Jedro

Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, kolikor tožniku niso bili priznani pravdni stroški nad dosojenim zneskom 4.172,44 EUR.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.172,44 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožniku prizna vse priglašene pravdne stroške, podredno pa sklep v delu, kolikor sodišče prve stopnje predlogu za povrnitev pravdnih stroškov ni ugodilo, razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da izrek sklepa ne vsebuje odločitve o zavrnitvi priglašenih stroškov nad priznanim zneskom, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila tožba v tej zadevi vložena 2. 3. 1993, zato je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov uporabilo napačno tarifo. Uporabiti bi moralo tarifo, veljavno v času, ko je odvetnik opravil delo. Sodišče pa se sklicuje na novejšo tarifo in določila te tarife. Tožnik je pravilno priglasil za tožbo 360 odvetniških točk, za prvi pripravljalni spis prav tako 360 točk, enako za vse naroke in nadaljnje vloge. Za narok 14. 1. 1994 bi moralo sodišče tožniku priznati 180 točk, za drugo pripravljalno vlogo 270 točk, enako velja za vse nadaljnje vloge in naroke. Pri pritožbi z dne 22. 9. 2009 pa je sodišče spregledalo, da je bila pritožba vložena zoper sodbo, s katero je sodišče odločilo o dveh zahtevkih, od katerih ima vsak svojo vrednost spornega predmeta, v vsakem primeru pa bi šlo tožniku najmanj 450 točk. Druga, tretja in četrta toženka so na pritožbo odgovorile in predlagale njeno zavrnitev. Menijo, da je dopolnitev pritožbe prepozna, pritožbene navedbe pa sicer premalo jasne in specificirane.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila dopolnitev pritožbe vložena pravočasno, 2. 11. 2010 (sklep je bil tožeči stranki vročen 15. 10. 2010), upoštevaje, da je bila zadnji dan pritožbenega roka sobota, ponedeljek pa praznik, se je zadnji dan pritožbenega roka iztekel 2. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je v tej zadevi stroške potrebno odmeriti v skladu z Odvetniško tarifo, Ur. l. RS, št. 67/2003 in št. 70/2003, ki velja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 in št. 35/2009, vendar je v nadaljevanju tarifo delno napačno uporabilo. Pri odmeri pravdnih stroškov, ki gredo tožniku, je spregledalo določbo drugega odstavka 14. člena, ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Iz odmere pravdnih stroškov pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri vseh opravilih uporabilo Odvetniško tarifo iz leta 2003, čeprav se je pravdni postopek pričel s tožbo v letu 1993. Ker je glede na napačno uporabo materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu, kolikor tožniku niso bili priznani pravdni stroški nad dosojenim zneskom 4.172,44 EUR in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Pri novi odmeri stroškov naj torej sodišče upošteva tarife veljavne od vključno leta 1993 dalje in če bo ugotovilo, da so pritožbene navedbe utemeljene, tožniku odmeri še morebitne dodatne pravdne stroške, sicer pa naj predlog v preostalem delu zavrne.

Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.