Jedro

Tožnikova poslovna sposobnost (posledično tudi procesna sposobnost) je omejena glede premoženja, ki sodi v stečajno maso. Ker vanjo pod pogoji 224. člena ZFPPIPP sodijo tudi terjatve, čeprav še niso sodno ugotovljene oziroma priznane, bi tožnik tožbo lahko vložil le po stečajnem upravitelju ali bi moral slednji že vloženo tožbo odobriti. Ker do tega, kljub pozivu sodišča, ni prišlo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo vloženo tožbo na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Tožbo, ki jo je tožnik vložil 23. 3. 2015, je sodišče prve stopnje s sklepom dne 7. 4. 2016 zavrglo. Ugotovilo je, da je tožnik od 23. 7. 2014 v postopku osebnega stečaja. Ker s tožbo uveljavlja denarno terjatev, ki sodi v stečajno maso, bi jo moral vložiti preko stečajnega upravitelja. Ker tega ni storil, stečajni upravitelj pa vložitve tožbe tudi naknadno ni odobril, jo je na podlagi petega odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo.

2. S sklepom z dne 20. 4. 2016 je sodišče tožniku naložilo, da toženki v roku 15 dni plača stroške postopka v znesku 468,18 EUR s pripadki.

3. Tožnik zoper obe odločitvi vlaga pritožbo.

4. V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče tožbo zavrglo, navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravdno sposoben, ni pravilna. Vrednost ½ njegovega nepremičnega premoženja presega obveznosti in zato ni insolventen, stečajni upravitelj pa nima položaja zakonitega zastopnika. Ker meni, da je drugi odstavek 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) v nasprotju z Ustavo, je vložil pobudo za oceno ustavnosti. O tem še ni odločeno. Sodišče mora zato na podlagi 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP postopek prekiniti. Opozarja, da ima pravico izbire med denarnim zahtevkom in podredno uveljavljenim zahtevkom. Ta terjatev ne spada v stečajno maso in zavrženje tožbe v tem delu ni dopustno. Sodišču očita tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve Ustave. Priglaša stroške pritožbe.

5. V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo stroške postopka, navaja, da je sodišče tožbo sicer res zavrglo, vendar pa je tožnik zoper takšno odločitev vložil pritožbo in postopek še ni bil ustavljen. Podlage za uporabo sedmega odstavka 163. člena ZPP zato ni, izrek sklepa pa nasprotuje sam sebi. Podana je kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP. V nadaljevanju opozarja na vsebino pritožbe, ki jo je vložil zoper sklep o zavrženju tožbe. Uveljavlja tudi kršitve Ustave.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede sklepa o zavrženju tožbe

7. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku.

8. Pritožnik sodišču v pritožbi očita kršitev številnih določb Ustave. Ker svojih očitkov ne konkretizira, so nepreverljivi. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa kršitev Ustave ni zasledilo.

9. Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa bi moral tudi glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Trditev o storjeni kršitvi, ki tej zahtevi ne zadosti, je zato neupoštevna.

10. Pritožnik predlaga prekinitev postopka zaradi vložene pobude za oceno ustavnosti drugega odstavka 245. člena ZFPPIPP. Ker je o vloženi pobudi Ustavno sodišče 25. 5. 2016 že odločilo tako, da jo je zavrglo (glej sklep U-I-59/16, Up 302/16 z dne 25. 5. 2016, ki je objavljen v bazi odločb Ustavnega sodišča pod evidenčno številko US 30977), je presoja predloga za prekinitev nepotrebna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa te zakonske norme, ni zaznalo nasprotja z Ustavo. Namen postopka osebnega stečaja je enak kot namen stečajnega postopka nad pravno osebo. Vodi se zato, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli poplačilo svojih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP). Ta namen zasleduje tudi določba drugega odstavka 245. člena ZFPPIPP, saj preprečuje možnost, da bi dolžnik v nasprotju s tem namenom razpolagal s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Takšna zakonska ureditev zato ni protiustavna.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, izhaja, da se je nad tožnikom 23. 7. 2014 začel postopek osebnega stečaja, 23. 3. 2015 pa je tožnik sam (in ne po stečajnem upravitelju) vložil tožbo, v kateri od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 96.000,00 EUR, podredno pa zahteva brezplačno dosmrtno uporabo stanovanja v površini 64 m2. 12. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožniku na podlagi 386. člena ZFPPIPP njegova poslovna sposobnost (posledično pa tudi procesna sposobnost) omejena glede premoženja, ki sodi v stečajno maso. Ker v stečajno maso pod pogoji 224. člena ZFPPIPP sodijo tudi terjatve, čeprav še niso sodno ugotovljene oziroma priznane, bi tožnik tožbo lahko vložil le po stečajnem upravitelju, ali pa bi moral slednji že vloženo tožbo odobriti. Ker do tega, kljub pozivu sodišča, ni prišlo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP vloženo tožbo zavrglo.

13. Povedano velja tudi za terjatev, ki jo tožnik uveljavlja s podrednim zahtevkom. Premoženje, katerega imetnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka oziroma, ki ga pridobi stečajni dolžnik po začetku (med trajanjem) stečajnega postopka, ne obsega samo stvari (oziroma lastninske pravice na stvareh), temveč vse premoženjske pravice, katerih imetnik je (ali postane med postopkom) stečajni dolžnik. Premoženjska pravica pa je vsaka pravica, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost, torej katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Med takšne pravice spadajo tudi stvarne pravice, med drugim tudi stvarne pravice na tuji stvari in obligacijske pravice, med drugim tudi obligacijske pravice na tuji stvari. To pa je tisto, kar tožnik uveljavlja s podrednim zahtevkom. Tudi ta terjatev je zato del stečajne mase.

14. Na odločitev, ali vtoževana terjatev (tako po primarnem kot po podrednem zahtevku) spada v stečajno maso ali ne in ali je posledično poslovna in procesna sposobnost tožnika v zvezi z njenim uveljavljanjem omejena, ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da ena polovica tožnikovega nepremičnega premoženja presega njegove obveznosti do upnikov, zaradi česar naj ne bi bil več insolventen. Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 389. člena v zvezi z 224. členom ZFPPIPP, spada v stečajno maso v postopku osebnega stečaja vse premoženje, katerega imetnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka in tudi premoženje, ki ga pridobi med trajanjem postopka, razen premoženja, ki je izvzeto iz stečajne mase po posebnih pravilih, določenih v drugem do četrtem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Da bi šlo pri vtoževani terjatvi za takšno premoženje, pritožnik ne trdi. Sama vrednost premoženja v stečajni masi pa na to nima vpliva. Ali so, glede na trditev o solventnosti, še podani pogoji za vodenje postopka osebnega stečaja, pa ni stvar presoje v tem postopku in na odločitev zato ne more vplivati.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

16. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep o odmeri stroškov postopka

17. Očitki o storjenih procesnih kršitvah so neutemljeni. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem, saj gre za enake razloge, sklicuje na vse kar je povedalo v obrazložitvi pod točkami 7 do 9. 18. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi predloga toženke, vloženega v roku, ki ga določa sedmi odstavek 163. člena ZPP. Odločitev je sprejelo še pred pravnomočnostjo sklepa o zavrženju tožbe. Pritožnik meni, da sodišče o stroških še ne bi smelo odločiti, saj je zoper sklep vložil pritožbo.

19. Stališču, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je o stroških odločilo pred pravnomočnostjo sklepa o zavrženju tožbe, kršilo ZPP, ni mogoče pritrditi. ZPP namreč ne predpisuje, da bi smelo sodišče o stroških, priglašenih na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP, odločiti šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka oziroma po pravnomočnosti sklepa o zavrženju tožbe(1). Do sklepa, da bi moralo čakati na pravnomočnost, ni mogoče priti niti z razlago določb ZPP, ki se nanašajo na stroške. Celo nasprotno. Ker je položaj primerljiv s položajem, ko sodišče o stroških odloči v sodbi ali sklepu po opravljeni obravnavi (četrti odstavek 163. člena ZPP)(2), ni nobenega razloga, da bi za primer, ko o stroških odloči s posebnim sklepom, veljalo drugače. Razloga za to ne predstavlja niti možnost, da bo sodba ali druga odločba, izdana na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP, na podlagi vložene pritožbe razveljavljena ali spremenjena. Stranka ima namreč možnost, da v primeru vložitve pritožbe zoper sodbo ali drugo odločbo, vloži pritožbo tudi zoper sklep o stroških. To je pritožnik storil tudi v konkretnem primeru.

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

21. O stroških vložene pritožbe ni bilo treba odločati, ker jih pritožnik ni priglasil. Op. št. (1): Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sedmi odstavek 163. člena ZPP res govori o izdaji sklepa kot posledici ustavitve postopka, vendar pa je sodna praksa usklajena, da se navedeno določilo smiselno uporablja tudi za primere, ko sodišče v zadevi brez obravnave izda sodbo oziroma zavrže tožbo (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 4. 2001, ki je bilo objavljeno v pravnih mnenjih 1/01, stran 11, ter odločbo VSL I Cp 1374/97, VD SS Pdp 141/2012 in VSL I Cp 2025/2012).

Op. št. (2): Tudi v tem primeru nepravnomočnost odločitve o glavni stvari ni ovira, da sodišče ne bi odločilo o stroških postopka oziroma to praviloma celo mora storiti.