načelo dispozitivnosti ni moglo biti kršeno, bistvena kršitev procesnih pravil tudi ni podana iz razloga, ker da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj meni, da tožena stranka ni mogla v 14-dnevnem roku ugotoviti višine oziroma obsega škode: ker je zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo lahko tečejo šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, je dejstvo, zakaj tožena stranka ni mogla ugotoviti višine oziroma obsega škode v 14-dnevnem roku pravno nepomembna, sodišče pa je dolžno navesti le razloge o pravno pomembnih dejstvih. Je pa sodišče prve stopnje izrecno poudarilo, da tožniku ne pripadajo zakonske zamudne obresti že od 15.10.1998 dalje in je torej posredno jasno odgovorilo tudi na prej navedeno dilemo, na katero opozarja tožnik v svoji pritožbi. Njegova nadaljnja pritožbena trditev, da je stališče sodišča prve stopnje takšno, da je postala višina oziroma obseg škode tožnika znan šele s pribavo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, je protispisna. Sodišče prve stopnje je kot enega od razlogov, zakaj tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo že od izteka 14-dnevnega roka od izvensodne zahteve toženi stranki za povrnitev te škode, sicer res navedlo, da tej zahtevi izvedeniško mnenje ni bilo priloženo, vendar je izrecno poudarilo, da je bilo v konkretnem primeru mnenje potrebno glede na vrsto pretrpljene in bodoče nepremoženjske škode zaradi odmere odškodnine, to je zaradi določitve satisfakcije ob upoštevanju kriterijev 200. in 203. člena ZOR. Ugotovitev obsega škode, ki je mogoča v trenutku, ko se posledice po zaključenem zdravljenju ustalijo, pa je pogoj za odmero denarne satisfakcije; to pa še ne pomeni, da je za odmero vsake satisfakcije za nepremoženjsko škodo potrebno izvedeniško mnenje in tega sodišče prve stopnje tudi ni zatrdilo. Pritožbena izvajanja v tej smeri so zato neutemeljena. V zvezi s tem pa le velja poudariti, da nobeden od tistih zakonskih ukrepov, katerih namen je zagotoviti hitrost uveljavljanja pravic strank (tako tudi zakonske zamudne obresti za primer nepravočasne izpolnitve) ni sprejet na škodo pravilne in popolne ugotovitve vseh dejstev, ki so za vsak konkreten primer pravno relevantna. Tako tudi določila 919. člena ZOR, za katerih uporabo se zavzema pritožba, dopušča izplačilo zavarovalnine zavarovancu v roku, daljšem od štirinajstih dni v vseh tistih primerih, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas. Če se v posameznem primeru pokaže, da je ugotavljanje dejstev, (na primer zaradi zahtevnosti zadeve zaradi številnih oziroma raznovrstnih posledic in podobno) ugotavljanje dejstev, od katerih je odvisna pravica stranke, ki zavarovalnino zahteva, dolgotrajnejše, potem tudi zavarovalnica ne more priti v zamudo že z iztekom 14-dnevnega roka, šteto od dneva, ko je bila obveščena o nastanku zavarovalnega primera. Tudi pri uporabi teh predpisov bi torej moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali obstoj in višino škode (predvsem slednjo) lahko ugotovi le iz medicinske dokumentacije, predvsem izvidov o pregledih oškodovanca. V zvezi z opozorilom pritožnika o neprimernosti štetja roka za zastaranje in nastopa zamude od različnih časovnih momentov (za zastaranje od zaključenega zdravljenja, za zamudo pa od pribave izvedeniškega mnenja) pa je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati tudi, da je odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo nečista denarna terjatev; res je, da odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), vendar to pravilo ne velja absolutno: ni namreč mogoče prav v vsakem primeru škode povrniti takoj. Takšen je tudi primer, ko oškodovanec utrpi nepremoženjsko škodo, katere obseg je znan šele kasneje, vendar najpozneje, ko se ustalijo posledice morebitnih poškodb z zaključenim zdravljenjem. Vendar je takrat znan (oziroma ugotovljiv) šele obseg škode, medtem, ko terjatev za plačilo satisfakcije za pretrpljeno in morebitno bodočo nepremoženjsko škodo postane denarna terjatev šele s prisojo denarne satisfakcije. Zato čas od nastanka škode pa do odmere satisfakcije v denarju ne more predstavljati tiste klasične zamude, ki jo zakonodajalec sankcionira z dolžnostjo plačila zamudnih obresti. Razlogi, da do izplačila odškodnine za nepremoženjsko škodo ni prišlo takoj po njenem nastanku oziroma v 14-dnevnem roku po zahtevi za njeno plačilo torej niso nujno krivdni in tudi niso nujno vedno na strani zavezanca k plačilu odškodnine. V primerih, ko je bila škoda objektivno ugotovljiva, pa ni bila ugotovljena zaradi pasivnosti oziroma drugih razlogov na strani povzročitelja škode oziroma osebe, ki zanjo odgovarja, pa je po mnenju pritožbenega sodišča podana situacija, ko oškodovanec, ki zaradi prej navedenega čaka na denarno satisfakcijo dalj, kot znaša razumen rok, trpi dodatno prikrajšanje, za katero mu pripada dodatna oziroma povečana denarna satisfakcija. Le ta pa po drugi strani predstavlja sankcijo za zavezanca k plačilu odškodnine, ko so razlogi za to specifično zamudo na njegovi strani. Tako je po prepričanju sodišča druge stopnje prvostopno materialno pravo pravilno upoorabilo, ko je primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati denarno satisfakcijo za pretrpljeno in bodočo premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 14-dnevnega roka po podaji zahteve za plačilo odškodnine pred pravdo, zavrnilo. Pritožbo tožnika je zato v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pač pa ima pritožba prav, ko uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati povišano denarno satisfakcijo zaradi dolgotrajnega čakanja na njeno dosojo in izplačilo. Iz spisa je razvidno, da je takšen zahtevek bil postavljen in sicer v okviru podrejenega tožbenega zahtevka, sodišče pa (tako je vsaj iz razogov mogoče sklepati) v tem delu podrejenemu tožbenemu zahtevku ni ugodilo. Vendar o tem ni navedlo nobenih razlogov, zato zavrnilne odločbe po tej podlagi res ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je zato moralo sodbo sodišča prve stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku v njegovem zavrnilnem delu razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu v ponovno sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP); v ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej zavzeti stališče do tožnikovega zahtevka o tem, da mu pripada povečana denarna satisfakcija zaradi čakanja na izplačilo le te in o svoji odločitvi navesti razloge tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Pač pa je neutemeljena pritožba v delu, ki izpodbija višino tožniku prisojene denarne satisfakcije za že pretrpljeno in bodočo nepremoženjsko škodo. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Na dejstva, ki jih je ugotovilo, pa je po oceni pritožbenega sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. Tako je za že pretrpljene in bodoče telesne bolečine tožniku prisodilo 1.300.000,00 SIT denarne satisfakcije. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitve, da je zaradi stisnjenja prsnega koša in izpaha v ključnično-lopatičnem sklepu z raztrganjem obsklepnih vezi s pomikom ključnice navzgor tožnik trpel: - osem dni konstantne hude telesne bolečine, ki jih je bilo treba blažiti z stalnim jemanjem analgetikov, - naslednji mesec dni stalne srednje hude bolečine, - nadaljnji mesec dni stalne blage bolečine, - da še vedno trpi občasne blage bolečine ob spremembah vremena, dvigovanju bremen nad višino rame z desno roko in pri ponavljajočih gibih z desno ramo, - da je bil dvakrat podvržen splošni anasteziji zaradi operacij, šestkrat pregledan pri specialistu in petnajstkrat pri svojem zdravniku, dvakrat so mu bili odstranjeni šivi, dvanajstkrat je moral na previjanje, štirikrat je bil izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja, dva meseca pa je potreboval pomoč svojcev pri najenostavnejših domačih opravilih, - da na delu trpi izrazito občasno lažje bolečine, saj mu pri dvigovanju težjih lesnih obdelancev in postavljanju podpornih konstrukcij ter pri delu z vibracijskimi stroji pomagajo sodelavci in - da še vedno lahko opravlja dela na vrtu brez posebnih težav, da hodi v hribe, rekreativno plava, vozi avto brez težav in brez težav tudi opravlja razna drobna opravila, pri katerih mora desnico dvigniti kvišku. Na tako ugotovljeno intenzivnost in trajanje že pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju, da bo v bodoče tožnik telesne bolečine po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpel le izjemoma, je s tem, ko mu je za to obliko negmotne škode (200. in 203. člen ZOR) prisodilo 1.300.000,00 SIT denarne satisfakcije materialno pravo - pravni standard pravične denarne odškodnine pravilno uporabilo. Zadoščenje v prisojeni višini je namreč tako v skladu z ugotovljenim obsegom obravnavane oblike negmotne škode, kot tudi primerljivo z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih (identičnih negomotnih škod pravzaprav ni). Sodišče prve stopnje je namreč moralo odškodnino ne le individualizirati, ampak tudi objektivizirati, to je vpeti v širše družbene okvire in jo odmeriti na ta način, da je upoštevalo sodno prakso v podobnih primerih in da ni rušilo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede zmanjšanja tožnikovih splošnih življenjskih aktivnosti so: - da tožnik lahko kljub delno zavrti gibljivosti lažje stopnje v desni rami še vedno lahko oporavlja isto delo kot pred poškodbo, - da je moral opustiti rekreativno igranje rokometa in malega nogometa, - da je zmanjšano sposoben za dela, pri katerih mora dvigovati bremena, težja od 25 kg, oboje-ročno nad višino ramena in za dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen, težjih od 40 kg do pasu ter za dela, ki zahtevajo uporabo vibracijskega orodja in ročnega orodja pri delu, ki zahteva dvigovanje orodja nad višino rame, - da je pri v prejšnji alineji navedenih opravilih in omejitvah pri njihovem izvajanju vezan na pomoč poklicnih sodelavcev, - da je zmanjšano sposoben za razna gospodinjska opravila, ki terjajo dvigovanje bremen nad zgoraj opisano maksimalno obremenitvijo, da pa takšna dela opravlja razmeroma redko oziroma izrazito občasno, - da je še vedno v celoti sposoben opravljati drobna hišna opravila in gospodinjske dejavnosti ter dela na vrtu, in - da je upoštevaje vse zgoraj navedeno tožnik ugotovljen kot 10% invalid. Na te dejanske ugotovitve je sodišče, enako kot na dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na pretrpljene in bodoče duševne bolečine in strah, vezano, saj pritožba pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne uveljavlja, ampak graja le materialno-pravno pravilnost odločitve o višini denarne satisfakcije. Ta pritožbeni razlog pa tudi v zvezi z odškodnino za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti ni podan. Neutemeljen je očitek, da je sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na (nizko) stopnjo invalidnosti tožnika, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, da je natančno in celovito ugotovilo, na katerih področjih tožnikovega življenja ter v kakšni obliki in jakosti se kažejo prikrajšanja, ki so posledica obravnavane nesreče pri delu. Pri tem je ugotovilo, da tožnik res trpi določene omejitve tako v poklicnem, kot v zasebnem življenju, vendar te omejitve niso tako velike, kot skuša prikazati pritožba. Trditvi, da tožnik sploh ni več sposoben sam opravljati svojega poklicnega dela, namreč stoji nasproti neizpodbita ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik še vedno opravlja isto delo na istem delovnem mestu, kot pred poškodbo in da ni bilo potrebe po prerazporeditvi na lažje delo ter ugotovitev, da tožnik dela v skupini dvanajstih oseb in da tista opravila, pri katerih je tožnik omejen, pač opravijo drugi delavci. V zvezi s slednje navedeno ugotovitvijo, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, pa je pripomniti (čeprav ni predmet izpodbijanja), da takšne situacije očitno niso pogoste in ne pomenijo prenašanja tožnikovih delovnih obveznosti na druge delavce, ampak občasno drugačno prerazporeditev dela, saj bi sicer gotovo prišlo do prerazporeditve na drugo delvno mesto. Prav tako je v zvezi s prikrajšanjem na športnem oziroma rekreativnem področju sodišče upoštevalo okoliščino, da je moral tožnik opustiti igranje rokometa in nogometa, upoštevati pa je moralo tudi nadaljnjo neizpodbijano ugotovitev, da se lahko in tudi se ukvarja z drugimi rekreativnimi dejavnostmi, tako, da tudi na tem področju njegovega življenja prikrajšanje ni tako korenito, kot skuša prikazati pritožba. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve, popisane zgoraj, kot tudi sodno prakso v podobnih primerih, je denarna satisfakcija, ki jo je sodišče tožniku prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravična denarna odškodnina v smislu 200. člena ZOR, ustrezno individualizirana in objektivizirana ter primerno uvrščena v razpon majhnih, velikih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 350.000,00 SIT denarne satisfakcije. Ugotovilo je: - da je trpel hud strah pol ure ob poškodbi, do katere je prišlo s stisnjenjem oporja, - da je poleg v zgornji alineji opisanega primarnega strahu trpel tudi sekundarni strah, ki je bil osem dni hud, nato še en mesec srednje hud in nadaljnji en mesec blag, vseskozi pa se je nanašal na izvid zdravljenja, - da jemanje zdravil in pomoč psihiatra nista bila potrebna. Takšnemu trajanju in intenziteti strahu pa ustreza odškodnina, kakršno je prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožba neutemeljeno opozarja, da bi morala biti le ta zato, ker je primarni strah trajal kar pol ure, kar je izjemno redko, višja. Gotovo se je tožnik ob poškodbi prestrašil. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila njegova poškodba takšne narave, da bi ogrožala življenje tožnika, zato je tudi sekundarni strah lahko po svoji vsebini pomenil zaskrbljenost za izid zdravljenja in ne za preživetje, pri čemer pa tudi morebitno neuspešno zdravljenje ne bi imelo za posledico tako hudih prikrajšanj v življenju dolžnika, da bi le ta bil upravičen do višje odškodnine za strah, ki ga je pretrpel. Za presojo, kako visoka denarna satisfakcija je pravična, namreč ni odločilno le trajanje strahu, ampak tudi okoliščine, v katerih je bil pretrpljen. Okoliščine, ki na to bistveno vplivajo, pa so predvsem teža in narava telesnih poškodb, morebitna življenjska ogroženost, komplikacije med zdravljenjem in podobno. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sicer šlo za težjo telesno okvaro, vendar ne takšne narave, da bi življenjsko ogrozila tožnika, ni pa ugotovilo, da bi med zdravljenjem prišlo do kakršnihkoli zapletov ali komplikacij. Ob takšnem dejanskem stanju pa bi bila odškodnina, višja od prisojene, v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih. Pritožba je torej, v kolikor izpodbija višino posameznih denarnih satisfakcij za nepremoženjsko škodo neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zato zavrnilo (353. člen ZPP). Ker pa je razveljavilo sodbo o podrejenem tožbenem zahtevku glede dodatne oziroma povečane odškodnine zaradi preteka časa od njenega nastanka pa do prisoje odškodnine, je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka in odločiti, da se odločitev o stroških postopka v zvezi z obravnavano pritožbi pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).