Jedro

ZUS zoper odločitev za izvršbo prvostopnega upravnega akta o odložitvi izvršbe po drugem odstavku 30. člena ZUS ni dopuščal pritožbe v upravnem postopku in tudi ne tožbe v upravnem sporu, temveč je v prvem odstavku 69. člena ZUS določal posebno ureditev, namreč novo zahtevo tožnika, naslovljeno na Upravno sodišče, da odloči o tem, ali se izvršitev upravnega akta zadrži. Ker sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločitev za izvršbo prvostopnega upravnega organa, izdane na podlagi drugega odstavka 30. člena ZUS, ni bilo predvideno, je treba tožbo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 1. 2006, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 13. 7. 2005, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog, vložen na podlagi drugega odstavka 30. člena ZUS, za odložitev izvršitve inšpekcijske odločitve z dne 5. 1. 2005 do dokončne odločitve v upravnem sporu.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev o zahtevi za odložitev izvršitve upravnega akta po določbi prvega odstavka 69. člena ZUS procesni pogoj za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe pri sodišču. V primeru, ko tožnik izkaže navedene procesne predpostavke, sodišče samo opravi preizkus izpolnjevanja pogojev po 30. členu ZUS. V tem primeru sodišče ne preverja zakonitosti odločbe upravnega organa, temveč samo preizkusi, ali so izpolnjeni pogoji za odložitev izvršitve upravnega akta. Ker odločba upravnega organa, izdana na podlagi 30. člena ZUS, predstavlja le procesni predpogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje zakonitosti takšne negativne odločbe s tožbo v upravnem sporu, saj je sodno varstvo zagotovljeno z možnostjo vložitve zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb ZUS in posledično nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da meritorno odloči o zadevi. Navaja, da je stališče sodišča, ki se sklicuje na 69. člen ZUS, napačno, saj ZUS ob izdaji izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča ni več veljal in to materijo sedaj ureja 32. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1, (Uradni list RS, št. 105/2006). Po določbi drugega odstavka 105. člena ZUS-1 bi bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti v zvezi z začasno odredbo določila ZUS-1 in ne ZUS. Sedaj veljavni ZUS-1 pa izrecno opredeljuje tožnikovo pravico do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe kot njegovo opcijo. Tožnik torej ni dolžan sprejeti pravnomočne upravne odločbe in šele z začasno odredbo od sodišča zahtevati drugačno odločitev, ampak lahko prvenstveno zahteva spremembo upravne odločbe.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločba upravnega organa, pristojnega za izvršbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva po drugemu odstavku 30. člena ZUS za odložitev izvršbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča taka negativna odločba upravnega organa (ali brezuspešen potek 7-dnevnega roka za izdajo odločbe) po ureditvi v ZUS ter po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklep št.: I Up 1304/2004 z dne 25. 11. 2004, I Up 493/2003 z dne 6. 12. 2006 in I Up 470/2005 z dne 22. 1. 2009) predstavlja le procesni prvi pogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po določbi prvega odstavka 69. člena ZUS in ne tudi za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za odložitev izvršbe.

7. Po določbi drugega odstavka 30. člena ZUS je lahko tožnik pri organu, pristojnemu za izvršbo (praviloma je to prvostopni organ, glej določbe ZUP), vložil zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v kateri je moral izkazati obstoj predpisanih pogojev za odložitev izvršitve. O tej zahtevi je moral prvostopni organ odločiti v 7 dneh (tretji odstavek 30. člena ZUS). V prvem odstavku 69. člena ZUS pa je bilo določeno, da v primerih, če prvostopni organ ne odloži izvršitve upravnega akta na podlagi drugega odstavka 30. člena ZUS, lahko tožnik iz enakih razlogov zahteva odložitev izvršitve upravnega akta od sodišča. ZUS je torej na poseben način urejal odložitev izvršitve upravnega akta v zvezi s tožbo v upravnem sporu, in sicer do pravnomočne odločitve o izpodbijanem upravnem aktu - izvršilnemu naslovu. ZUS zoper odločitev za izvršbo prvostopnega upravnega organa o odložitvi izvršbe po drugem odstavku 30. člena ZUS ni dopuščal tožbe v upravnem sporu, temveč je v prvem odstavku 69. člena ZUS določal posebno ureditev, namreč novo zahtevo tožnika, naslovljeno na Upravno sodišče, da odloči o tem, ali se izvršitev upravnega akta zadrži. Ker torej sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločitev za izvršbo prvostopnega upravnega organa, izdane na podlagi drugega odstavka 30. člena ZUS, ni bilo predvideno, bi bilo treba tožbo iz tega razloga zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Prvostopno sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, vendar to na pravilnost njegove odločitve (zavrženje tožbe) ni vplivalo.

8. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno sklicevalo na določbe ZUS in ne na določbe ZUS-1. ZUS-1 v 104. členu določa, da se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe ZUS, kolikor ni v členih 105 do 107 ZUS-1 drugače določeno. V 105. členu ZUS-1 je določeno, da se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na začasno odredbo, odločanje na glavni obravnavi in seji ter na pooblastila sodišč glede odločanja. Ker sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni odločalo o začasni odredbi, pač pa je presojalo, ali je dopusten upravni spor zoper sklep, izdan na podlagi 30. člena ZUS, je za odločanje pravilno uporabilo določbe ZUS, zato je tožnikov ugovor, ki se sklicuje na 32. člen ZUS-1, neutemeljen.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz razlogov, navedenih v tem sklepu.