Jedro

Ne gre slediti materialnopravnemu stališču toženca, da se tožeča stranka ne more sklicevati na kršitev Pogodbe med strankama, ker naj bi sporno določilo o trajanju zaposlitve P. K. presegalo s Pravilnikom o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 135/03 s spremembami) dovoljeno dobo 1 leta. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je določba 44. člena Pravilnika, ki je pričela veljati 1. 1. 2004, jasna in nedvoumna. Zaposlitev težje zaposljive osebe mora trajati najmanj eno leto. Že jezikovna razlaga te določbe vodi v logičen sklep, da je pravno veljaven dogovor, da zaposlitev traja tudi več kot eno leto. To jasno potrjuje besedna zveza "najmanj". Zato sporno določilo 9. člena Pogodbe ne nasprotuje (kogentnim) določbam Pravilnika, niti iz tega razloga ni nično.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 3.477,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2008 dalje (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 302,71 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka tožencu očita kršitev Pogodbe o spodbujanju novega zaposlovanja (nadomestitev dela plače) težje zaposljivi osebi (v nadaljevanju: Pogodba) z dne 27. 2. 2004, ker zaposlenega P. K. ni imel v delovnem razmerju za pogodbeno določeno obdobje 3 let, temveč le 16 mesecev. Vtoževani znesek predstavlja 20 mesečnih zneskov po 173,87 EUR za vsak neizpolnjeni mesec pogodbeno dogovorjenega trajanja zaposlitve

7. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo ugovor toženca, da bi lahko tožeča stranka vtoževani znesek terjala od P. K. Izpodbijana sodba o tem vsebuje razloge (12. in 15. točka obrazložitve) in jo je mogoče preizkusiti. Toženec po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Ne gre slediti materialnopravnemu stališču toženca, da se tožeča stranka ne more sklicevati na kršitev Pogodbe med strankama, ker naj bi sporno določilo o trajanju zaposlitve P. K. presegalo s Pravilnikom o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 135/03 s spremembami) dovoljeno dobo 1 leta. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je določba 44. člena Pravilnika, ki je pričela veljati 1. 1. 2004, jasna in nedvoumna. Zaposlitev težje zaposljive osebe mora trajati najmanj eno leto. Že jezikovna razlaga te določbe vodi v logičen sklep, da je pravno veljaven dogovor, da zaposlitev traja tudi več kot eno leto. To jasno potrjuje besedna zveza "najmanj". Zato sporno določilo 9. člena Pogodbe ne nasprotuje (kogentnim) določbam Pravilnika, niti iz tega razloga ni nično.

9. Ni utemeljen niti ugovor toženca, da bi lahko tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 81. člena Pravilnika vtoževana sredstva terjala zgolj od P. K., ker je slednji sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji oziroma krivdi. V okoliščinah obravnavane zadeve razlog volja ali krivda P. K. za prenehanje delovnega razmerja ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka zoper toženca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, 9. člen Pogodbe izrecno določa, da je prejemnik – toženec – ne glede na razlog prekinitve dolžan vrniti tožeči stranki znesek 41.667,00 SIT (173,87 EUR ob preračunu 1 EUR = 239,64 SIT) za vsak neizpolnjeni mesec pogodbeno dogovorjenega trajanja zaposlitve (36 mesecev). V zvezi z vsebino tega določila pritožba niti ne vsebuje konkretnih navedb. Zaradi jasnosti določila 9. člena Pogodbe torej niti niso pomembne pritožbene navedbe, v katerih toženec utemeljuje krivdo P. K. pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, bi bil ugovor glede nedovoljene kumulacije zahtevkov do P. K. in do toženca utemeljen le v primeru, ko bi bilo izrecno dokazano, da je tožeča stranka v zvezi s tem že prejela vrnjen del sredstev od P. K. in bi bila z ugoditvijo zahtevku do toženca dejansko obogatena. Da bi takšne okoliščine obstajale, pa toženec v postopku niti ni zatrjeval. 10. Ne gre slediti niti pritožbeni navedbi, da se je toženec znašel v okoliščinah višje sile – tik pred insolventnostjo, v takih okoliščinah pa je po določbi drugega odstavka 81. člena Pravilnika prejemnik sredstev oproščen vrnitve sredstev. Pri tem toženec prihaja v nasprotje sam s sabo. Najprej navaja, da je želel svojo pogodbeno zavezo v celoti izpolniti, a je nato P. K. sam podal odpoved. V nadaljevanju pa nato trdi, da bi naj prav pogoste bolniške odsotnosti P. K. tožencu povzročile tolikšno premoženjsko škodo, da je bil zaradi tega prisiljen prenehati opravljati svojo dejavnost (str. 6). S pritožbenimi navedbami o razlogi prenehanja opravljanja dejavnosti toženec nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku ni dovoljeno. Tudi sicer okoliščina, da je bil P. K. relativno pogosto v bolniškem staležu, ne more šteti v njegovo škodo, še manj ta razlog pomeni (opravičljivo) višjo silo. Ker začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe ne more pomeniti utemeljenega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi prve alineje takrat veljavnega 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami), še toliko manj lahko pomeni višjo silo, ki bi delodajalcu dopuščala oziroma ga opravičevala do neizpolnitve jasno določenih pogodbenih obveznosti.

11. Toženec neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ugotovljeno dejansko stanje dokazuje nenamensko porabo sredstev toženca. Skladno s pogodbo se je toženec zavezal zaposliti P. K. za minimalno obdobje 3 let in v ta namen je prejel subvencijo za zaposlitev za dobo 3 let. Po 3. točki četrtega odstavka Pogodbe je bil preostala sredstva do višine njegove (posamične) plače dolžan zagotoviti toženec. Glede na to, da je delovno razmerje P. K. prenehalo pred obdobjem 3 let, toženec pa je prejel celoten predviden znesek subvencije (kot bi torej prejel 36 plač), je logičen sklep, da so bila sredstva v obliki razlike med trajanjem zaposlitve in predvidenim trajanjem zaposlitve porabljena nenamensko.

12. Pritožba ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti. Toženec namreč v postopku ni prerekal obrestnega dela zahtevka, kar po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP pomeni, da se navedbe tožeče stranke štejejo za priznane. Drži sicer, da se je toženec v predlogu za obnovo skliceval na neustrezno vročitev, a le glede vročitve tožbe tožeče stranke z dne 14. 2. 2008, ne pa tudi glede vročitve obvestila o dolgu z dne 29. 3. 2007 in opomina pred tožbo z dne 1. 8. 2007. Posledično so njegove pritožbene navedbe o tem, da s svojim dolgom ni bil seznanjen, nedovoljena pritožbena novota po določbi 337. člena ZPP in se ne upoštevajo. Vprašanje, ali je toženec obvestilo o dolgu in opomin pred tožbo prejel, je tudi dejansko vprašanje, dejansko stanje pa se v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku ne more več izpodbijati.

13. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.