Jedro

Nobenega razumnega razloga ni, da državni tožilec ne bi smel odrediti finančne preiskave na lastno pobudo, če v okviru svojega dela ugotovi, da so izpolnjeni pogoji zanjo iz prvega odstavka 10. člena ZOPNI. Določba drugega odstavka 10. člena, po kateri lahko predlog za finančno preiskavo z obrazloženimi razlogi za sum poda policija, Davčna uprava RS, Carinska uprava RS (sedaj Finančna uprava RS), Komisija za preprečevanje korupcije ali Urad RS za preprečevanje pranja denarja pove le, kdo so lahko upravičeni predlagatelji finančne preiskave.

Za presojo (ne)sorazmerja med višino oziroma vrednostjo premoženja, ki ga ima preiskovana oseba in višino dohodkov (zmanjšanih za plačane davke in prispevke) torej ni relevantno, kdaj je preiskovana oseba navedeno premoženje pridobila, ampak zgolj dejstvo, da ga v času finančne preiskave ima ali ga je imela in ali je iz dohodkov v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno, plačala ustrezne davke in prispevke. Zato je za uspešno izpodbijanje zakonske domneve nezakonitosti izvora premoženja prvotožene stranke po tretjem odstavku 27. člena ZOPNI potreben dokaz, da premoženje ni nezakonitega izvora oziroma dokaz, da je za premoženje plačala dejansko vrednost.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke zoper sklep z dne 24. 5. 2016 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba drugotožene stranke zoper sklep z dne 11. 5. 2016 se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom VII Pg 803/2016 z dne 24. 5. 2016 zavrnilo ugovor prvotožene stranke R. T. zoper sklep o začasnem zavarovanju VII Pg 803/2016 z dne 31. 3. 2016, s sklepom VII Pg 803/2016 z dne 11. 5. 2016 pa je zaradi umika predloga postopek zavarovanja delno ustavilo in sklep o začasnem zavarovanju VII Pg 803/2016 z dne 31. 3. 2016 razveljavilo v točki 1.b, ki se glasi: „Družbi F. d. o. o. ali njenim zastopnikom oziroma pooblaščencem se kot dolžnikovemu dolžniku in drugotoženi stranki prepove odtujitev ali obremenitev stavbe oziroma delov stavbe z ID znakom 000, do deleža 1/1 z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi“ in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo (I. točka izreka). Ugovor drugotožene stranke F. d. o. o. zoper sklep o začasnem zavarovanju opr. št. VII Pg 803/2016 z dne 31. 3. 2016 pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep z dne 24. 5. 2016 se je pravočasno pritožila prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Zoper II. točko izreka sklepa z dne 11. 5. 2106 pa se je pravočasno pritožila drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da „se zahtevek tožeče stranke zavrže“, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovorih na pritožbi je tožeča stranka predlagala zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ker obe pritožbi mestoma izpostavljata enake očitke prvostopenjskemu sodišču, bo nanje pritožbeno sodišče odgovorilo hkrati, izrecno izpostavljene očitke, nanašajoče se na posamezen sklep in posamezno pritožbo, pa posebej.

6. Po prvem odstavku 10. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), je finančno preiskavo pristojen odrediti državni tožilec, kadar so izpolnjeni določeni pogoji (1. v predkazenskem in kazenskem postopku se ugotovi, da so podani ali so bili podani razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje; 2. oseba iz prejšnje točke ima v lasti, posesti, uporabi ali uživanju premoženje, v zvezi s katerim so podani razlogi za sum, da je nezakonitega izvora, oziroma je s takim premoženjem razpolagala ali je prešlo na njene pravne naslednike ali ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano s premoženjem teh oseb in 3. premoženje iz prejšnje točke ne predstavlja premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega). Nobenega razumnega razloga ni, da državni tožilec ne bi smel odrediti finančne preiskave na lastno pobudo, če v okviru svojega dela ugotovi, da so izpolnjeni pogoji zanjo iz prvega odstavka 10. člena ZOPNI. Določba drugega odstavka 10. člena, po kateri lahko predlog za finančno preiskavo z obrazloženimi razlogi za sum poda policija, Davčna uprava RS, Carinska uprava RS (sedaj Finančna uprava RS), Komisija za preprečevanje korupcije ali Urad RS za preprečevanje pranja denarja pove le, kdo so lahko upravičeni predlagatelji finančne preiskave. Da državni tožilec ni vezan na vložitev predloga za finančno preiskavo, pa izhaja tudi iz šestega odstavka 10. člena ZOPNI, po katerem odredi, da se finančna preiskava razširi tudi zoper osebe, za katere se med finančno preiskavo pokažejo razlogi za sum, da je bilo premoženje preneseno ali je prešlo na povezane osebe. V tem primeru državni tožilec odredi oziroma razširi finančno preiskavo na podlagi pridobljenih podatkov po lastni presoji in ni dolžan čakati na ustrezen predlog upravičenih predlagateljev finančne preiskave. Čim pa je tako, je treba državnemu tožilcu priznati tudi pooblastilo, da na lastno iniciativo odredi finančno preiskavo, če razpolaga s podatki, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji zanjo. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja tožeče stranke, saj naj bi bila finančna preiskava odrejena nezakonito brez predloga upravičenega predlagatelja.

7. Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbena trditev drugotožene stranke, da finančna preiskava zoper njo sploh ni tekla. Kot izhaja iz tožbene naracije, so podani utemeljeni razlogi za sum, da je prvotožena stranka premoženje nezakonitega izvora prenesla na drugotoženo stranko. Gre za premoženje, ki se sedaj nahaja v lastninski sferi drugotožene stranke, prvotožena stranka pa naj bi do nje izkazovala za 1.083.000,00 EUR terjatev iz naslova sklenjenih kupoprodajnih pogodb. Ker prvotoženec od drugotoženke še ni prejel nobene kupnine, drugotožena stranka pa je v 100 % lasti prvotožene stranke in torej s prvotoženo stranko ožje povezana oseba, velja po 6. členu ZOPNI domneva, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. V taki situaciji pa se na podlagi prvega odstavka 26. člena ZOPNI tožba za odvzem premoženja nezakonitega izvora vloži zoper lastnika, začasno zavarovanje pa se po prvem odstavku 21. člena ZOPNI odredi lahko tako zoper osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, za katerega so podani razlogi za sum, da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, kot tudi zoper pravnega naslednika ali povezano osebo, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na to osebo. Tako se pokaže, da za vložitev tožbe in odreditev začasnega zavarovanja zoper lastnika premoženja ni nujno potrebno, da bi bila zoper njega odrejena finančna preiskava. Nenazadnje pa postopek po ZOPNI poteka zoper premoženje. Gre za civilno ali in rem zaplembo ob obstoju določenih zakonskih pogojev.

8. Izhajajoč iz zgoraj navedene tožbene naracije, po kateri je procesni položaj drugotožene stranke izveden iz pridobitve premoženja nezakonitega izvora prvotožene stranke, ki je bilo prenešeno na drugotoženo stranko kot povezano osebo po določbah ZOPNI, je evidentno, da se obveznosti obeh toženih strank opirajo na isto dejansko in pravno podlago, torej gre za materialno sosporništvo po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno svojo odločitev, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, oprlo na 484. člen ZPP. Na neobstoj materialnega sosporništva namreč ni mogoče sklepati zgolj zato, ker tožbena zahtevka zoper prvotoženo stranko in zoper drugotoženo stranko nista identična, ker za materialno sosporništvo to ni nujno (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 239, 240), nerelevantna za obstoj materialnega sosporništva pa je tudi okoliščina, da zoper drugotoženo stranko finančna preiskava ni bila odrejena. Oba pritožnika se sklicujeta tudi na ustaljeno sodno prakso, da se številni spori po ZOPNI vodijo po pravilih, ki veljajo za civilne postopke, vendar te „ustaljene sodne prakse“ ne konkretizirata z navedbo konkretnih odločb, iz katerih bi taka praksa izhajala. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve pravice do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Prvotožena stranka sicer sodišču očita, da se je samo v 15. točki obrazložitve sklicevalo na sodno prakso civilnega oddelka, vendar le v kontekstu narave Poročila o zaključku finančne preiskave in Poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi FURS kot javnih listin, ne pa v kontekstu vodenja postopkov po ZOPNI po pravilih civilnega postopka.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila finančna preiskava po Specializiranem državnem tožilstvu zoper prvotoženo stranko odrejena 4. 3. 2015, podaljšana z odredbo z dne 1. 9. 2015 in nazadnje podaljšana 4. 3. 2016 do 4. 5. 2016. Finančna preiskava je bila končana dne 22. 3. 2016, kar je v skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZOPNI, tožba skupaj s predlogom za podaljšanje oziroma odreditev začasnega zavarovanja pa je bila vložena 30. 3. 2016. Glede poziva FURS prvotoženi stranki dne 24. 10. 2014 k predložitvi prijave premoženja pa je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da ne gre za vodenje postopka finančne preiskave od tega dne dalje, kot to zatrjujeta obe toženi stranki, pač pa je šlo za ločen in samostojen postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov skladno z 68., 68.a in 69. členom ZdavP-2. 10. Pritožnika v pritožbi izpodbijata navedeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča in vztrajata pri trditvi, da se je finančna preiskava dejansko začela že najmanj od 20. 10. 2014 (od kod toženima strankama prav ta datum glede na sklicevanje na poziv prvotoženi stranki z dne 24. 10. 2014, toženi stranki ne pojasnita) in da je bil davčni postopek zlorabljen za namen finančne preiskave. Upoštevaje dejanski zaključek finančne preiskave in njeno trajanje eno leto in dva meseca je zato po stališču pritožnikov tožeča stranka začasno zavarovanje oziroma njegovo podaljšanje zahtevala po preteku zakonskih rokov.

11. Pritožbeno sodišče s stališčem pritožnikov o zamudi tožeče stranke pri predlogu za odreditev oziroma podaljšanje začasnega zavarovanje ne soglaša. Po drugem odstavku 17. člena ZOPNI lahko finančna preiskava traja največ eno leto. Z odredbo vodje pristojnega državnega tožilstva se trajanje zaradi objektivnih razlogov lahko podaljša za največ šest mesecev. Če državni tožilec v roku iz drugega odstavka 17. člena sodišču ne predlaga začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora oziroma ne vloži tožbe za odvzem takega premoženja, se finančna preiskava z odredbo ustavi (prvi odstavek 18. člena ZOPNI). Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da o zlorabi davčnega postopka v korist postopka finančne preiskave in zamujenem dejanju zahteve za začasno zavarovanje oziroma njegovo podaljšanje ni mogoče govoriti tudi, če bi se kot pravilno izkazalo stališče pritožnikov, da se je finančna preiskava začela že 20. 10. 2014. Ker lahko finančna preiskava traja največ eno leto, bi to v konkretnem primeru pomenilo trajanje največ do 20. 10. 2015. Ker pa se trajanje zaradi objektivnih razlogov lahko podaljša za največ šest mesecev, to za konkreten primer pomeni, da bi se lahko podaljšalo največ do 20. 4. 2016. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pa je do prvega podaljšanja finančne preiskave prišlo z odredbo z dne 1. 9. 2015 (torej še pred potekom enoletnega roka, upoštevaje po toženih strankah zatrjevan začetek finančne preiskave 20. 10. 2014) nazadnje pa z odredbo z dne 4. 3. 2016 do 4. 5. 2016. Ker ni dvoma, da je tožeča stranka finančno preiskavo zaključila dne 22. 3. 2016, tožba pa je bila skupaj s predlogom za podaljšanje oziroma odreditev začasnega zavarovanja vložena 30. 3. 2016, je evidentno, da je tožeča stranka finančno preiskavo zaključila, tožbo in predlog za začasno zavarovanje pa vložila v zakonskem roku iz drugega odstavka 17. člena ZOPNI tudi če bi toženi stranki izkazali dejanski začetek finančne preiskave že dne 20. 10. 2014. Toženi stranki namreč neutemeljeno omejujeta tek finančne preiskave na eno leto in dva meseca, sklicujoč se na datum odreditve finančne preiskave, čeprav prav ta datum pritožbeno izpodbijata.

12. Po petem odstavku 10. člena ZOPNI v odredbi o finančni preiskavi državni tožilec določi osebo, zoper katero se preiskava opravi in obdobje, za katero se opravi. Finančna preiskava se lahko opravi najdalj za obdobje petih let pred letom, v katerem je bilo storjeno očitano kataloško kaznivo dejanje ter do vložitve tožbe po tem zakonu. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijanih sklepih, je bila finančna preiskava zoper prvotoženo stranko odrejena za obdobje od 6. 7. 2005 dalje (prvotoženec je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja po I in III odstavku 245. člena KZ-1, ki ga je storil 6. 7. 2010), zato je pritrdilo pritožnikoma, da je tožeča stranka nedopustno zajela v finančno preiskavo tudi obdobje od 1. 1. 2005 do 5. 7. 2005, čeprav bi to glede na določilo petega odstavka 10. člena ZOPNI lahko storila. Kljub temu je glede na drugi odstavek 11. člena ZOPNI tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bilo treba v finančni preiskavi zajeti premoženje obsojenca (prvotožene stranke), ki ga je imel in ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagal v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava, upoštevaje razmerje med njegovimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je plačal in vrednostjo premoženja. Zato je tožeča stranka v finančno preiskavo lahko zajela tudi premoženje obsojenca, ki ga je pridobil pred 6. 7. 2005, če je z njim v obdobju, za katerega se je finančna preiskava opravljala, še razpolagal. Temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je eden od pogojev za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora po prvem odstavku 20. člena ZOPNI tudi, da iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero se opravlja oziroma je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je obsojenec plačal ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa ali z njim razpolaga ali je razpolagal oziroma ga je prenesel na povezane osebe ali je prešlo na njegove pravne naslednike. Za presojo (ne)sorazmerja med višino oziroma vrednostjo premoženja, ki ga ima preiskovana oseba in višino dohodkov (zmanjšanih za plačane davke in prispevke) torej ni relevantno, kdaj je preiskovana oseba navedeno premoženje pridobila, ampak zgolj dejstvo, da ga v času finančne preiskave ima ali ga je imela in ali je iz dohodkov v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno, plačala ustrezne davke in prispevke. Zato je za uspešno izpodbijanje zakonske domneve nezakonitosti izvora premoženja prvotožene stranke po tretjem odstavku 27. člena ZOPNI potreben dokaz, da premoženje ni nezakonitega izvora (v situaciji iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI), oziroma dokaz, da je za premoženje plačala dejansko vrednost (v situaciji iz 6. člena ZOPNI), kar velja za drugotoženo stranko.

13. Glede delnic družbe K. in nepremičnine v k. o. X torej pritožnika niti nista trdila, da jih v času teka finančne preiskave prvotožena stranka ni več imela, zato je le-te tožeča stranka smela vključiti v vrednost premoženja prvotožene stranke pri presoji nesorazmernosti med vrednostjo premoženja preiskovanca in dohodki, zmanjšani za davke in prispevke, plačane v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek 5. člena ZOPNI). Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni upoštevala prejemkov, iz katerih je bilo to premoženje kupljeno, pri čemer le-teh niti sama prvotožena stranka ne opredeli, zato ni utemeljen.

14. Glede terjatve družbe P. d. o. o. pa zgolj dejstvo, da je šlo po navedbah toženih strank za terjatev, plačano pred 6. 7. 2005 v vrednosti 47.981,77 EUR in torej izven časovnega okvira odrejene finančne preiskave, na verjetnost izkaza obstoja terjatve v znesku 2.131.223,80 EUR nima bistvenega vpliva.

15. Neutemeljeno pritožnika prvostopenjskemu sodišču očitata tudi bistveno postopkovno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s predloženimi dokazi o vrnitvi zneska 290.000,00 EUR. Šlo naj bi za nasprotje med listinami (potrdilo M. V. o prejemu navedenega zneska od prvotožene stranke) in odločilnimi dejstvi v izpodbijanih sklepih. Navedena kršitev je podana, če gre za nepravilen prenos kakšnega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v odločbo. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da iz izjave M. V. (priloga B5) ni razvidno, na katere nepremičnine se pogodba nanaša, niti kdaj in na kakšen način je bila kupnina vrnjena. Toženi stranki se pri tem sklicujeta na tožbene navedbe o prilivih na transakcijskem računu prvotožene stranke, v zvezi z njimi pa naj bi bila tudi izjava M. V. jasna, na kateri posel se plačilo nanaša, jasno pa naj bi iz izjave bilo razvidno, kdaj je bil znesek vrnjen. Niti iz izjave brez ustreznega sklepanja (morebiti iz datuma izjave) ni razvidno, kdaj naj bi bil vrnjen navedeni znesek, niti brez ustrezne povezave s tožbeno naracijo ni razvidno, za kateri posel je pri vračilu 290.000,00 EUR šlo. Tako se pokaže, da je bila presoja izjave stvar dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ker iz nje podatki, kot to navaja prvostopenjsko sodišče, res niso razvidni. Drugače povedano: ne gre torej za napačen in protispisen mehanski prenos izjave M. V. v izpodbijani odločbi, pač pa za dokazno oceno navedene izjave.

16. Prvotožena stranka neutemeljeno izpodbija v celoti dokazno vrednost Poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi FURS (priloga A12) in Poročila o zaključku finančne preiskave SDT (priloga A11) kot javnih listin že zato, ker nedopustno zajemata podatke za obdobje od 1. 1. 2005 do 5. 7. 2005. Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti (javna listina) dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Vendar je mogoče dokazno vrednost javne listine izpodbijati z dokazovanjem, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina neresnično sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Zgolj z navedbo, da sta obe zgoraj navedeni poročili nedopustno zajeli podatke za obdobje od 1. 1. 2005 do 5. 7. 2005, ob nespornem dejstvu, da so bili v poročili zajeti podatki za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2014, zato še ni mogoč zaključek o neverodostojnosti podatkov oziroma ugotovitev iz omenjenih poročil tudi za obdobje od 6. 7. 2005 do 31. 12. 2014. Pri tem je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanih sklepih pravilno pritožnikoma pojasnilo, da bi tudi v primeru utemeljenosti ugovorov toženih strank glede višine zatrjevane terjatve v višini 465.289,40 EUR še vedno obstajalo očitno nesorazmerje med obsegom premoženja in dohodki prvotožene stranke, ki ga tožeča stranka utemeljuje v višini 2.131.223,80 EUR, ker gre za očitno nesorazmerje po 3. členu ZOPNI že v primeru, če skupna vrednost premoženja nezakonitega izvora presega 50.000,00 EUR.

17. Izpodbijanje domneve o brezplačnosti prenosa nepremičnin na drugotoženo stranko v smislu 6. člena ZOPNI je le-ta utemeljevala s trditvijo, da nepremičnin ni pridobila od prvotožene stranke, pač pa en del na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z družbo G. d. o. o. dne 11. 4. 2013 proti plačilu dejanske vrednosti 320.000,00 EUR, drug del pa na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 3. 7. 2014 od prejšnjega lastnika E. d. o. o. za kupnino v znesku 314.471,42 EUR. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil lastnik vseh teh nepremičnin (ki so se v verigi prodajnih pogodb znašle pri drugotoženi stranki) prvotno prvotoženec, ki je za del nepremičnin sklenil prodajno pogodbo 1. 2. 2012 z družbo G. d. o. o., za del nepremičnin pa sklenil prodajno pogodbo 1. 2. 2012 z družbo E. d. o. o. Za nobeno od navedenih verig prenosov lastninske pravice od prvotožene stranke preko družbe G. d. o. o. ali preko družbe E. d. o. o. na drugotoženo stranko pa ni bil izkazan denarni tok. Ker je drugotožena stranka v 100 % lasti prvotožene stranke, gre za ožje povezani osebi v smislu 7. točke četrtega odstavka ZOPNI. V taki situaciji pa se po 6. členu ZOPNI domneva, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če je preneseno na ožje povezano osebo. Na navedeno zakonsko določbo je tožeča stranka tudi oprla svoj tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi drugotožena stranka navedeno domnevo iz 6. člena ZOPNI lahko skladno s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI izpodbijala z dokazom, da je kupnini po obeh pogodbah tudi plačala. Ker se je tožeča stranka v tožbeni naraciji zoper drugotoženo stranko oprla na zakonsko izpodbojno domnevo iz 6. člena ZOPNI, se drugotožena stranka ne more uspešno zoperstaviti izpodbijanemu sklepu s trditvijo o odločbi presenečenja, ker je sodišče pri presoji verjetnosti terjatve zoper njo ugotovilo, da pritožnica ni zadostila dokaznemu bremenu iz tretjega odstavka 27. člena ZOPNI, po katerem ne zadostuje zgolj predložitev pogodbe, iz katere naj bi izhajala odplačnost prenosa lastninske pravice, pač pa je potreben dokaz o plačilu dejanske vrednosti premoženja, torej tudi izpolnitev morebitne pogodbene obveznosti. Šele pritožbene navedbe o prenehanju terjatev iz prodajnih pogodb zaradi „plačila“ s pobotom in pritožbi priložena dokazila (asignacija z dne 11. 4. 2013, pogodba z dne 12. 7. 2014 in pobot z dne 12. 7. 2014 – priloge B17 do B19) so zato nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati. Toženi stranki se pri tem neutemeljeno sklicujeta na predložene listine o odplačnosti v dokaznem postopku pred sodiščem v Kopru, saj bi te dokaze za uspešno izpodbijanje domneve premoženja nezakonitega izvora po 6. členu ZOPNI morala drugotožena stranka predložiti v predmetnem samostojnem in od postopka v Kopru neodvisnem pravdnem postopku.

18. Pritožbeni očitek prvotožene stranke, da prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na vse njene ugovorne navedbe pod točko 2.4 ugovora, ker obrazložitev v točki 22 in predhodnih predstavlja le pokritje napačne odločitve sodišča, ni preizkusljiv. Pritožnica namreč ne pove, na katere ugovorne navedbe ni dobila odgovora, zato pritožbeno sodišče tudi ne more preizkusiti, ali gre res za pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki bi predstavljala kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ali pa gre le za pritožnikovo nestrinjanje z razlogi izpodbijanega sklepa.

19. Nerazumljiv je tudi pritožbeni očitek prvotožene stranke, da je sodišče subjektivni element obrazložilo z izvajanjem poslovne dejavnosti (poslovanje z nepremičninami) prvotožene stranke. Kaj konkretno je s tem imela v mislih prvotožena stranka, sklicujoč se na izvajanje dejavnosti, je ostalo pritožbeno nepojasnjeno. V 26. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je prvostopenjsko sodišče odgovorilo na ugovorne trditve prvotožene stranke o kršitvi z Ustavo zajamčene ji pravice do lastnine in podjetništva. Prvostopenjsko sodišče je pritožniku pojasnilo, da je prav ugotavljanju, ali gre za zakonito ali nezakonito pridobljeno premoženje (pri čemer nezakonito pridobljeno premoženje po Ustavi ne uživa varstva lastninske pravice) namenjen postopek po ZOPNI. O pritožnikovi pridobitvi nepremičnin na nepošten način, razen v obsegu izkaza verjetnosti obstoja premoženja nezakonitega izvora v premoženjski sferi prvotožene stranke in s tem verjetnost terjatve tožeče stranke, ki jo mora v tej fazi postopka presojati prvostopenjsko sodišče in ki terja nižji pravni standard obstoja terjatve tožeče stranke pri začasnem zavarovanju terjatve kot pri odločanju o tožbenem zahtevku na odvzem premoženja, zato pritožbeni očitek o prejudiciranju nepoštenosti prvotožene stranke pri pridobivanju premoženja ni utemeljen.

20. Prvotožena stranka zmotno meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča o neutemeljenem ugovoru nesorazmernosti med terjatvijo in zavarovanjem v nasprotju z listinami v spisu, konkretno tožbenimi navedbami na strani 21 (predzadnji odstavek) ker je tožeča stranka kot terjatve seštela dvakrat isto postavko – enkrat kot vrednost nepremičnin in drugič kot vrednost terjatev za prodane nepremičnine. Do takega stališča je pritožnica očitno prišla zgolj z računsko operacijo od vrednosti premoženja nezakonitega izvora 2.131.223,80 EUR odštetega denarnega zneska terjatve 859.239,63 EUR, kar naj bi znašalo vrednost nepremičnin 1.271.984,17 EUR. Tožeča stranka je namreč v tožbi navedla, da znaša obseg premoženja prvotožene stranke na dan 31. 12. 2014 1.438.265,03 EUR (tabela 2 – list. št. 6 do 8). V izračunu navedenega zneska ne izhaja, da bi bile upoštevane nepremičnine, ki naj bi jih imel pritožnik in nato še terjatve za prodane nepremičnine. Pač pa je v skupni znesek premoženja nezakonitega izvora tožeča stranka upoštevala tudi porabo sredstev po transakcijskem računu v znesku 1.476.572,42 EUR in polog sredstev na devizni račun 4.340,93 EUR v preiskovanem obdobju. Od navedenih sredstev pa je tožeča stranka odštela vsoto izkazanih zakonito pridobljenih sredstev v znesku 787.954,58 EUR in tako prišla do zneska 2.131.223,80 EUR (izračun nesorazmerja na strani 20 tožbe). Že iz tabele 2 (list. št. 6 do 8) namreč izhaja, da je tožeča stranka upoštevala vrednost terjatev v znesku 1.253.000,00 EUR, vrednost nepremičnin pa v znesku 191.678,96 EUR. Iztrgan iz konteksta celotne tožbene naracije je zato poenostavljen izračun pritožnika, da je v razliki med zneskom 2.131.223,80 EUR (kot nesorazmerje med spremembo vrednosti premoženja vključno s porabo sredstev in napovedanimi dohodki in dohodki, od katerih se davki ne plačujejo) in višino vtoževanega denarnega zneska 859.239,63 EUR, ki znaša 1.271.984,17 EUR, zajeta zgolj vrednost nepremičnin in istočasno tudi terjatev zanje iz prodajnih pogodb, ker za tako sklepanje ni podlage v tožbeni naraciji, na katero se pritožnik sklicuje. Zato tudi ni bila zagrešena očitana bistvena postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi prvostopenjskega sodišča o odločilnem dejstvu niso v nasprotju s tožbeno naracijo. Ker s tožbenim zahtevkom zoper prvotoženo stranko tožeča stranka uveljavlja ugotovitev, da je premoženje prvotožene stranke (nepremičnine, premičnine, terjatve do družbe H., arhiviranje in skladišče d. o. o. v znesku 170.000,00 EUR, vrednostni papirji in kapitalski delež) nezakonitega izvora, odvzem tega premoženja, ki s pravnomočnostjo postane last tožeče stranke ter plačilo zneska 859.239,63 EUR, s predlaganim in odrejenim zavarovanjem s prepovedjo odtujitve in obremenitve tega premoženja in vsakršnim razpolaganjem s terjatvijo in prepovedjo zahteve izplačila te terjatve od družbe H. d. o. o. ter prepovedi razpolaganja z delnicami, ne more predstavljati nesorazmernega ukrepa med terjatvijo in zavarovanjem.

21. Glede pritožbenega očitka drugotožene stranke, da tožeča stranka podvaja svoje zahtevke in s tem umetno prikazuje svoje terjatve, se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev, ki jo je glede tega očitka podalo že pri obravnavanju pritožbe prvotožene stranke. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka zahteva odvzem nepremičnin, po drugi strani pa prepoveduje poplačilo terjatev prvotoženi stranki, s tem pa na isti podlagi kumulira dva različna zahtevka. Kot premoženje nezakonitega izvora se v tožbi navaja tudi nepremičnine, ki so se znašle v premoženjski sferi drugotožene stranke kot ožje povezani osebi v prvotoženo stranko, zato se odvzem teh nepremičnin terja od drugotožene stranke. V zavarovanje tožbenega zahtevka na odvzem teh nepremičnin (kot nedenarne terjatve) je po 273. členu ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZOPNI dopustno izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ta pa bi bil izjalovljen, če bi drugotožena stranka nadalje odtujila navedene nepremičnine dobrovernemu kupcu. Gre torej zgolj za ukrep zavarovanja v razmerju do uveljavljane terjatve, ki ni nesorazmeren s terjatvijo. Pri tem ni utemeljena primerjava s situacijo pri družbi H. d. o. o. in bi bil zato lahko predmet zavarovanja le prepoved poplačila terjatev. Za družbo H. d. o. o. namreč ni bistvenega podatka, da bi bila s prvotoženo stranko ožje povezana oseba. Specifičen položaj drugotožene stranke kot ožje povezane osebe jo je zato glede na prenos premoženja (preko posrednikov) od prvotožene stranke vpletel v postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po določbah ZOPNI. Protispisen pa je tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka v svojih navedbah in predlogih ni pojasnila podlage za zahtevano zavarovanje. Vrsta navedb o ugotovitvi nesorazmernosti med premoženjem prvotoženca in njegovimi dohodki (upoštevaje plačane davke in prispevke), o prenosu premoženja na drugotoženo stranko kot povezano osebo (preko dveh drugih družb), o neizkazanem plačilu kupnine za na drugotoženo stranko prenesene nepremičnine, o izkazanem aktivnem ravnanju prvotoženca pri odtujitvi premoženja in vlogi prvotoženca kot zakonitega zastopnika drugotožene stranke zato utemeljuje zaključek, da bi prvotoženec (tudi v funkciji zakonitega zastopnika drugotožene stranke) premoženje nezakonitega izvora skril, odtujil ali kako drugače z njim razpolagal tako, da bi bil onemogočen ali otežkočen njegov odvzem (prvi odstavek 20. člena ZOPNI).

22. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sklepa pa sta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je posledica neuspeha pritožnikov v pritožbenem postopku.