Jedro

Višji organ mora po nadzorstveni pravici odpraviti odločbo nižjega organa, če ugotovi, da jo je izdal stvarno nepristojni organ (namesto po členu 50/II SZ organ, pristojen za stanovanjske zadeve, bi jo moral izdati organ, pristojen po čl. 50/II ZUN).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. točke 1. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravila po nadzorstveni pravici odločbo Sekretariata za stanovanjske zadeve občine ... z dne 17.8.1992, s katero je navedeni prvostopni organ na tožnikovo vlogo, ki ji je priložil soglasja sosedov in krajevne skupnosti, kot dokaz o lastništvu pa darilno pogodbo, v skladu s 50. členom Stanovanjskega zakona izdal dovoljenje za opravljanje ličarske dejavnosti v gospodarskem poslopju ob stanovanjski hiši. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da stanovanjski zakon v 50. členu določa, da mora najemnik za pridobitev dovoljenja za opravljanje dovoljene dejavnosti v stanovanju pridobiti pisno soglasje lastnika stanovanja, ostalih lastnikov v večstanovanjski hiši in soglasje občinskega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve. Iz vloge tožnika pa izhaja, da ne gre za stanovanje in da se zahtevek nanaša na spremembo namembnosti objekta iz gospodarskega v poslovni, in sicer za opravljanje ličarske dejavnosti. V skladu z določbo 1. odstavka 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor gre po mnenju tožene stranke torej za poseg v prostor, za katerega je potrebno lokacijsko dovoljenje. Po mnenju tožene stranke je za odločanje o takem zahtevku pristojen sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora in ne sekretariat za stanovanjske zadeve. Upravni organ prve stopnje je odločil o zahtevku in izdal odločbo v zadevi, za katero po mnenju tožene stranke ni stvarno pristojen, to pa je razlog, zaradi katerega se odločba odpravi po nadzorstveni pravici. Zato je na podlagi 1. točke 1. odstavka 263. člena ZUP citirano odločbo prvostopnega organa po nadzorstveni pravici odpravila.

Tožnik v tožbi meni, da bi o pomanjkanju stvarne pristojnosti organa pri izdaji odločbe z uporabo nadzorstvene pravice lahko govorili le v primeru, če bi šlo za stvar iz upravnega postopka, pa bi o tem odločalo sodišče oziroma obratno, da bi šlo za sodno pristojnost, pa bi o tem odločal upravni organ. Pri tem pa je seveda treba upoštevati tudi hirearhijo med upravnimi organi, ki po njegovem mnenju v danem primeru ni podana, saj tožena stranka navaja stvarno nepristojnost upravnega organa iste stopnje, kot tudi upravnega organa, ki naj bi odločal v tem postopku. Ker po njegovem mnenju torej niso podani razlogi za odpravo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici po 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP, meni, da bi bilo potrebno odpraviti izpodbijano odločbo. Meni tudi, da je tožena stranka povsem nepravilno ugotovila, da prvostopne odločbe ni izdal pristojni organ. V danem primeru gre namreč za povsem samosvoj primeru, saj je izdelal delavnico v garažah in kletnih prostorih svoje stanovanjske hiše. Drugi člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih v 1. in 2. odstavku opredeljuje, da se za poslovno stavbo oziroma za poslovni prostor šteje tista stavba oziroma prostori, ki so namenjeni za poslovno dejavnost in se v ta namen pretežno tudi uporabljajo. Vendar po 3. odstavku 2. člena istega zakona se kot poslovni prostor ne štejejo: garaža ter prostori za opravljanje kmetijske dejavnosti, kleti in podobno. Gre torej za opravljanje dejavnosti v garažah in kletnih prostorih njegove stanovanjske hiše. Zato v takem primeru ni mogoče uporabljati pravil Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Dejansko gre za uporabo Stanovanjskega zakona in je zato odpravljena odločba po nadzorstveni pravici po njegovem mnenju dejansko povsem pravilna in izdana od stvarno pristojnega organa. Tudi iz tega razloga je potrebno odpraviti izpodbijano odločbo.

Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odogovoru na tožbo navaja, da je vse razloge za odpravo citirane prvostopne odločbe z dne 17.8.1992 po nadzorstveni pravici obrazložila v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP odpravi pristojni organ po nadzorstveni pravici odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 267. člena tega zakona (za nično se izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari z sodne pristojnosti, ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku).

Citirana določba po presoji sodišča pomeni, da mora višji organ po nadzorstveni pravici vselej odpraviti odločbo nižjega organa, če ugotovi, da jo je izdal stvarno nepristojni organ, za kar v konkretnem primeru tudi gre.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (2. odstavek 50. člena Stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91-I in 21/94 - ter 2. odstavek 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) in procesni predpis (1. točka 1. odstavka 263. člena ZUP) je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila. Tožena stranka je po presoji sodišča zato utemeljeno odpravila citirano prvostopno odločbo po nadzorstveni pravici in dala pravilne razloge za to odpravo. Sodišče teh razlogov na tem mestu ne ponavlja.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).