Jedro

V trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Upnik neutemeljeno navaja, da ugovor ni zadostil standardu obrazloženosti in da dolžnik ni zanikal temelja zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 11. 6. 2020 (1. točka izreka). O zahtevku in stroških bo odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju (2. točka izreka). Zaključilo je, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da dolžnikov ugovor, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ne zadosti standardu obrazloženosti, ki se zahteva, da sodišče razveljavi sklep o izvršbi in nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Dolžniku ni potrebno predlagati dokazov le v primeru, če bi povsem zanikal temelj zahtevka, kar ne velja za predmetno zadevo. Med strankama ni sporno, da sta v najemnem razmerju. Dolžnik za pavšalne navedbe ne predlaga dokazov, npr. najemne pogodbe ali spornih faktur, na katerih bi označil sporni neplačani del, čeprav bi bil to dolžan storiti glede na pravila o dokaznem bremenu in zadostitve nizkemu dokaznemu standardu obrazloženosti ugovora. Dolžnik kot edini dokaz predlaga pet zavrnitev računov za julij, avgust in september 2019. Zavrnitve računov oz. reklamacije pa niso sposobne dokazovati pravno relevantnih dejstev glede utemeljenosti vtoževanih terjatev, o čemer se je že izrekla sodna praksa. Glede storitev za mesec oktober in november 2019 dolžnik ni podal navedb niti ni predlagal dokazov.

3. Dolžnik je odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je v ugovoru zatrjeval, da terjatev upnika ne obstoji, saj fakture, na podlagi katerih je vložil predlog za izvršbo, niso izdane v skladu s pogodbo in dogovori pogodbenih strank ter da se višina najemnine in stroškov iz faktur ne ujema s sklenjeno pogodbo ter ostalimi dogovori. Nadalje je zatrjeval, da je upoštevaje nepravilnost izstavljenih faktur poplačal fakture iz predloga za izvršbo izključno v nespornem delu. V ugovornih trditvah je nasprotoval terjatvi upnika in zatrjeval negativna dejstva, s tem je trditveno in dokazno breme o sporni terjatvi preložil na upnika, ki bo moral sporno terjatev izkazati v nadaljnjem gospodarskem sporu. Dolžnik je zatrjeval pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo samo obrazloženost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva1. Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov2. Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

6. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da sklepu o izvršbi ugovarja v celoti, saj terjatev upnika ne obstoji, da se višina najemnine in stroškov iz specificiranih računov ne ujema s pogodbo in dogovori med dolžnikom ter upnikom, da je v spornem delu zavrnil izdane fakture upnika, da je upoštevaje nepravilnost izdanih faktur poravnal fakture le v nespornem delu, o spornem delu fakture pa bo moralo odločati sodišče v gospodarskem sporu. V teh trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika3. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Upnik neutemeljeno navaja, da ugovor ni zadostil standardu obrazloženosti in da dolžnik ni zanikal temelja zahtevka. Ostale pritožbene navedbe, da med strankama ni sporno, da sta v najemnem razmerju in da dolžnik kot edini dokaz predlaga pet zavrnitev računov ter da ti dokazi niso sposobni dokazovati pravno relevantnih dejstev, so že stvar pravdnega postopka.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.