Jedro

Škodne posledice je treba pripisati ravnanju tožnika, ki je preprečeval policistom izvršitev zakonite policijske naloge. Najprej se je upiral pasivno (pobeg pred policisti) potem pa aktivno, kar je pripeljalo do uporabe zakonsko predvidenih prisilnih sredstev, kot to predpisuje Pravilnik o policijskih pooblastilih. Do škode in škodnih posledic tožnika je prišlo zaradi izrednih okoliščin kot posledice pobega pred policisti in nazadnje aktivnega upiranja aretaciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača odškodnino v višini 7.302,61 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da povrne prvi toženi stranki 35,68 EUR, drugi toženi pa 1.528,14 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita, da je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Sodišče je enostransko verjelo izjavam s strani drugotožene stranke predlaganih prič. Sodišče se je osredotočilo na pričevanje S. J., ki neposredno ob izvrševanju fizičnega napada policistov nad tožnikom sploh ni bil prisoten. Sodišče se ni opredelilo do stališča, zakaj verjame priči in ne tožniku ter izsledkom izvedeniškega mnenja. Tožnik ima občutek subjektivnega ravnanja sodišča. Sodišče daje prednost subjektivnemu mnenju pomočnika komandirja na kraju dogodka prisotnih policistov, pred strokovnim mnenjem izvedenca medicinske stroke. Sodišče se ni opredelilo do vzroka vrednotenja dokazov, zaradi česar navedb iz sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev po 14. točki 339. člena ZPP. Sodišče je napačno tolmačilo izvedeniško mnenje in nepravilno zaključilo, da za obstoj vzročne zveze med ravnanjem policistov in nastalo škodo ni podana dovolj visoka stopnja verjetnosti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da poškodbe desnega dela ramena, desnega dela orbite nosnega korena obraza ter udarnina zgornje ustnice z visoko stopnjo verjetnosti niso posledice običajnega strokovnega prijema. Te poškodbe so po mnenju izvedenca nastale s pomočjo dodatnih fizičnih vplivov s predmeti kot je čevelj in pestmi. Izvedenec je z ustrezno stopnjo verjetnosti tudi potrdil, da je diagnosticiran pretres možganov najverjetneje posledica udarca v predel orbite in nekoliko manj verjetnejšega udarca v predel nosnega korena oziroma brade. Sodba glede domnevnega nezakonitega upiranja tožnika temelji zgolj na pavšalnih navedbah, ki jih ni mogoče preveriti. Neverjetna so tudi zatrjevanja prič toženih strank, da naj bi tožnik skušal vklenjen potegniti prisotne policiste pod svoje vozilo, ki med drugim spada med športne limuzine. Sodba prihaja sama s sabo v nasprotje, ko označi izvedeniško mnenje kot nezanesljivo, hkrati pa povzame besede izvedenca. Očita tudi kršitev 15. točke 339. člena ZPP, ko je sodišče zapisalo, da je tožnik izpovedal, da so ga dali na tla, na zapisniku pa je jasno zapisano, da je izpovedal, da so ga vrgli na tla in brcali. Sodišče tudi napačno razume merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. Sodišče je neupravičeno in neobrazloženo favoriziralo dokaze toženih strank in s tem kršilo določilo 215. člena ZPP. Trije prisotni policisti ob dogodku za razliko od toženca niso utrpeli nikakršnih fizičnih poškodb. Sodišče je neupravičeno kot sprožilni moment navedlo tožnikov poskus pobega pred policisti, tovrstno pasivno upiranje pa nima z nadaljnjim tekom dogodkov nobene zveze in ne opravičuje nasilnega ravnanja policistov. O tožnikovem nadaljnjem sodelovanju s policisti priča zavestna ustavitev avtomobila.

3. Druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Za presojo obstoja vzročne zveze se je prvostopenjsko sodišče poslužilo teorije o adekvatni vzročnosti in kot vzrok štelo le tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je škodne posledice treba pripisati ravnanju tožnika, ki je preprečeval policistom izvršitev zakonite policijske naloge. Najprej se je upiral pasivno (pobeg pred policisti) potem pa aktivno, kar je pripeljalo do uporabe zakonsko predvidenih prisilnih sredstev, kot to predpisuje Pravilnik o policijskih pooblastilih. Do škode in škodnih posledic tožnika je prišlo zaradi izrednih okoliščin kot posledice pobega pred policisti in nazadnje aktivnega upiranja aretaciji. Ker je sodišče ugotovilo, da vzrok škodnega dogodka izvira iz izključne sfere oškodovanca, je zato zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbi ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne uspe omajati. Pritožbeni očitek, da razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev 14. točke 339. člena ZPP, ni podan. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasne in popolne, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa skrbna in logično prepričljiva. Dokazni argument prvostopenjskega sodišča je prepričljiv in mu pritožbeno sodišče sledi. Pri tem sodišče ni favoriziralo dokazov tožene stranke in s tem kršilo določila 215. člena ZPP. Če tožeča stranka z delom dokaznega postopka, ko je sodišče verjelo izpovedbam policistov S. J., V. V. in B. B. ni zadovoljno, to tem dokazom v ničemer ne jemlje veljave. Sodišče pa je njihove izpovedbe obravnavalo skupaj z listinskimi dokazi v spisu ter jih umestilo v mozaik celotne dokazne ocene.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne sledi izsledkom izvedeniškega mnenja. Prvostopenjsko sodišče je v točki 39 izpodbijane sodbe (list. št. 18, 19 in 20) obširno obrazložilo, zakaj ne sledi tožnikovi verziji dogodka in na podlagi česa je ugotovilo, da izvedenec ni uspel s stopnjo zanesljivosti odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik utrpel poškodbe v posledici mehanizma uporabe strokovnega prijema. Izvedenec je v zvezi s samo vsebino izvedeniškega mnenja posebej poudaril, da govori zmeraj o verjetnosti, da je do nečesa prišlo. Izpovedal pa je tudi, da se je lahko pri mehanizmu nastanka poškodb motil. 8. Pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita protispisnost, ko zatrjuje, da je tožnik na obravnavi dne 10. 11. 2009 izpovedal, da so ga „vrgli na tla in zbrcali“ in ne, da so ga „dali na tla“, kot je to navedlo sodišče na devetnajsti strani sodbe. Očitano ne predstavlja protispisnosti, kot zmotno meni pritožba, niti ni prvostopenjsko sodišče zapisalo nekaj, česar tožnik ne bi izpovedal. Kot izhaja iz zapisnika z dne 10. 11. 2009, je tožnik na vprašanje sodnice povedal, da se spomni, da so ga dali na tla. Enako torej, kot je v razlogih sodbe navedlo sodišče (glej list. št. 44 spisa).

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodba glede upiranja tožnika temelji zgolj na pavšalnih navedbah, ki jih ni mogoče preveriti. Prvostopenjska sodba ima vse razloge o tem, da je do škodnih posledic prišlo zaradi pasivnega in aktivnega upiranja tožnika in zakaj sodišče ne sledi tožnikovi verziji dogodka. Na podlagi obširnega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče napravilo pravilne zaključke in jih obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče je tudi obrazložilo, zakaj se je tožnik policistom upiral, in zakaj so bili potrebni trije policisti, da so obvladali tožnika.

10. Pritožba skuša prikazati tožnikovo ustavitev vozila, kot njegovo sodelovanje s policisti, že iz razlogov prvostopenjske sodbe pa izhaja nasprotno. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik ustavil vozilo zato, ker na mestu, kamor je zapeljal, ni bilo izhoda. Vozila tudi ni ustavil zato, da bi sodeloval s policisti, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je stopil iz vozila zelo energično, proti policistom je mahal in ju skušal odriniti, nato pa sta ga onadva prijela vsak z ene strani za roke in so vsi trije padli na tla (glej razloge v 36. točki izpodbijane sodbe).

11. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so tako jasne in popolne, dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pa skrbna in logično prepričljiva. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago in jo v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo, pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča povzema in se nanje sklicuje. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo. Podlago za to mu daje 353. člen ZPP.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, drugotožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

(1) Uradni list RS št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.