Jedro

Ker je tožena stranka v obdobju 3 mesecev podala odpovedi le 19 delavcem, ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Pri ugotavljanju večjega števila delavcev se ne upoštevajo delavci, ki so sporazumno odpovedali pogodbe o zaposlitvi, v kolikor so bili razlogi za odpoved na njihovi strani delavca in v kolikor jim tožena stranka ne bi redno odpovedala pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009 in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, skladno s pogodbo o zaposlitvi ter jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, od 14. 8. 2009 dalje do vrnitve tožnice nazaj na delo, prijaviti v socialno zavarovanje ter ji za isto obdobje obračunati mesečno bruto nadomestilo plače, plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto mesečna nadomestila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih neto zneskov plač od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v smislu 3. in 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da pri toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa presežnih delavcev, ker je v obdobju od 20. 1. 2009 do 20. 4. 2009 (tromesečno zakonsko obdobje) odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov skupaj le 19 delavcem. Takšen zaključek temelji na zmotni uporabi materialnega prava, saj se po 96. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), pri ugotavljanju števila presežnih delavcev, ne upoštevajo samo delavci, katerim je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana, temveč vsi delavci katerih delo je iz poslovnih razlogov postalo nepotrebno. Torej pri presežnih delavcih je po mnenju pritožbe potrebno upoštevati tako delavce, ki jim je dejansko prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi tiste, katerim je delodajalec na drug način uredil njihov status. Med presežne delavce je potrebno šteti vse delavce, ki so se upokojili, pa jih tožena stranka ni nadomestila z novimi delavci. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so se v zadnjem obdobju pri toženi stranki upokojili 4 delavci, 19 pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, 9 delavcem pa je delovno razmerje sporazumno prenehalo. Glede na navedeno je pri toženi stranki, v spornem obdobju, prenehalo delovno razmerje 32 delavcem, zato bi tožena stranka morala pripraviti program razreševanja presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da 9 delavcev, ki so sporazumno odpovedali pogodbo o zaposlitvi ni mogoče upoštevati kot presežne delavce iz poslovnih razlogov. Navedeno je zaključilo zgolj na podlagi izpovedi priče B.J., katere dokazna vrednost pa je popolnoma nesprejemljiva, saj je priča B.J. zaposlena v družbi I. d.d. in kot direktorica v družbi K. d.o.o..v večinski lasti družbe I. d.o.o. ter je predvsem vodila postopke ugotavljanja presežnih delavcev. Odgovornost za pravilno in zakonito odpuščanje presežnih delavcev je tako bila na ramenih priče, zato je neutemeljen zaključek sodišča, da za potek postopka v predmetni zadevi ni zainteresirana. To dejstvo in okoliščine, da tožena stranka namesto delavcev, ki so odšli drugam, ni zaposlovala novih delavcev, pa kaže na to, da razlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ni bil znižanje plače ali zmanjšanje dodatkov, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je bil razlog pomanjkanje dela oziroma poslovni razlog. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da je bila tožnica pravilno točkovana po kriteriju usposobljenosti za samostojne izvajanje več opravil, kjer je bila za eno samostojno opravilo ocenjena z 0 točkami. Iz obrazca 6.18/1, na katerem so pri toženi stranki za tožnico beležili usposobljenost za posamezna opravila, ima tožnica od 19. 11. 2008 dalje, med ostalimi opravili, priznano kot samostojno opravilo tudi posnemanje robov, brušenje robov in ročno čiščenje, kar pomeni, da gre za tri opravila in bi morala tožnica, po tem kriteriju, prejeti 30 točk in ne 0 točk, kot je za tri samostojna opravila glede na seznam usposobljenosti delavcev za samostojno izvajanje več opravil, priznavala tožena stranka drugim delavcem. Tožena stranka je za ročno čiščenje kot samostojno opravilo priznala dvema delavkama in sicer M.K. in B.P. točke, tožnici pa ne. Zato tožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni pravilno zaključilo, da tožnica ni usposobljena za samostojno izvajanje treh opravil (posnemanje, brušenje in čiščenje), čeprav je to razvidno iz obrazca 6.18/1, kot dokazila o usposobljenosti tožnice. V kolikor bi se pravilno upoštevala zapisana vsebina na obrazcu 6.18/1, ki ga je sicer sestavila tožena stranka, bi tožnica po tem kriteriju prejela 30 točk in ne 0, tako pa bi njej skupni seštevek znašal 115 in tožnica ne bi bila izbrana za presežno delavko. Tožnica je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zaradi vedno večjega pomanjkanja naročil v mesecu februarju in marcu ugotovila, da mora zmanjšati število zaposlenih na delovnem mestu metalurški delavec za 11 izvajalcev, na delovnem mestu metalurg II za 5 izvajalcev, na delovnem mestu stiskalec za 1 izvajalca in prav tako za 1 izvajalca na delovnem mestu kontrolor (skupaj za 18 zaposlenih – priloga B10). Navedeno število delavcev ne dosega kriterija večjega števila delavcev po 96. členu ZDR. Za večje število delavcev gre takrat, ko delodajalec ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo, v obdobju 30 dni, najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev, ali 20 delavcev v obdobju 3 mesecev. Tožena stranka zato ni bila dolžna izpeljati postopka, ki velja za odpoved večjemu številu delavcev (99. člen ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi seznama podanih odpovedi iz poslovnih razlogov, v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2009 (priloga B16), ugotovilo, da je tožena stranka v obdobju 3 mesecev, t.j. od 20. 1. 2009, ko je ugotovila presežek delavcev, do 20. 4. 2009 podala odpoved 19 delavcem (18 delavcem do 16. 3. 2009 in 1 odpoved 14. 4. 2009). Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, na podlagi 96. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se pri ugotavljanju večjega števila delavcev, ne morejo upoštevati delavci, ki so sporazumno odpovedali pogodbo o zaposlitvi, v kolikor so bili razlogi za odpoved na strani delavca. Sodišče prve stopnje je na podlagi pričanja B.J. ugotovilo, da delavcem, ki so sporazumno odpovedali pogodbo o zaposlitvi in se zaposlili v drugih družbah, tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot je izpovedala priča B.J. so se vsi delavci, ki so toženi stranki predlagali sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kasneje zaposlili pri drugih družbah I., na podlagi razpisa, ki so ga družbe objavile na oglasnih deskah.

Kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela, je dejansko vprašanje. To pomeni, da je v vsakem posameznem primeru potrebno presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela. V konkretnem sporu je bistveno, da je pri toženi stranki prišlo v mesecu januarju 2009 do poslovne odločitve o zmanjšanju števila zaposlenih za 18 delavcev, zaradi zmanjšanja naročil. Če pa so se kasneje delavci, ki so bili ocenjevani po kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev z višjim številom točk, odločili, da bodo predlagali sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zaposlitve v drugi družbi, pa teh delavcev nikakor ni mogoče šteti med presežne delavce, od katerega števila je odvisno, ali mora delodajalec sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora namreč delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije, delo delavca, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Delodajalec mora torej najprej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski in tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa, na primer zgolj fiktiven. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V primerih, ko se delavci sami odločijo za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bodisi zaradi plače ali drugih delovnih pogojev, le teh ni mogoče uvrstiti med delavce, za katere je delodajalec ugotovil, da jim ne more več zagotavljati dela po pogodbi o zaposlitvi.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede točkovanja tožnice po kriteriju usposobljenost za samostojno izvajanje več opravil, ker je bila ocenjena z 0 točkami. Sodišče prve stopnje se je oprlo na prepričljivo izpoved M.Č., ki je ocenjeval delavce po tem kriteriju in je izpovedal, da je tožnica delala na programu vlečne palice, kjer je opravljala eno izmed manj zahtevnih opravil in sicer pomožna dela, kot pomoč pri raznih delih, kar pa niso šteli kot samostojno izvajanje opravila. Kot samostojno izvajanje opravil so šteli samostojno obvladovanje tehnološke dokumentacije, evidenc, ki izvajajo iz tega dela in izvajanje oziroma posluževanje na stroju. Tožena stranka je predložila izjavo (priloga B14), na kateri so opisana vsa opravila, ki jih je posamezni delavec opravljal in usposobljenost za opravljanje del, ki sta jo podpisala delavec in nadrejeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi te izjave zaključilo, da je bila tožnica usposobljena za samostojno delo posnemanje robov na palicah, za vsa ostala opravila pa je imela evidentirano pomoč pri različnih opravilih, kar pomeni, da zanje ni samostojno usposobljena. Priča M.Č. je tako pojasnil, da je bila tožnici priznana usposobljenost za samostojno izvajanje enega opravila (posnemanje in brušenje robov), kjer dejansko ne gre za dve tehnološko različni opravili, ampak le za razliko v obliki obdelovanca in da je „ročno čiščenje“ enostavno opravilo, za katero ni predpisan poseben tehnološki postopek. Na podlagi navedenega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica pravilno ocenjena po kriteriju usposobljenosti za samostojno izvajanje več opravil. Zmoten je tudi pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu, temu posledično pa nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno sklepalo o odločilnih dejstvih. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker ta določba pomeni metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, je lahko bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). Pri tem pritožbeno sodišče misli predvsem na v pritožbi zatrjevano oceno dokazne vrednosti izpovedbe priče B.J.. Po mnenju pritožbe namreč je izpoved priče B.J. popolnoma nesprejemljiva in v nasprotju z načelom dokazne presoje. Dejstvo, da je priča B.J. zaposlena v I. d.d., kot direktorica pa v družbi K. d.o.o., ki je v večinski lasti družbe I. d.o.o. in da je imela pooblastilo, da vodi postopek zmanjšanja števila zaposlenih v teh družbi, še ne pomeni, da njena izpoved ni bila verodostojna. Priča je bila opozorjena na izpoved resnice in posledice krivega pričanja.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.