Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek, je napačen. Tožnik je v tožbi postavil opisni zahtevek, s katerim zahteva plačilo nadur v višini 130 %, s pripravljalno vlogo pa je s tožbo postavljeni opisni tožbeni zahtevek spremenil tako, da je uveljavljal le nadure, ki predstavljajo višek ur nad redno delovno obveznostjo v izravnavi šestmesečnega referenčnega obdobja, s čimer je zahteval le plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % bruto urne postavke. To pomeni, da je tožnik tožbeni zahtevek zmanjšal oziroma delno umaknil. Tožnik je vrednost tožbenega zahtevka označil že v tožbi, višino tožbenega zahtevka pa je dokončno in popolno oblikoval po višini v pripravljalni vlogi, iz katere je razvidno, da tožbeni zahtevek po obsegu bistveno zmanjšuje, tako glede obsega referenčnih obdobij kot števila ur kot tudi vrednosti vtoževanih ur. Tožnik tako ni uspel s tožbenim zahtevkom v celoti, ampak le delno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tožnik in tožena stranka sama krijeta vsak svoje stroške postopka
I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka v zvezi s I. točko izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.“
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 60,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.
1. Z izpodbijanim sklepom z dne 17. 2. 2016 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 57,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka.
2. Zoper sklep o odločitvi o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožba tožnika z dne 3. 7. 2013 toženi stranki vročena v odgovor s pozivom, da nanjo odgovori, odgovor na tožbo je podala 23. 9. 2013. Sodišče prve stopnje je tožnika šele s sklepom z dne 15. 11. 2013 pozvalo na popravo tožbe. Tožnik je v pripravljalni vlogi navedel, da s to vlogo prvotno tožbo z opisnim zahtevkom spreminja tako, da uveljavlja le nadure, ki predstavljajo višek ur nad redno (polno) delovno obveznostjo v izravnavi šestmesečnega referenčnega obdobja, pri čemer zahteva le plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % bruto urne postavke in ne plačila celotne nadure v višini 130 % bruto urne postavke, kot izhaja iz opisnega tožbenega zahtevka v tožbi. Tožnik je torej skrčil oziroma delno umaknil zahtevek in zahteva le še okrog 23 % prvotnega zahtevka. Poleg tega je vztrajal pri tožbenem zahtevku le še glede osmih referenčnih obdobij. Tožena stranka meni, da za presojo o tem, ali je tožbeni zahtevek izpolnila v celoti ali zgolj delno, ni odločilna vrednost postavljenega zahtevka, ki se je glasil na določen znesek. Primerjava zgolj zahtevanega denarnega zneska in izplačanega denarnega zneska je tako brez presoje, iz katerega naslova je bil nek denarni znesek izplačan, materialnopravno zgrešena. Tožnik je že v tožbi označil vrednost zahtevka, ki je pomembna le za določitev višine in ne utemeljenosti stroškov postopka, tožena stranka svojih argumentov glede delnega umika tožbe (in ne izpolnitve tožbenega zahtevka v celoti) ni temeljila na vrednosti spornega predmeta, kot ga je tožnik označil v tožbi in vrednosti spornega predmeta kasneje, kot ga je tožnik postavil v prvi pripravljalni vlogi, pač pa na tem, kaj tožnik v pripravljalni vlogi glede na prvotni zahtevek še zahteva in česa ne več. Priglaša pritožbene stroške.
3. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka in zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in kot pravilen in zakonit potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
6. Tožnik je tožbo, s katero je zahteval plačilo nadur (viškov ur ob zaključku vsakega referenčnega obdobja) za obdobje od 1. 1. 2008 do 1. 1. 2013, dne 28. 1. 2016 umaknil potem, ko je v decembru 2015 prejel obračun in izplačilo zahtevanih nadur. Priglasil je stroške postopka. Iz priglašenega stroškovnika izhaja, da je vrednost spornega predmeta taka, kot jo je navedel v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2013, v kateri je tožbeni zahtevek postavil po višini.
7. Tožena stranka je po umiku tožbe tožnika z vlogo z dne 5. 2. 2016 soglašala z delnim in celotnim umikom tožbe, nasprotovala pa je priglašenim stroškom postopka.
8. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je prišlo do celotne izpolnitve zahtevka in ne delne. Štelo je, da je tožnik šele s pripravljalno vlogo z dne 9. 12. 2013 popravil tožbo, ki je postala formalno popolna, tako glede same višine zahtevka kot tudi glede obdobja in števila vtoževanih nadur. Pri odločitvi o stroških postopka je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vrednost določeno v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2013. Ustrezno tej vrednosti je tožnik priglasil tudi stroške postopka. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v obračun plače za november 2015 ugotovilo, da je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila v celoti. Tožniku je zato v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP priznala potrebne stroške postopka v višini 57,10 EUR (155. člen ZPP).
9. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, ko navaja, da tožnik s tožbenim zahtevkom ni v celoti uspel. Tožnik je v tožbi vrednost spornega predmeta ocenil na 1.000,00 EUR. Tožniku je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 11. 2013 naložilo, da popravi in dopolni tožbo tako, da postavi določen tožbeni zahtevek. Tožnik je nato s pripravljalno vlogo opredelil tožbeni zahtevek po višini in kot vrednost spornega predmeta navedel znesek 411,74 EUR.
10. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek napačen. Upoštevati bi moralo vrednost spora, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne pa vrednosti, ki je bila navedena v pripravljalni vlogi. Tožba, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot nepopolno, je vročilo v odgovor toženi stranki, ki je nanjo tudi odgovorila. Šele po odgovoru na tožbo je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo na popravo tožbe. Kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi je tožnik v tožbi postavil zahtevek, sicer opisni, s katerim zahteva plačilo nadur v višini 130 %, s pripravljalno vlogo pa je s tožbo postavljeni opisni tožbeni zahtevek spremenil tako, da je uveljavljal le nadure, ki predstavljajo višek ur nad redno delovno obveznostjo v izravnavi šestmesečnega referenčnega obdobja, s čimer je zahteval le plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % bruto urne postavke. Tožnik je torej tožbeni zahtevek zmanjšal oziroma delno umaknil. Tožnik je vrednost tožbenega zahtevka označil že v tožbi, višino tožbenega zahtevka pa je dokončno in popolno oblikoval po višini v pripravljalni vlogi, iz katere je jasno razvidno, da tožbeni zahtevek po obsegu bistveno zmanjšuje, tako glede obsega referenčnih obdobij kot števila ur kot tudi vrednosti vtoževanih ur. Tožnik torej ni uspel s tožbenim zahtevkom v celoti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o stroških postopka.
11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v sporu le delno uspel. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tožnik in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (3. točka 365. člena ZPP).
12. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 50,00 EUR (tar. št. 3220 ZOdvT) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 10,00 EUR (tar. št. 6002), skupaj 60,00 EUR.